Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep toženke št. 2142-3247/2022/6 (1221-02) z dne 23. 9. 2022, s katerim je zavrgla njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje (2. točka izreka). S tožbo je zahteval odpravo izpodbijanega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo kot neutemeljeno. Presodilo je, da je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Bolgarija, ki je tudi sprejela odgovornost za obravnavo, poleg tega pa ni izkazan obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III, to je utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerih tožnik v Republiko Bolgarijo v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v Republiki Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tam je sicer res moral dati prstne odtise, vendar so mu rekli le, da ga bodo zaprli, če tega ne bo storil, da to potrebuje policija za evidenco oseb v tranzitu. Njegova ciljna država je bila Republika Slovenija, za zaplete v Republiki Bolgariji pa je krivo slabo prevajanje njegovih zaslišanj in izjav. Sodišče se je na podlagi njegovega zaslišanja lahko prepričalo, kakšne težave je imel, ko je bil v Republiki Bolgariji aretiran in da mu je grozil zapor, če ne bi dal prstnih odtisov. Kot neutemeljeno zavrača ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi v zvezi s postopkom odvzema prstnih odtisov v Republiki Bolgariji dajal različne izjave, in navaja, da je teba upoštevati, da je prosilec v tujini, kjer je negotov, slabo razume prevajalce in si poskuša s svojimi izjavami pridobiti zaupanje organov v azilnem postopku. Vrnitev v Republiko Bolgarijo bi bila zanj zelo škodljiva, saj je znano, da Republika Bolgarija zelo slabo izvaja predpise o azilu in s prosilci za azil slabo ravna, zaradi česar bi bila zavrnitev njegove prošnje za azil v Republiki Sloveniji nezakonita in v nasprotju z Dublinsko deklaracijo. Glede izpodbijane sodbe predlaga, naj jo Vrhovno sodišče v celoti razveljavi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v prvi vrsti izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Bolgariji.

7. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe po presoji Vrhovnega sodišča prepričljivo in konsistentno obrazložilo svoje sklepe glede pravilnosti ugotovitev tožene stranke o tem, da je pritožnik v Republiki Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito. Pri tem Vrhovno sodišče še posebej opozarja na pomen ugotovitve, da je iz podatkov iz baze Eurodac razvidno, da je pritožnik v Republiki Bolgariji opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za azil in ne zaradi evidence oseb v tranzitu, kot je pavšalno zatrjeval v tožbi. Enako kot že v tožbi pritožnik tudi v pritožbi ne navaja nobene prepričljive obrazložitve (oziroma „dokaza“), ki bi omogočala sklepanje o nepravilnosti te ugotovitve. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo zavrnilo pritožnikove navedbe, da naj bi prstne odtise v Republiki Bolgariji dal zato, ker bi ga sicer zaprli in pri tem opozorilo, da pritožnik svoje izjave glede odvzema oziroma dajanja prstnih odtisov spreminja. Ta razhajanja v njegovih izpovedbah je tudi konkretno opisalo v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Tudi glede pritožbene navedbe, da je očitek sodišča prve stopnje o razhajanjih v pritožnikovi izpovedbi neutemeljen, saj je treba upoštevati, da je prosilec v tujini, kjer je negotov, slabo razume prevajalce in si poskuša s svojimi izjavami pridobiti zaupanje organov v azilnem postopku, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so pritožnikove navedbe o težavah s tolmačenjem povsem pavšalne. Pritožnik tudi v pritožbi ne navaja, ob katerem procesnem dejanju naj bi prišlo do teh težav in katere njegove izpovedbe ali njihovi deli so zato pravilni in kateri ne, niti tega, kakšna je bila narava nesporazuma s tolmačem (oziroma tolmači) in kako je lahko pripeljala do bistvenih razlik v zapisu njegovih izpovedb. Vrhovno sodišče pripominja še, da Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) med dolžnostmi prosilca v 89. členu jasno določa, da mora ta po resnici predstaviti okoliščine in dejstva, potrebna za utemeljitev prošnje, kot tudi prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti, če ni drugih razpoložljivih dokazov. Kolikor si torej skuša pridobiti zaupanje organov v azilnem postopku s prilagajanjem svojih izjav, mora računati na to, da bo takšno ravnanje pri presoji sodišča o dokazanosti relevantnih dejstev, za katere ne bo ponudil drugih dokazov kot svoje izjave, vzbudilo dvom v njegovo verodostojnost. 9. Dejansko stanje glede okoliščine, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite že v Republiki Bolgariji, je tako po presoji Vrhovnega sodišča ugotovljeno pravilno in v celoti, posledično pa je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je za obravnavo pritožnikove prošnje odgovorna Republika Bolgarija.

10. Pritožnik izpodbija tudi pravilnost ugotovitve dejanskega stanja glede izkazanosti pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III, to je utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerih pritožnik v Republiko Bolgarijo v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen.

11. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III namreč med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

12. Iz navedene določbe torej izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).2 Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,3 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče6 oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

13. Ustavno sodišče je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo,8 da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.9 Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.

14. Iz izpodbijane sodbe – ki se v tem pogledu sklicuje na izpodbijani sklep – izhaja, da pritožnik ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti azilnih postopkov v Bolgariji in tamkajšnjih pogojev za sprejem prosilcev. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu presodila tudi konkretne podatke o stanju v Bolgariji, ki jih sodišče prve stopnje povzema skupaj z ugotovitvijo, da s stališča varstva temeljnih človekovih pravic oziroma pritožnikove varnosti ni razloga, da zaradi obravnave njegove prošnje ne bi bil predan Republiki Bolgariji.

15. Pritožnik teh ugotovitev ne more učinkovito izpodbiti zgolj s pavšalnimi trditvami, da bi bila njegova predaja Republiki Bolgariji zelo škodljiva, saj je znano, da Bolgarija zelo slabo izvaja predpise o azilu in s prosilci za azil slabo ravna. S tem namreč svojih prejšnjih navedb ni ne dopolnil, ne dodatno konkretiziral, niti ni navedel, v čem naj bi bila presoja sodišča prve stopnje pomanjkljiva ali zmotna. Kot je SEU navedlo v več svojih sodbah, domneva, da vse države članice, ki so vključene v dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, sicer ni neizpodbojna, vendar pritožnik zgolj s trditvami in posplošenimi navedbami navedbami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal utemeljenih domnev, da obstajajo v Republiki Bolgariji sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem. Poleg tega ni zatrjeval, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem v Republiki Bolgariji obravnaval kot kritičen.

16. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (sodba Vrhovnega sodišča I Up 118/2015 z dne 18. 6. 2015), da gre pri uporabi te določbe za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca. 3 V tem smislu SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 85. 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 SEU v sodbi N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011), tč. 88. 7 Ibid., tč. 94. 8 Odločba Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016. 9 Ustavno sodišče se pri tem sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Tarakhel proti Švici in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15 z dne 7. 6. 2016.