Jedro

Če nihče od dedičev ne izpolnjuje pogojev po ZDKG za prevzem zaščitene kmetije, v zakonu ni podlage za določanje nujnih dednih deležev, ampak dediči dedujejo kmetijo v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju, vsak torej svoj zakoniti dedni delež.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep o dedovanju se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odredi se, da se nova zapuščinska obravnava opravi pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za zakonitega dediča nepremičnin vpisanih v vl. št. 14 k.o. x (ki predstavljajo zaščiteno kmetijo) ter nepremičnine vpisane 372 k.o. x določilo zapustničinega sina A. M. (ki deduje tudi vse premičnine, opremo in kmetijsko orodje), razen tistih posameznih parcel, ki jih ostali dediči dedujejo v poplačilo svojih nujnih dednih deležev.

(2.) Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedič B. M. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da za dediča določi pritožnika, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi, ki se povzema zgolj v bistvenih delih, pritožnik zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, saj je sklep nerazumljiv ter sam s seboj v nasprotju že v izreku, prav tako pa je z izrekom neskladna obrazložitev. Nejasno je, ali je prišlo do dedovanja po 7. do 12. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) ali pa do dedovanja po 13. členu istega zakona. Pritožnik nadalje pojasnjuje, da je pripravljenost, da sprejme nujni delež v obliki točno določenih parcel, izrazil pod predpostavko, da bo sodišče za dediča zaščitene kmetije določilo nekoga izmed ostalih dedičev. V primeru, da se med dediče deli celotna zapuščina, pa se pritožnik seveda ni pripravljen zadovoljiti le z nujnim deležem, saj mu pripada celotni zakoniti dedni delež. Ponavlja, da je pripravljen prevzeti zaščiteno kmetijo, za kar je tudi usposobljen. Ima tudi sredstva za izplačilo nujnih deležev v denarju. Sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj so dediči prejeli nujne deleže v naravi, saj lahko do tega pride le izjemoma, iz upravičenih razlogov. Sodišče tudi ni ugotavljalo vrednosti nepremičnin, ki so pripadle posameznemu dediču, čeprav bi to moralo storiti, saj se premoženje zaščitene kmetije za izplačilo nujnega deleža lahko dodeli posameznemu dediču le do višine nujnega deleža. Prav tako sodišče ni ugotavljalo, ali so nepremičnine, ki pripadajo posameznemu dediču, za zaščiteno kmetijo pomembne ali ne. Pritožnik je bil na zadnjo obravnavo dne 19.6.2009 tudi nepravilno vabljen, saj je vabilo prejel šele tega dne in to po uri, ko se je narok že začel. Čeprav ni povsem jasno do kakšnega dedovanja je v tej zadevi sploh prišlo, iz izreka izhaja, da naj bi dedič postal A. M., za katerega pa je jasno, da pogojev za to, da bi dedoval zaščiteno kmetijo, ne izpolnjuje.

(3.) Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je sklep o dedovanju preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD) in v okviru takšnega preizkusa ugotavlja, da so pritožbeni očitki utemeljeni.

(6.) Pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sklepa nasprotuje razlogom, poleg tega pa so tudi razlogi nejasni in si med seboj nasprotujejo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja (kar se s pritožbo tudi ne izpodbija), da so nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. 14 k.o. x, zaščitena kmetija (izven te zaščite je zapustnici pripadajoča ½ parcelne številke 514 k.o. x). Ker zapustnica ni naredila oporoke, je dedni naslov zakon in sicer za dedovanje zaščitene kmetije Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG – upoštevajoč pri tem odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-76/97 z dne 17.6.1999, v kateri je bilo odločeno, da se po razveljavitvi 26. člena ZDKG do uveljavitve morebitne nove zakonske ureditve za dedovanje kmetijskih gospodarstev v primerih dedovanja zaščitenih kmetij, določenih po prejšnjih predpisih, ki je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, uporabljajo določbe ZDKG). Za dedovanje ½ parcelne številke 514 k.o. x pa je dedni naslov ZD. Glede dedovanja zaščitene kmetije ZDKG v členih 7 do 20 določa pravila dedovanja na podlagi zakona. Osnovni princip le-teh je v določitvi samo enega dediča po kriterijih in vrstnem redu, ki ga določa predvsem 7. člen s tem, da ostali dediči (ki sodijo v krog nujnih dedičev po 14. členu) primarno dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju in le izjemoma tudi zemljišča, če ta niso pomembna za zaščiteno kmetijo, vendar pa le do višine nujnega deleža (15. člen ZDKG). Samo v primeru, če ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitene kmetije po 7., 8., 9., 10., 11. in 12. členu tega zakona, dedujejo zaščiteno kmetijo vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju. V tem primeru se sme zaščitena kmetija razdeliti po fizičnih delih (13. člen ZDKG). Glede na takšno zakonsko ureditev pritožba utemeljeno opozarja na nejasne in pomanjkljive in nasprotujoče si razloge v obrazložitvi sklepa, iz katerih ni razvidno, ali je sodišče s sklepom o dedovanju določilo prevzemnika kmetije in nujne dedne deleže ostalim dedičem na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDKG, ali pa je odločalo o dedovanju na podlagi 13. člena istega zakona, ki dopušča delitev zaščitene kmetije, če ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za prevzem. V obrazložitvi namreč pojasnjuje, da je za prevzemnika določen A. M., istočasno pa v nadaljevanju ugotavlja, da ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje celotne zaščitene kmetije, pri čemer navaja zdravstvene težave starejših dedičev, nezainteresiranost za prevzem s strani vnukov, glede pritožnika pa pojasni, da ne živi na domači kmetiji in na njej ne kmetuje. Tako je po mnenju sodišča možno in pravilno razdeliti kmetijo po fizičnih delih. Zaradi takšne nejasnosti se sklep ne more preizkusiti, to pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Ker gre za kršitev, ki je glede na njeno naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, je bilo že iz tega razloga potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti.

(7.) Pritožba pa je utemeljena tudi v preostalem delu. Ne glede na to katero podlago ZDKG-ja je imelo sodišče v mislih, ko je v tej zadevi odločalo, je ostalo dejansko stanje za eno ali drugo odločitev nepopolno ugotovljeno in posledično v sklepu tudi manjkajo razlogi o skoraj vseh odločilnih dejstvih, na katera pritožba utemeljeno opozarja. Tako sodišče sploh ni ugotavljalo, kdo od dedičev (razen pritožnika) je sploh (še) interesent za prevzemnika kmetije in ali izpolnjuje pogoje, da to tudi postane. Nadalje ni ugotavljalo, kakšna zemljišča se izločajo iz kmetije (v smislu pomembnosti za samo kmetijo) in ali morebiti presegajo vrednost nujnega dednega deleža posameznega dediča (saj vrednost le-tega sploh ni bila ugotovljena). V sklepu tudi ni na zakonu temelječih razlogov za odločitev, da se nujni deleži ne izplačajo v denarju. Odločitev o fizični razdelitvi zaščitene kmetije, če ni ustreznega prevzemnika (če je imelo sodišče v mislih to možnost), pa je tudi sicer materialno pravno povsem zgrešena, saj v takšnem primeru kmetijo dedujejo vsi dediči po zakonitih dednih deležih in ni zakonske podlage za to, da bi nekateri prejeli zgolj nujni dedni delež. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni upoštevalo, da parc. št. 514 k.o. x (ki je last zapustnice le do ½) ne sodi v sklop zaščitene kmetije (odločba UE Ljubljana z dne 27.5.2009, l. št. 73) in da je zakonska podlaga za odločanje glede tega dela premoženja ZD.

8.) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na že obrazloženo odpraviti ugotovljene nepravilnosti in glede dedovanja zaščitene kmetije prvenstveno ugotoviti, ali in kateri od dedičev (še) izkazuje interes za prevzem zaščitene kmetije. Doslej je namreč jasno izjavo v zvezi s tem podal le pritožnik, A. M. pa je skupaj z ostalimi dediči zatrjeval le to, da je na kmetiji največ delal in da tam živi. Ob morebitni odločitvi, da določi prevzemnika, pa bo sodišče seveda moralo upoštevati kriterije, ki jih določa 7. do 12. člen ZD in o tem v sklepu navesti tudi ustrezne razloge. Ostalim dedičem, ki v tem primeru ne bodo dedovali zaščitene kmetije in so zahtevali nujni delež, bo le-tega moralo določiti prvenstveno v denarni obliki v skladu s 14. in 15. členom ZDKG. Če pa bi sodišče, glede na okoliščine, ki jih bo ugotovilo, nujni delež določilo v naravi, bo potrebno predhodno ugotoviti za kakšna zemljišča gre in ali so pomembna za samo zaščiteno kmetijo. V razlogih bo moralo navesti tudi to, kakšni so tisti upravičeni razlogi, da se je za to odločilo. Ker višine nujnega deleža ni mogoče ugotoviti brez ustrezne cenitve, bo sodišče le-to, kot je pritožnik že predlagal, moralo izvesti. Podatek o vrednosti zaščitene kmetije potrebuje namreč tako za določitev nujnega deleža v denarni obliki, kot za morebitno odločitev, da nujne dedne deleže dodeli v obliki posamezne nepremičnine, saj dodeljena zemljišča vrednostno ne smejo presegati nujnega dednega deleža. (9.) Za primer, da bi sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da nihče od dedičev ne izpolnjuje pogojev po ZDKG za prevzem zaščitene kmetije, pa pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da v tem primeru ni podlage za določanje nujnih dednih deležev, ampak bodo dediči kmetijo lahko dedovali v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju, vsak torej svoj zakoniti dedni delež (13. člen ZDKG). V tem primeru bodo dediči lahko, če bodo zainteresirani, sklenili tudi dedni dogovor in si nepremičnine fizično razdelili. V kolikor pa do takšnega dogovora ne bo prišlo, bo sama delitev v skladu z bodočimi solastnimi deleži stvar drugega postopka.

(10.) Glede dedovanja ½ parc. št. 514 k.o. x bo sodišče moralo pridobiti od dedičev ustrezne dedne izjave (če izjav ne bodo dali, pa bo upoštevalo domnevo, da dedič v tem primeru dediščino sprejema) in nato odločiti o dedovanju na podlagi določil ZD.

(11.) Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku pazi tudi na pravilno vabljenje na zapuščinsko obravnavo tako, da bo strankam ostalo zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila (280. člen ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).

(12.) V skladu z 356. členom ZPP v zvezi z 163. členom ZD je pritožbeno sodišče odredilo, da se nova zapuščinska obravnava opravi pred drugim sodnikom.