3. 3. 2016

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vinka Vincenca Dolenca, Ljubljana, ki ga zastopa Mitja Vidmar, odvetnik v Ljubljani, na seji 3. marca 2016

odločilo:

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2013 z dne 9. 4. 2014, sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 5/2013 z dne 29. 5. 2013, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 23. 11. 2012 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

Okrožno sodišče je v nepravdnem postopku z izpodbijanim sklepom priznalo pravno veljavnost dveh pravnomočnih odločb izraelskega sodišča. S prvo je izraelsko sodišče odločilo, da je pritožnik (v nepravdnem postopku nasprotni udeleženec) tožniku (predlagatelju nepravdnega postopka) odgovoren za povzročeno škodo, z drugo sodno odločbo, poimenovano sodba, pa je pritožniku naložilo plačilo 11.177.888 NIS odškodnine ter plačilo stroškov z obrestmi. Senat Okrožnega sodišča je nato zavrnil pritožnikov ugovor zoper sklep o priznanju, Vrhovno sodišče pa je s sklepom št. Cp 5/2013 zavrnilo še njegovo pritožbo. Vrhovno sodišče je soglašalo z utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem izjemnem primeru zadošča neoverjen prevod strokovnega prevajalca, kajti v Republiki Sloveniji ni sodnega tolmača za hebrejščino, ki bi lahko izdal overjen prevod. Enako kot Okrožno sodišče je tudi Vrhovno sodišče ocenilo, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila izključno na dejstvu osebne vročitve tožbe pritožniku, temveč so tamkajšnja sodišča upoštevala tako okoliščine, ki so v korist slovenski pristojnosti, kot tiste, ki so v korist izraelski. Vrhovno sodišče je presodilo, da je pogoj vzajemnosti izpolnjen, ker je bistveno, da je v Izraelu na načelni ravni mogoče priznanje slovenske sodne odločbe. Opozorilo je, da pritožnik ni nikoli, niti v (pravočasni) pritožbi, ugovarjal, da bi bil učinek priznanja v nasprotju z javnim redom. V okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava pa je presodilo, da ni postopkovnih in materialnopravnih razlogov, ki bi narekovali uporabo pridržka javnega reda. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da bi bil tak pridržek podan, če bi bili učinki priznanja v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in družbene ureditve Republike Slovenije, in da morebitna različnost tujih pravnih pravil od domačih, zaradi katerih je tuja sodba morda drugačna, kot bi bila domača, ne more biti razlog za zavrnitev priznanja.

Pritožnik očita opisanim sklepom kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po njegovem mnenju so sodišča arbitrarno odstopila od izrecno predpisanega formalnega dokaznega pravila iz drugega odstavka 95. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP), po katerem mora predlagatelj predložiti overjen prevod tuje sodne odločbe, ne da bi pojasnila razloge za ta odstop. Pritožnik naj bi bil tako prikrajšan za overjen prevod in s tem za možnost seznaniti se z vsebino tuje sodne odločbe. Zdi se mu, da so sodišča očitno napačno razložila 3. točko prvega odstavka 98. člena ZMZPP, ki prepoveduje priznanje tuje sodne odločbe, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu. Pritožnik pojasnjuje, da je pristojnost v njegovem primeru temeljila izključno na tej okoliščini, izraelsko sodišče pa je s tehtanjem le argumentiralo, zakaj naj ostane pristojno. Pritožnik poudarja, da 98. člena ZMZPP ni mogoče razlagati tako, da pride v poštev le, če je vročitev edina povezava spora z določeno državo. Pritožnik opozarja, da mu je bila tožba vročena s prevaro in da si je tožnik želel pristojnosti izraelskega sodišča, ker pred slovenskim sodiščem ne bi uspel s tožbo neposredno zoper zdravnika in ker mu ne bi mogla biti prisojena kaznovalna odškodnina. Namen 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP naj bi bil prav preprečevanje priznanja tujih sodnih odločb, izdanih v takšnih okoliščinah. Priznanje sodbe, utemeljene na prevari, pa naj bi bilo v "neskladju s temeljnimi načeli slovenskega prava". Pritožnik našteva domnevne procesne pomanjkljivosti v postopku pred izraelskim sodiščem: opustitev izvedbe pritožnikovih dokazov skladno s Konvencijo o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini (Uradni list RS, št. 76/2000, MP, št. 19/2000 – MKPDCG) in vztrajanje sodišča pri izvedbi videokonference oziroma prihodu prič v Izrael, kaznovalna izločitev celotnega pritožnikovega "stališča" iz sodnega spisa in nadomestitev tožnikovega pomanjkanja dokazov s prostim preudarkom. Te pomanjkljivosti po njegovem mnenju pomenijo, da je izraelsko sodišče kršilo kontradiktornost in enakopravnost strank ter pošteno sojenje. Zato naj bi bili sodni odločbi, izdani v tem postopku, v nasprotju s slovenskim procesnim javnim redom in ne bi smeli biti priznani. Po pritožnikovem prepričanju bi morala sodišča priznanje zavrniti tudi zaradi neskladja z vsebinskim javnim redom. Tuji sodni odločbi naj bi namreč temeljili na prevari oziroma obidu zakona, ki naj bi tožniku omogočila doseči pravne posledice, ki jih v Republiki Sloveniji ne bi mogel doseči in ki so tudi same po sebi v nasprotju z javnim redom (taki naj bi bili zlasti osebna odgovornost pritožnika in prisoja zelo visoke odškodnine z elementi kaznovanja). Poleg tega naj pritožniku prvostopenjska sodba izraelskega sodišča ne bi bila vročena in naj se zoper njo ne bi mogel pritožiti. Zato naj bi bilo priznanje veljavnosti take odločbe, ki krši kontradiktornost in pravico do pritožbe, v neskladju z javnim redom in naj bi pomenilo kršitev pravice do poštenega sojenja. Zaradi samovoljne uporabe zakonskih določb naj bi pritožniku nastale hude posledice, saj naj bi mu bilo s priznanima sodnima odločbama naloženo plačilo približno 2,3 milijona EUR, povečano za stroške in zamudne obresti.

Pritožnik je 16. 8. 2013 vložil dopolnitev ustavne pritožbe, ki ji je priložil več listinskih dokazov, ki naj bi jih od svojega nekdanjega odvetnika prejel šele sedaj in naj jih zato ne bi mogel predložiti že v postopku pred sodišči.

Zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 5/2013 o zavrnitvi pritožnikove pritožbe je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je utemeljevalo s sklicevanjem na nepravilno uporabo 98. člena ZMZPP, kajti pristojnost izraelskega sodišča naj bi temeljila zgolj na osebni vročitvi tožbe tožencu, zato sodni odločbi ne bi smeli biti priznani. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti s sklepom št. II Ips 352/2013 zavrnilo. Zapisalo je, da ZMZPP v 98. členu ne uveljavlja zahteve po primerni pristojnosti niti ne sankcionira vseh v teoriji prepoznanih prekomernih pristojnosti. Pač pa po oceni Vrhovnega sodišča prvi odstavek 98. člena ZMZPP terja presojo, ali se je tuje sodišče pri vprašanju svoje pristojnosti zadovoljilo z eno od treh v zakonu naštetih neprimernih okoliščin ali pa se je ukvarjalo tudi z drugimi naveznimi okoliščinami. Zato naj z vidika slovenskega prava v postopku priznanja ne bi bila odločilna procesna aplikacija doktrine forum non conveniens. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bila pristojnost izraelskega sodišča vzpostavljena z vročitvijo tožbe tožencu, vendar je v zvezi s pritožnikovim ugovorom izraelsko sodišče upoštevalo še druge okoliščine, ki ne pomenijo prekomerne pristojnosti iz 98. člena ZMZPP in ki so z vidika mednarodnega prava lahko samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti. Taka samostojna navezna okoliščina je glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice po oceni Vrhovnega sodišča že dejstvo, da je imel tožnik v času vložitve tožbe v Izraelu stalno prebivališče.

Pritožnik je z vlogo, poimenovano dopolnitev in razširitev ustavne pritožbe, razširil ustavno pritožbo še zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2013 o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Tej odločitvi poleg arbitrarnosti očita še kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Odklonitev uporabe 98. člena ZMZPP naj bi namreč pomenila tudi odklonitev pravice do sodnega varstva v postopku priznanja tuje sodne odločbe, ki naj bi bil edini postopek v Republiki Sloveniji, v katerem je pritožnik uveljavljal najtežje procesne kršitve. Pritožnik obširno pojasnjuje, zakaj se ne strinja z razlago 98. člena ZMZPP, kakršno je sprejelo Vrhovno sodišče. Tako naj bi stališče, po katerem lahko slovensko sodišče tudi sámo doda navezne okoliščine za pristojnost, "v bistvu izključilo uporabo 98. člena ZMZPP", kajti v vsakem sporu naj bi bil mogoč obstoj vsaj še kakšne relevantne okoliščine. Za prekomerno pristojnost iz 98. člena ZMZPP naj ne bi šlo le v primeru, ko obstaja navezava po pravu države foruma. Vrhovno sodišče naj ne bi pojasnilo, kako okoliščina tožnikovega stalnega prebivališča, ki naj bi jo dodalo Vrhovno sodišče in ki naj ne bi izhajala niti iz izraelskega niti iz slovenskega prava, pomeni opravičljivo navezavo na Izrael. Pritožnik pojasnjuje, zakaj je bila pristojnost v njegovem primeru prekomerna oziroma zakaj ni bila primerna in zakaj so slovenska sodišča narobe dojela doktrino forum non conveniens. V zvezi s tem poudarja, da izraelsko sodišče z odločitvijo, da se ne bo izreklo za nepristojno, ne ustvari podlage za svojo pristojnost, temveč le potrdi za primerno svojo pristojnost na podlagi osebne vročitve. Okoliščine, na podlagi katerih tako odloči, pa naj ne bi pomenile dodatnih, z vidika mednarodnega prava mogočih, samostojnih naveznih okoliščin, ki bi lahko izključile prekomerno pristojnost. Pritožnik je prepričan, da je Vrhovno sodišče ZMZPP razlagalo pod očitnim vplivom odpiranja sodnega prostora v Evropski uniji. To se mu zdi nesprejemljivo, taka napačna perspektiva pa naj bi povzročila neenakopravnost strank v postopku eksekvature. Pritožnik opozarja, da navezovanje pristojnosti sodišč na vročitev tožbe omogoča izbiro kraja vložitve tožbe (forum shopping), s katero si tožnik z izbiro sodišča zagotavlja nedopustno prednost, kar krši enakopravnost strank. Izpeljava izraelske pristojnosti naj bi povzročila tudi to, da pritožnik ni bil deležen sojenja pred zakonitim sodnikom in da izraelsko sodišče ni zagotovilo videza nepristranskosti, saj naj bi poudarjalo težak položaj tožnika. Vrhovno sodišče naj se v sklepu o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti ne bi opredelilo do trditve Vrhovnega državnega tožilstva o prevari pri vročitvi tožbe pritožniku.

Pritožnik v vlogi, s katero je ustavno pritožbo razširil na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2013 o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, dodatno utemeljuje očitke, uperjene zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 5/2013. Tako naj bi Vrhovno sodišče v odločitvi o pritožbi "z javnim redom opravilo zgolj s splošno dikcijo", ne da bi ocenilo konkretni položaj. S tem naj bi pritožniku brez potrebne argumentacije pripisalo vse posledice, ki so mu nastale, ker se ni ves čas aktivno udeleževal v tujini "fravdulozno" vsiljenega mu postopka, v katerem bi moral v nasprotju s slovenskim javnim redom sam privesti svoje priče. Prepričan je, da bi moralo sodišče ob branju izraelskih odločb po uradni dolžnosti upoštevati, da je izraelsko sodišče odločalo povsem arbitrarno, nepošteno in da je stranki neenakopravno obravnavalo, ko je odločilo brez ustrezne dokazne podlage, zgolj na podlagi tožnikovih navedb, in izključilo pritožnikova stališča in dokaze. Pritožnik pojasnjuje, da je izraelsko sodišče opustilo zaslišanje prič prek videokonference, ker je sam odklonil svoje zaslišanje prek neuradne videokonference, ki bi bila izvedena brez sodelovanja slovenskega sodišča. Meni, da ima stranka pravico zavrniti ukrepe, ki niso v skladu s poštenim sojenjem. Priznanje tujih odločb, ki pritožniku nalagata plačilo kaznovalne odškodnine (ta naj bi bila petnajstkrat višja od odškodnin v Republiki Sloveniji), naj bi pomenilo kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. Sodišča po oceni pritožnika v zvezi z njegovim ugovorom o neobstoju vzajemnosti niso podala obrazložitve, "ki bi temeljila na prepričanju o stanju v Izraelu", temveč naj bi brez preverjanja le pavšalno ocenila, da bi tudi izraelsko sodišče priznalo odločbo. Dolžnost opredeliti se do navedb stranke naj bi sodišča kršila tudi s tem, ko naj bi s pritožnikovim ugovorom zastaranja opravila zgolj tako, da so enostransko verjela pojasnilom predlagatelja.

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-645/13 z dne 10. 9. 2015 sprejelo v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena ZUstS obvestilo Vrhovno sodišče, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka, ki je nanjo odgovoril. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka opozarja, da pritožnik večine očitkov iz ustavne pritožbe v postopku pred sodišči ni izčrpal po vsebini. Pritožnik naj bi tako večino očitkov prvič uveljavljal šele v prepozni dopolnitvi pritožbe, glede katere naj bi Vrhovno sodišče razumno obrazložilo, zakaj je ni moglo upoštevati. V skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča naj taki očitki v postopku pred Ustavnim sodiščem ne bi bili upoštevni. Pritožnik naj bi v ustavni pritožbi tudi sicer uveljavljal le očitke o zmotni uporabi materialnega prava oziroma o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja. S takimi navedbami naj po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča ne bi bilo mogoče utemeljiti ustavne pritožbe. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka meni, da bi bili lahko ustavnopravno pomembni le očitki o arbitrarnosti oziroma očitni napačnosti izpodbijanih odločitev. Vendar naj bi bili ti preveč pavšalni, da bi jih Ustavno sodišče lahko obravnavalo. Ustavno sodišče po mnenju nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka teh očitkov ne bi smelo obravnavati tudi zato, ker naj pritožnik v postopku pred sodišči ne bi substancirano ugovarjal, da bi zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava predstavljala kršitev človekove pravice. Glede na navedeno meni, da je treba ustavno pritožbo zavreči (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-483/02 z dne 19. 2. 2004, Uradni list RS, št. 25/04). Sicer pa naj bi sodišča v izpodbijanih odločitvah temeljito in prepričljivo odgovorila na vse pomembne navedbe pritožnika. Če bi Ustavno sodišče kljub temu ocenilo, da je Vrhovno sodišče o kakšnem pravnem vprašanju sprejelo očitno napačno stališče, naj bi s tem neposredno ocenjevalo (ne)pravilnost uporabe prava. Po mnenju nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka bi moralo biti Ustavno sodišče pri sprejemanju takih odločitev posebej zadržano glede na to, da je uporaba prava prvenstveno naloga rednih sodišč. Iz 22. člena Ustave izhajajoča zahteva po prepovedi sodniške samovolje naj bi Ustavnemu sodišču omogočala le odpravo očitnih pomot in lapsusov, ki naj v obravnavanem primeru ne bi bili niti zatrjevani. Zgolj dejstvo, da pritožnik in morebiti celo Ustavno sodišče razumeta oziroma razlagata sporne določbe ZMZPP drugače kot Vrhovno sodišče, naj ne bi utemeljevalo očitka o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Če bo Ustavno sodišče poseglo v izpodbijane odločitve, naj s tem ne bi odločilo le, da je Vrhovno sodišče napačno uporabilo navadno pravo, ampak naj bi s tem sámo dalo dokončno interpretacijo tega prava za obravnavani primer. Takšno ravnanje po mnenju nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka presega pristojnosti Ustavnega sodišča in pomeni kršitev njegovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Ustavna pritožba naj tako že na podlagi doslej navedenega ne bi imela možnosti za uspeh.

Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka nasprotuje pritožnikovim očitkom o arbitrarni razlagi drugega odstavka 95. člena ZMZPP, ki zahteva predložitev overjenega prevoda tuje sodne odločbe. Tudi v postopkih pred policijo, v kazenskih postopkih in v postopkih mednarodne zaščite beguncev, v katerih naj bi veljalo podobno pravno pravilo, naj bi bila glede dokazovanja vsebine tuje listine v primeru, ko je ta sestavljena v jeziku, za katerega ni sodnega tolmača, uveljavljena enaka praksa. Zaradi enakega varstva pravic naj bi bila enaka razlaga podobne zakonske določbe na mestu tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe. Kolikor pritožnik uveljavlja, da zato ni imel možnosti seznaniti se z vsebino tuje sodne odločbe, nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka poudarja, da tudi prevod zapriseženega sodnega tolmača sam po sebi ni garancija za pravilnost prevoda. Bistveno naj bi bilo izkazati znanje prevajalca, kar naj bi bilo v obravnavani zadevi izkazano. Sicer pa naj bi pritožnik svoje očitke gradil le na hipotetičnem dvomu o pravilnosti prevoda, saj naj nikoli ne bi zatrjeval, da je prevod napačen oziroma da prevajalec hebrejščine ne zna v zadostni meri. Ocena o tem, ali je določena dokazna listina formalnopravno veljavna, naj bi tudi sicer sodila v pristojnost rednih sodišč in ne Ustavnega sodišča. Pritožnikov očitek o priznanju prekomerne pristojnosti nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka, da se ne bi ponavljal, zavrača s sklicevanjem na svoje navedbe, ki jih je podal kot odgovor na enake pritožnikove očitke v postopku pred rednimi sodišči. Razširitve navedb v zvezi s tem vprašanjem pa naj Ustavno sodišče po že navedenem ne bi smelo upoštevati. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka meni, da bi morebitno drugačno stališče Ustavnega sodišča glede ugotovitve Vrhovnega sodišča, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe pritožniku, pomenilo spreminjanje ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka še poudarja, da pritožnik ni poskušal nikoli dokazati, da naj bi bil pri vročitvi tožbe prevaran oziroma preslepljen. Teh očitkov naj pritožnik tudi sicer ne bi izčrpal v postopku pred sodišči, saj naj bi jih prvič uveljavljal v prepozni dopolnitvi pritožbe. Predvsem pa naj bi bilo pomembno, da pritožnik takih očitkov ni uveljavljal v postopku pred izraelskimi sodišči. Morebitno ukvarjanje Ustavnega sodišča s temi vprašanji naj bi po vsebini pomenilo spuščanje Ustavnega sodišča v proces tujega sodnega postopka, kar naj bi bilo v nasprotju s temeljnimi mednarodnimi pravili postopka priznanja tujih sodnih odločb. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka nasprotuje tudi pritožnikovim trditvam o nevročitvi sodb izraelskih sodišč. Po njegovem mnenju Ustavno sodišče tudi ne bi smelo upoštevati pritožnikovih očitkov o kršitvi pravice do kontradiktornega postopka pred izraelskimi sodišči ter o tem, da po domačem pravu kot zdravnik ne bi bil osebno odškodninsko odgovoren, saj naj bi šlo za nedopustne novote. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka poudarja, da bi imela razveljavitev priznanja tuje sodne odločbe neposredne negativne posledice na uveljavljanje njegovih pridobljenih pravic, kar bi pomenilo kršitev njegovih ustavnih in konvencijskih pravic. Glede na vse navedeno Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne oziroma zavrže.

Na pritožnikovi dopolnitvi ustavne pritožbe nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka odgovarja, da sta prepozni. Absurdna naj bi bila pritožnikova trditev, da bi morala sodišča po uradni dolžnosti preverjati izraelski postopek in kršitev javnega reda. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka ponovno opozarja, da pritožnik v postopku pred sodišči sedaj zatrjevanih kršitev javnega reda ni uveljavljal. Zato naj jih Ustavno sodišče ne bi smelo upoštevati. Nasprotuje tudi pritožnikovim očitkom o obstoju prekomerne pristojnosti. Bistveno naj bi bilo, da je bila pristojnost izraelskih sodišč naknadno potrjena s sodbo izraelskega Vrhovnega sodišča na podlagi ocene vseh okoliščin primera. V nadaljevanju nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka obširno pojasnjuje, zakaj se ne strinja s pritožnikovo tezo, da je priznanje izraelskih sodnih odločb v nasprotju s procesnim in vsebinskim javnim redom. Glede na vse navedeno vztraja pri svojem predlogu Ustavnemu sodišču o zavrženju oziroma zavrnitvi ustavne pritožbe.

Odgovora nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka je Ustavno sodišče poslalo pritožniku. Ta v svojih odgovorih nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka očita napačno razumevanje zahteve po vsebinskem izčrpanju pravnih sredstev. Zahteva, da mora pritožnik izčrpati pravna sredstva v pogledu uveljavljanih kršitev, naj ne bi pomenila, da mora že v rednem postopku pred sodišči opredeliti, z vidika katere človekove pravice bi bila lahko sporna uveljavljana kršitev. Napačno je po mnenju pritožnika tudi stališče nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, da Ustavno sodišče ne sme presojati pravilnosti uporabe zakonskega prava. To naj bi lahko storilo, če bi kršitev zakonskega prava hkrati pomenila kršitev katere od človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče je po pritožnikovem mnenju pristojno preizkušati stališče Vrhovnega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ni podan primer prekomerne pristojnosti iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP. Pritožnik nasprotuje stališču nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, da bi sprememba tega stališča pomenila spreminjanje dejanskega stanja. Po pritožnikovem mnenju z razveljavitvijo izpodbijanih odločitev tudi ne bi bilo nedopustno poseženo v ustavne in konvencijske pravice nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka. Glede na navedeno pritožnik vztraja pri svoji ustavni pritožbi.

B. – I.

O izpolnjenosti procesnih predpostavk

Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo zahteva po izčrpanju pravnih sredstev ne pomeni le formalnega izčrpanja v obliki vložitve pravnega sredstva. Pomeni tudi zahtevo po materialnem izčrpanju, torej po vsebinskem uveljavljanju kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih. Smisel zahteve po izčrpanju pravnih sredstev, ki je izraz načela subsidiarnosti ustavne pritožbe, je zagotoviti, da se vsa pristojna sodišča opredelijo do ustavnopravno pomembnih vprašanj in odpravijo morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče pa ima nato ob presoji ustavne pritožbe pred seboj ustavnopravno argumentacijo sodišč, kar pripomore h kakovosti in učinkovitosti ustavnosodnega odločanja.[1] Iz pritožnikovega odgovora na predlog za priznanje tujih sodnih odločb, njegovega ugovora zoper sklep o priznanju in njegove (pravočasne) pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora izhaja, da pritožnik večine v ustavni pritožbi zatrjevanih očitkov o kršitvah človekovih pravic ni uveljavljal v sodnem postopku. Tako pritožnik v upoštevnih vlogah v postopku priznanja tujih sodnih odločb sploh ni trdil, da bi bili učinki priznanja izraelskih sodnih odločb v neskladju z vsebinskim in procesnim javnim redom in da odločitev o priznanju zato krši njegove človekove pravice. Toliko manj je podal argumente za domnevno neskladje z javnim redom in s tem povezane kršitve človekovih pravic, ki jih razgrinja v ustavni pritožbi (da je izraelsko sodišče z nekaterimi procesnimi odločitvami, zlasti v zvezi z dokazi, kršilo kontradiktornost, enakopravnost strank in pošteno sojenje ter da sta tuji sodni odločbi tožniku omogočili s prevaro oziroma obidom zakona doseči pravne posledice, ki jih v Republiki Sloveniji ne bi mogel doseči in ki nasprotujejo javnemu redu). Pritožnik v nepravdnem postopku prav tako ni trdil, da mu prvostopenjska sodba izraelskega sodišča ni bila vročena, toliko manj je zatrjeval, da priznanje te sodbe zato krši kakšno njegovo človekovo pravico. Edini argumenti, ki jih je pritožnik na procesno dovoljen način uveljavljal v sodnem postopku, so se nanašali na: (1) identiteto pritožnika, (2) formalno ustreznost prevoda odločb, (3) temelj za pristojnost izraelskega sodišča in (4) obstoj vzajemnosti. Vendar pritožnik v zvezi s slednjim argumentom sodiščem ni očital, da stališča o neobstoju vzajemnosti niso dovolj konkretno obrazložila, ampak je vztrajal le pri stališču, da vzajemnost ni podana. Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot je bilo že povedano, uveljavljalo le argumente, ki se nanašajo na temelj za pristojnost izraelskega sodišča. Tezo, da mora sodišče zavrniti priznanje zaradi nesprejemljivega temelja za pristojnost izraelskega sodišča, sta pritožnik in Vrhovno državno tožilstvo utemeljevala le s sklicevanjem na nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP. Nobeden od njiju nasprotovanja priznanju sodb zaradi pristojnosti izraelskega sodišča ni opiral na domnevno zlorabo tožnika pri izbiri kraja vložitve tožbe in na domnevno zvijačno vročitev tožbe. Prav tako niti pritožnik niti Vrhovno državno tožilstvo iz razlage 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, kakršno so sprejela sodišča, nista izpeljevala tez o kršitvi enakopravnosti strank, o kršitvi pravice do sodnega varstva in do nepristranskega sojenja pred zakonitim sodnikom. V opisanem delu pravna sredstva torej niso vsebinsko (materialno) izčrpana. Zato očitki o teh domnevnih kršitvah v postopku z ustavno pritožbo niso dopustni.

Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka pa pritožniku neutemeljeno očita vsebinsko neizčrpanje očitkov o arbitrarni razlagi drugega odstavka 95. člena ZMZPP oziroma prvega odstavka 98. člena ZMZPP. Za zagotovitev ustavnosodnega preizkusa sodne odločbe z vidika morebitne kršitve zahteve po prepovedi sodniške samovolje, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in ki varuje stranke pred sprejetjem očitno napačnih oziroma logično nevzdržnih odločitev, zadošča, da pritožnik v postopku pred sodišči po vsebini uveljavlja enake okoliščine oziroma argumente, ki jih nato v utemeljitev očitka o samovoljnosti oziroma arbitrarnosti odločitve uveljavlja v ustavni pritožbi.[2] Zadošča torej, da pritožnik v postopku pred sodišči zatrjuje zmotno uporabo materialnega oziroma procesnega prava. Izrecno sklicevanje na kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku pred rednimi sodišči ni potrebno.[3]

Ustavno sodišče pojasnjuje, da pri odločanju v tej zadevi ni upoštevalo "novih dokazov", ki jih je pritožnik priložil dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 16. 8. 2013. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v nepravdnem postopku, ampak izpodbijane sodne odločbe v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V postopku ustavne pritožbe Ustavno sodišče torej ne presoja (ne)pravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ali pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. Glede na takšno naravo postopka ustavne pritožbe stranka v njem ni upravičena predlagati novih dokazov.[4] To procesno upravičenje gre stranki le v okviru postopka pred sodišči (v skladu s procesnimi pravili posameznega postopka).

Ustavno sodišče pri odločanju v tej zadevi tudi ni upoštevalo sklicevanja nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka na navedbe, ki naj bi jih ta v zvezi s pritožnikovim očitkom prekomerne pristojnosti podal že v postopku pred rednimi sodišči. Čeprav se argumenti o nepravilni uporabi zakonskega prava po že povedanem prekrivajo z argumenti o obstoju kršitve prepovedi sodniške samovolje, ni utemeljeno pričakovanje nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, da bo Ustavno sodišče presojalo njegove navedbe iz vlog, vloženih v postopku pred sodišči. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo. Zato je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, in enako tudi argumente, ki naj bi zavrnili očitke iz ustavne pritožbe, v odgovoru na ustavno pritožbo izrecno navesti.[5] Táko ravnanje Ustavnemu sodišču narekuje spoštovanje zahteve po skrbnem ravnanju strank v postopku, v skladu s katero mora stranka v svoji vlogi v okviru postopka z ustavno pritožbo podati konkretizirane in osredotočene navedbe glede ustavnopravno pomembnih vprašanj, če naj jih Ustavno sodišče upošteva. Posplošeno sklicevanje na vse navedbe, podane v postopku pred rednimi sodišči, čeprav so omejene na določeno (ustavno)pravno vprašanje, tej zahtevi ne zadosti. Ni namreč mogoče pričakovati od Ustavnega sodišča, da bo sámo preiskovalo sodni spis in v njem iskalo upoštevne navedbe strank ter jih nato upoštevalo v po lastni presoji določenem obsegu.

B. – II.

O pristojnosti izraelskega sodišča kot oviri za priznanje

Pritožnik sodiščem očita očitno napačno oziroma samovoljno razlago 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, ki sodišču nalaga zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, če to (na ugovor nasprotnega udeleženca) ugotovi, da je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu.[6] V zvezi z razlago te zakonske določbe pritožnik Vrhovnemu sodišču očita tudi pomanjkljivo obrazložitev stališča, da lahko pomeni že okoliščina tožnikovega stalnega prebivališča dodatno navezno okoliščino za pristojnost izraelskega sodišča.

Razlaga zakonskega prava sodi (kot pravilno poudarja nasprotni udeleženec) v pristojnost rednega sodstva, kjer ima zadnjo besedo Vrhovno sodišče (127. člen Ustave). Vendar to ne pomeni, da Ustavno sodišče ne sme preizkušati, ali je argumentacija, s katero je (Vrhovno) sodišče utemeljilo svojo odločitev, pravno vzdržna. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave namreč prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.[7] Sodna odločba, ki je utemeljena z nezadostnimi oziroma z nejasnimi in neprepričljivimi razlogi, torej krši prepoved sodniške samovolje.[8] Če pa je obrazložitev sodne odločbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ni mogoč, lahko nezadostna utemeljitev pravnega stališča pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.[9]

Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča je lahko zahteva po obrazloženosti odločb instančnega sodišča nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb.[10] Vendar lahko to velja le v primeru, ko instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in ko je mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.[11] Zahtevana obseg in natančnost obrazložitve sodne odločbe pa pomembno sodoločajo sicer številne okoliščine – med drugim zapletenost spornega pravnega vprašanja in (ne)obstoj utečene sodne prakse o tem vprašanju.[12] Če določena zadeva na novo odpira zahtevna razlagalna vprašanja, iz 22. člena Ustave izhajajoče zahteve terjajo izčrpnejšo in prepričljivejšo argumentacijo pravnega stališča.[13] To velja še posebej tedaj, ko se o pomembnem pravnem vprašanju prvič izreka Vrhovno sodišče. Kajti razlagalni razlogi, ki jih navede Vrhovno sodišče v svoji odločbi, so ratio decidendi, ki ga je mogoče prevesti v splošna in abstraktna pravna pravila in mu s tem dati naravo sodnega precedensa.[14]

Ko torej Vrhovno sodišče v okviru razlagalnega prostora sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih, sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh.[15] Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in pravno varnost.[16] Spremenjeni ureditvi pravnih sredstev (dopuščene) revizije[17] in zahteve za varstvo zakonitosti[18] še posebej utrjujeta vlogo Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, saj omogočata Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavljata razvoj prava prek sodne prakse.[19] Skladno tej vlogi je v takih primerih utemeljitev razlagalne odločitve Vrhovnega sodišča podvržena še posebej strogim zahtevam. Izpolnitev vloge precedenčnega sodišča, ki jo pomeni vsebinsko poglobljena, izčrpna in precizna argumentacija, se namreč v takem primeru prekriva s procesnim jamstvom obrazloženosti iz 22. člena Ustave.[20]

Ker prvi odstavek 6. člena EKČP ne zagotavlja pravic v večjem obsegu, kot jih zagotavljajo določbe Ustave, pomeni preizkus pritožnikovih očitkov z vidika 22. člena Ustave tudi njihov preizkus z vidika te konvencijske pravice.

Sodišča so v rednem postopku (tj. pri odločanju o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe ter o ugovoru oziroma pritožbi zoper odločitev o priznanju tuje sodne odločbe) sprejela stališče, da v tej zadevi ne gre za primer iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, ko bi pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe pritožniku, ker so izraelska sodišča pri presoji, ali je podana pristojnost izraelskih sodišč, upoštevala še druge okoliščine, tj. tako okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti izraelskega sodišča, kot tudi okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega sodišča. Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu št. II Ips 352/2013 o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti sprejelo stališče, da v tej zadevi ne gre za primer iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP. To stališče je Vrhovno sodišče v tem sklepu utemeljilo z argumentom, da prvi odstavek 98. člena ZMZPP prepoveduje priznanja tuje sodne odločbe le v primeru, ko se tuje sodišče pri vprašanju svoje pristojnosti zadovolji z okoliščino, ki jo ta norma določa za neprimerno, ne da bi se ukvarjalo tudi z drugimi okoliščinami, ki z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti. Vrhovno sodišče je v tem sklepu poudarilo, da naj bi bila pristojnost izraelskega sodišča v obravnavanem primeru sicer vzpostavljena z vročitvijo tožbe pritožniku, vendar naj bi to sodišče nato v zvezi s pritožnikovim ugovorom forum non conveniens upoštevalo še druge okoliščine, ki z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti in ki glede na prvi odstavek 98. člena ZMZPP niso prekomerne.[21] Po stališču Vrhovnega sodišča naj pri tem ne bi bila odločilna procesna aplikacija doktrine forum non conveniens. Drugačno stališče bi po oceni Vrhovnega sodišča pomenilo, da bi bilo treba tujo sodno odločbo v primerih, ko bi bila pristojnost tujega sodišča vzpostavljena na podlagi osebne vročitve tožbe tožencu, vedno zavrniti, ne da bi se upošteval nadaljnji tek postopka pred tujim sodiščem, čeravno bi se tam morda kasneje ugotovilo, da je imel toženec ob vročitvi tožbe v Izraelu celo domicil. Táko stališče bi bilo po mnenju Vrhovnega sodišča očitno pretrdo. Za odločitev v tej zadevi naj bi bilo torej ključno, da so izraelska sodišča v okviru postopka z ugovorom forum non conveniens ugotovila obstoj okoliščin, ki vsebinsko lahko pomenijo samostojno navezno okoliščino pristojnosti sodišča. Že okoliščina, da je imel tožnik ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Izraelu, bi bila lahko po presoji Vrhovnega sodišča – glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice – taka samostojna navezna okoliščina.

Razlaga 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, ki so jo sprejela sodišča, temelji tako na dveh stališčih. Po prvem, sprejetem v rednem postopku, za zavrnitev ugovora prekomerne pristojnosti sodišča države izvora zadostuje, da je to sodišče v konkretnem primeru pri presoji svoje pristojnosti upoštevalo poleg vročitve tožbe še druge okoliščine. Po drugem, sprejetem v sklepu Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti, pa ne zadostuje zgolj to, da so bile poleg vročitve tožbe upoštevane še druge okoliščine, temveč mora iti za okoliščine, ki z vidika mednarodnega prava lahko pomenijo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti. Vprašanje, na katero mora odgovoriti Ustavno sodišče, je, ali sta ti dve stališči arbitrarni oziroma ali sta sploh dovolj obrazloženi.

Prvi odstavek 98. člena ZMZPP narekuje slovenskemu sodišču zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni od taksativno naštetih okoliščin, ki jih zakon šteje za prekomerne (gre za t. i. princip negativne liste),[22] in če je podan ugovor v tej smeri. Točka 3 prvega odstavka 98. člena ZMZPP določa za táko prekomerno pristojnost pristojnost, ki temelji izključno na dejstvu osebne vročitve tožbe tožencu. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila pristojnost izraelskega sodišča vzpostavljena zgolj na podlagi dejstva vročitve tožbe pritožniku. Dobesedna jezikovna razlaga te zakonske določbe bi zato lahko pripeljala do sklepa, da v primeru, kot je obravnavani, tuje sodne odločbe ni mogoče priznati. Vendar so sodišča to določbo očitno razlagala širše. Razširjujoči jezikovni razlagi sporne zakonske določbe, ki dopušča razumevanje, da ni bistveno, ali je pristojnost tujega sodišča in concreto temeljila na okoliščini osebne vročitve tožbe tožencu, ampak je bistveno, ali bi pristojnost tujega sodišča v konkretnem primeru lahko temeljila (še) na kakšni dodatni navezni okoliščini, sami po sebi ni mogoče očitati nerazumnosti. Ustavnopravno vprašljiva pa se zdi utemeljitev, zakaj je po oceni sodišč tak primer podan v konkretni zadevi.

Po prvem stališču (sprejetem v rednem postopku) je odločilno, da so se izraelska sodišča v okviru postopka o ugovoru forum non conveniens (torej v okviru presoje, ali je njihova pristojnost v konkretnem primeru morda neprimerna)[23] ukvarjala tudi z drugimi naveznimi okoliščinami in presodila, da njihova pristojnost ni neprimerna. Ta razširjujoča razlaga torej temelji zgolj na okoliščinah, ki so jih ugotovila sodišča države izvora, in ovrednotenju teh okoliščin s strani teh sodišč. Prvo stališče zato očitno spregleda bistveno. Prvič to, da se razlaga pravilo domačega prava, ki razrešuje trk dveh pravnih redov, in drugič, da ta trk to pravilo razrešuje prav zaradi preizkusa na tujem pravu utemeljene pristojnosti tujega sodišča z gledišča domačega prava. Gre torej za pravilo domačega prava, po katerem naj domače sodišče odloči o priznanju tuje sodne odločbe v postopku pred domačim sodiščem. Ali kot to pravilo poimenuje teorija, gre za t. i. pravilo o pristojnosti za priznanje.[24] Pri razlagi takega pravila sodišče zato ne sme spregledati, da mora z gledišča domačega prava ovrednotiti na tujem pravu utemeljeno pristojnost tujega sodišča. To pomeni, da mora sodišče razlago domače norme opraviti samostojno in avtonomno. Odsotnost razlogov, iz katerih bi bilo jasno in nedvoumno razvidno, da je sodišče z gledišča domačega prava ovrednotilo na tujem pravu utemeljeno pristojnost s strani tujega sodišča, zanika princip suverenosti države pri opredeljevanju pravil za priznanje.[25] Zato je stališče, ki normo take narave razloži zgolj z argumenti, ki jih je upoštevalo tuje sodišče, v bistvenem pomanjkljivo. Pomanjkljivo zato, ker očitno temelji na vrednotenju, ki ga je opravilo tuje sodišče, upoštevajoč tuje pravo. Ob upoštevanju zgoraj predstavljenih izhodišč v okviru širše razlage 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP ne more biti pomembno zgolj, kaj so in concreto upoštevala sodišča v Izraelu, ko so odločala o primernosti na dejstvu vročitve tožbe utemeljene pristojnosti (z uporabo doktrine forum non conveniens, kot jo razumejo). Argumenti, ki so jih navedla sodišča v rednem postopku, se zato v kontekstu norme, ki se razlaga, ne zdijo razumni.

Sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti ne temelji na vrednotenju, ki ga je opravilo tuje sodišče. Vrhovno sodišče najprej za bistveno šteje, da pred izraelskimi sodišči ugotovljene dodatne navezne okoliščine z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti. Kot dodaten argument za stališče, da v tej zadevi ne gre za primer iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, nato Vrhovno sodišče navede še, da lahko že okoliščina tožnikovega stalnega prebivališča v Izraelu (glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice) predstavlja táko samostojno navezno okoliščino pristojnosti sodišča. Vendar tudi takó utemeljeno nosilno pravno stališče ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče namreč ne pojasni, katero "mednarodno pravo" ima v mislih, čeprav bi bila podrobnejša argumentacija v tem delu nujna iz dveh razlogov. Najprej zato, ker po stališču teorije mednarodni pristojnostni red (izven okvira Evropske unije) za zdaj ne obstaja.[26] Poleg tega je v sporih, v katerih je treba uporabiti mednarodno zasebno pravo, še posebej pomembno, da sodišče jasno opredeli, po katerem pravu bo odločalo.[27] Zaradi odsotnosti podrobnejše utemeljitve v tem delu tudi ni jasno, zakaj oziroma z vidika katerega prava je okoliščina tožnikovega stalnega prebivališča lahko samostojna navezna okoliščina mednarodne pristojnosti izraelskega sodišča.[28] Zato tudi ta dodatni, vendar neobrazloženi argument Vrhovnega sodišča ne prispeva k večji razumljivosti spornega pravnega stališča.

Ni dvoma, da je bilo treba v obravnavani zadevi odgovoriti na zapleteno pravno vprašanje.[29] Niti iz izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča niti iz seznama javno objavljenih odločb Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi se Vrhovno sodišče že srečalo s podobnim vprašanjem. Zato je bila dolžnost Vrhovnega sodišča temeljito, jasno in razčlenjeno obrazložiti sporno pravno stališče še toliko večja. Vrhovno sodišče pa je to stališče utemeljilo le s posplošenimi argumenti, ki ne zadostijo navedenim zahtevam. Stranki ne povedo, katero pravo (domače ali tuje oziroma katero mednarodno pravo) je pomembno za odločitev o zadevi. Taka posplošena stališča onemogočajo izostritev kriterijev, po katerih se ravna presoja obravnavanega primera. Narava pravnega področja take razlage sporne zakonske določbe, ki ne omogoča predvidljivih rezultatov, ne dopušča. Z vidika pravne varnosti je namreč pomembno zagotoviti jasna izhodišča in s tem predvidljivost, ali se je toženec s stališča domačega prava dolžan podvreči tuji jurisdikciji.[30] Slovensko pravo, ki tožencu omogoča, da ugovarja pristojnosti tujega sodišča v postopku priznanja tuje sodne odločbe, očitno varuje toženčev položaj v tem pogledu.[31] Ker Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni upoštevalo teh zahtev, je kršilo iz 22. člena Ustave izhajajočo zahtevo po obrazloženosti sodne odločbe. Zato preizkus razumnosti nosilnega pravnega stališča za zdaj niti ni bil mogoč.[32] Kvalificirano stopnjo napačnosti glede spornega pravnega vprašanja (iz razlogov, navedenih v točki 21. obrazložitve te odločbe) in s tem kršitev ustavnega procesnega jamstva prepovedi sodniške samovolje, ki je prav tako izpeljano iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je mogoče očitati prvemu stališču, to je stališču, na katerem temelji odločitev, sprejeta v rednem postopku.

B. – III.

O formalni (ne)ustreznosti prevoda

Pritožnik meni, da je bil prikrajšan za overjen prevod in s tem za možnost seznaniti se z vsebino tuje sodne odločbe. Sodiščem očita, da so arbitrarno odstopila od formalnega dokaznega pravila iz drugega odstavka 95. člena ZMZPP, ne da bi pojasnila razloge za tak odstop, oziroma jim očita, da svojega stališča o izjemi niso ustavnopravno zadostno obrazložila. Navedena zakonska določba naj bi namreč nedvoumno določala, da mora stranka, ki zahteva priznanje v tujem jeziku sestavljene sodne odločbe, predložiti overjen prevod take odločbe. Tudi te pritožnikove očitke je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika pravice iz 22. člena Ustave (kar po že obrazloženem vključuje tudi preizkus z vidika prvega odstavka 6. člena EKČP).

Drugi odstavek 95. člena ZMZPP se glasi: "Če tuja sodna odločba ali njen overjen prepis nista sestavljena v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, mora stranka, ki zahteva priznanje, predložiti tudi overjen prevod tuje sodne odločbe v jezik, ki je pri sodišču v uradni rabi."

Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da v obravnavanem izjemnem primeru, ko v Republiki Sloveniji ni sodnega tolmača za hebrejski jezik, zadošča neoverjen prevod strokovnega prevajalca. To stališče temelji na razlagi, po kateri overjen prevod lahko sestavijo (le) sodni tolmači, ki jih imenuje Ministrstvo za pravosodje v skladu z določili Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, in nasl. – v nadaljevanju ZS) in Pravilnikom o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 88/10 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik), in premisleku, da v primeru, kot je obravnavani, overjenega prevoda ni mogoče zagotoviti ter zato od predlagatelja ni mogoče zahtevati, naj ga predloži. Sodišča so to stališče utemeljila s potrebo uresničevanja pravice do priznanja tuje sodne odločbe in z odsotnostjo dvoma o strokovni usposobljenosti konkretnega prevajalca, ki naj bi bila na ravni tiste, ki jo 5. člen Pravilnika predpisuje za kandidate za sodnega tolmača. V takem primeru naj bi namreč prevod še vedno ustrezal namenu drugega odstavka 95. člena ZMZPP, ki je v tem, da se mora sodišču predloženi prevod ujemati z izvirnikom odločbe v tujem jeziku. Po mnenju sodišč obstaja za tako razlago podlaga v določbah ZPP, ki se v postopku priznanja tuje sodne odločbe smiselno uporabljajo (na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku; Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP; v zvezi s 111. členom ZMZPP). Drugi odstavek 245. člena v zvezi z 256. členom ZPP naj bi namreč vseboval le priporočilo, naj se tolmač izbere med sodnimi tolmači.

Sodišča so s táko razlago nedvomno prebila jezikovni pomen norme, ki zapoveduje pozitivno formalno predpostavko za priznanje tuje sodne odločbe in ki jo mora izpolniti predlagatelj priznanja. Jasen, enoznačen besedni zapis zakonske določbe je sicer mogoče preseči, vendar mora sodnik zaradi vezanosti na zakon (125. člen Ustave) za tak odstop navesti tehtne pravne argumente. Pritožnik sodiščem očita, da teh niso navedla. Po že povedanem lahko nezadostna utemeljitev pravnega stališča pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče preizkusilo, ali utemeljitev predstavljenega pravnega stališča temu kriteriju zadosti. Obveznost sodišča do obrazložitve se namreč nanaša tudi na pravna vprašanja.[33]

Iz besedila drugega odstavka 95. člena ZMZPP ni razvidno, da predlagatelj lahko izpolni predpostavko predložitve overjenega prevoda tuje sodne odločbe le, če predloži prevod, ki ga je sestavil sodni tolmač, kot ga opredeljuje ZS.[34] Sodišča pa niso pojasnila, zakaj pravilo, ki se razlaga, priznanje pogojuje prav s pogojem takšne vsebine. Prav tako sodišča niso pojasnila, katera v pravni znanosti sprejeta metoda razlage naj bi utemeljevala odstop od zahteve po izpolnjenosti formalne predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe. So se pa sklicevala na smiselno uporabo (nekaterih) določb ZPP, ki jo omogoča 111. člen ZMZPP[35] v zvezi s 37. členom ZNP.[36]

Pri "smiselni uporabi" gre za pomembno pravnotehnično sredstvo, ki ga zakonodajalec zavestno uporablja in z njegovo pomočjo po poti sklepanja od podobnega na podobno (argumentum a simili ad simile) zapolnjuje načrtovane praznine v zakonih.[37] "Smiselna uporaba" določb pomeni najprej subsidiarnost uporabe.[38] V poštev pride le, če obstaja (načrtovana) pravna praznina. Zapoved smiselne uporabe tako pomeni, 1) da se za neki položaj, ki ni izrecno urejen, po volji zakonodajalca uporabi pravilo, ki ureja drug položaj, če sta si primerjana položaja v bistvenem podobna, in 2) a contrario, če si položaja nista v bistvenem podobna, pravnega pravila, ki ureja določen položaj, ni mogoče uporabiti za drug (neurejen) položaj, saj takšna uporaba pravila ne bi bila smiselna.[39]

V tem smislu je zato pomanjkljiva utemeljitev izpodbijanih sklepov glede vprašanja, ali pravilo drugega odstavka 95. člena ZMZPP sploh dopušča smiselno uporabo ZPP, ker naj ne bi urejalo položajev, ko v Republiki Sloveniji ni sodnega tolmača za jezik države izvora tuje sodne odločbe. Poleg tega ni razlogov o podobnosti položaja, ko je treba v pravdni postopek pritegniti (sodnega) tolmača (drugi odstavek 245. člena v zvezi z 256. členom ZPP), in položaja, ko se od predlagatelja zahteva predložitev overjenega prevoda tuje sodne odločbe (drugi odstavek 95. člena ZMZPP). Dodatna utemeljitev podobnosti bi bila potrebna, ker se ureditev iz drugega odstavka 245. člena v zvezi z 256. členom ZPP (ter v zvezi s 102. in 240. členom ZPP) očitno nanaša na primere, ko mora sodišče (sodnega) tolmača pritegniti v postopek zato, da je sploh mogoča komunikacija med sodiščem in strankami ter drugimi udeleženci postopka,[40] medtem ko drugi odstavek 95. člena ZMZPP ne zahteva pritegnitve (sodnega) tolmača v postopek, temveč se zahteva predložitev overjenega prevoda tuje sodne odločbe, ki naj se v tem postopku prizna.[41] Sodišča bi torej morala, ker se sklicujejo na smiselno uporabo, pojasniti svoje stališče o izpolnjenosti pogojev za smiselno uporabo določb ZPP, ki terjajo pritegnitev (sodnega) tolmača, kot ga pozna slovenski pravni red, v sodni postopek zato, da bi se zagotovila komunikacija med sodiščem in strankami ter drugimi udeleženci postopka. To velja še toliko bolj, ker v izpodbijanih sklepih ni razlogov o tem, zakaj drugi odstavek 95. člena ZMZPP izključuje možnost, da se zahtevi po predložitvi overjenega prevoda lahko zadosti na način, da se tak prevod preskrbi kako drugače, kot da se zahteva prevod iz hebrejskega v slovenski jezik po sodnem tolmaču, kot ga ureja slovenski pravni red, in zakaj bi bila tovrstna drugačna možnost za predlagatelja izključena.[42] Glede na navedeno sklep o zadostni ustavnopravni utemeljenosti nosilnega stališča izpodbijanih sklepov, ki prebija jezikovni pomen norme, ki se razlaga, ni mogoč. Pritožnikov očitek o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave je tako utemeljen.

Ustavno sodišče je zaradi ugotovljenih kršitev pravic iz 22. člena Ustave v postopkih pred Vrhovnim in Okrožnim sodiščem razveljavilo vse izpodbijane sklepe in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Ker je bilo treba izpodbijane sklepe razveljaviti že zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave pri razlagi 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP oziroma drugega odstavka 95. člena ZMZPP, Ustavno sodišče drugih očitkov pritožnika o kršitvah človekovih pravic ni presojalo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Mozetič in Zobec. Sodnik Zobec je dal odklonilno ločeno mnenje.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Primerjaj z 12. točko obrazložitve odločbe št. Up-33/05 z dne 6. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 40/08, in OdlUS XVII, 25).

[2]Prim. z 8. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002 (OdlUS XI, 128).

[3]Ne drži, kot navaja nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka, da naj bi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-483/02 zavrglo ustavno pritožbo, ker naj bi bila ta utemeljena na šele v postopku z ustavno pritožbo prvič uveljavljanem očitku o arbitrarnosti. Ta očitek prve pritožnice je Ustavno sodišče obravnavalo. Ustavno pritožbo druge pritožnice pa je zavrglo zaradi formalnega neizčrpanja pravnih sredstev.

[4]Prim. s 7. točko obrazložitve odločbe št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11).

[5]Prim. s 6. točko obrazložitve odločbe št. Up-758/06 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 119/07, in OdlUS XVI, 118).

[6]Prvi odstavek 98. člena ZMZPP se glasi:

Sodišče na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni od naslednjih okoliščin:

1)državljanstvu tožnika;

2)premoženju toženca v državi izdaje odločbe;

3)osebni vročitvi tožbe oziroma drugega akta, s katerim se je začel postopek, tožencu.

[7]Prim. s 5. točko obrazložitve odločbe št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112) in s 5. točko obrazložitve odločbe št. Up-680/12 z dne 21. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 24/13).

[8]Prim. z 8. točko obrazložitve odločbe št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09) in s 17. točko obrazložitve odločbe št. Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 50/12).

[9]Prim. z 8. točko obrazložitve odločbe št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), z 11. točko obrazložitve odločbe št. Up-162/09 ter z 8. točko obrazložitve odločbe št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).

[10]Prim. z 8. točko obrazložitve odločbe št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30).

[11]Prav tam.

[12]Prim. z 10. točko obrazložitve odločbe št. Up-1381/08.

[13]Prav tam.

[14]M. Pavčnik, Teorija prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 424.

[15]Prim. s 13. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[16]Prav tam.

[17]Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D) revizijo v prvi vrsti vzpostavlja kot sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti (glej 367.a člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP; prim. tudi z A. Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 56–59).

[18]Tudi pri tem pravnem sredstvu je glavni namen zagotovitev objektivne koristi – razvoj prava skozi prakso, poenotenje sodne prakse (glej prvi odstavek 367.a člena v zvezi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP; prim. tudi z A. Galič, nav. delo, str. 61).

[19]Prim. s 13. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.

[20]Prim. s 16. točko obrazložitve sklepa št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.

[21]Iz sklepa Okrožnega sodišča o ugovoru izhaja, da gre za naslednje okoliščine: (1) kontakt za operacijo je bil vzpostavljen v Izraelu; (2) tožnik zelo težko pride na sodišče v tujo državo; (3) terapije so bile izvedene v Izraelu in (4) pričevanja o škodi so podali izraelski zdravniki.

[22]Prim. Zakonodajno gradivo k predlogu ZMZPP, Poročevalec DZ, št. 43/95, str. 85. V svetu sicer obstajajo tri različne možne tehnike določanja pravil o "pristojnosti za priznanje": (1) zakonsko naštevanje posameznih pristojnosti za priznanje (taka tehnika velja za veliko bilateralnih pogodb); (2) t. i. princip zrcalne slike – "Spiegelbildprinzip" (ta princip je široko razširjen in velja npr. v Nemčiji, Avstriji in Italiji; po tem principu država priznanja zrcalno prenese svoja pravila o mednarodni pristojnosti na državo izvora; skladno s tem principom država priznanja prizna tujo sodbo le, kadar presodi, da bi bilo tuje sodišče mednarodno pristojno, če bi zanj hipotetično veljala avtonomna pravila o mednarodni pristojnosti države priznanja); in (3) sistem negativne liste (uporaba tega sistema pomeni, da se pristojnost države izvora ne kontrolira, temveč so iz priznanja izključene le posamezne pristojnosti). Glej H. Schack, Internationales Zivilverfahrensrecht mit internationalem Insolvenzrecht und Schiedsverfahrensrecht, 6. Auflage, C. H. Beck Verlag, München 2014, str. 343, točki 921 in 922.

[23]Glej J. J. Fawcet (ur.), Declining Jurisdiction in Private International Law, Clarendon Press, Oxford 1995, str. 10.

[24]Ta pravila se v teoriji imenujejo tudi "posredna pristojnost" oziroma "pravila za presojo". Povedo nam, ali so bila z zornega kota države priznanja sodišča tuje države pristojna. Podrobneje o tem H. Schack, nav. delo, str. 343, točka 920, in str. 88, točka 216. Enako opredelitev posredne pristojnosti najdemo v delu D. Wedam-Lukič, Mednarodna in medrepubliška pristojnost, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1983, str. 115.

[25]Primerjaj Uvod k Predlogu ZMZPP (točka 7), ki poudarja suverenost države kot načelo, str. 71.

[26]H. Schack, nav. delo, str. 87, točka 215.

[27]Prim. s 7. točko obrazložitve odločbe št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32).

[28]ZPP sicer vsebuje táko pravilo v drugem odstavku 52. člena. Vendar gre za pravilo o krajevni pristojnosti, ki ga v sporih z mednarodnim elementom ni mogoče uporabiti niti na podlagi drugega stavka 29. člena ZPP. V skladu s slednjim se namreč pravila ZPP o krajevni pristojnosti uporabijo za določitev pristojnosti v sporih z mednarodnim elementom le, če zakon ali mednarodna pogodba za določeno vrsto spora ne vsebujeta izrecne določbe o mednarodni pristojnosti. Táko določbo pa ZMZPP vsebuje v 55. členu – pristojnost določa le po kraju škodnega dejanja in po kraju nastanka škodljive posledice (prim. z D. Wedam-Lukić v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 255–256).

[29]Na to kažejo že razhajanja pravnih teoretikov glede tega vprašanja. Glej na primer članek D. Wedam-Lukić, Mednarodna pristojnost sodišča države izvora, doktrina o forum non conveniens in javni red, Pravna praksa, št. 33 (2013), str. 6–8; in članek A. Galiča, Zdravniške ali pravniške napake?, Pravna praksa, št. 44 (2013), str. 6–9.

[30]V pravilih o posredni pristojnosti se namreč z zornega kota domačega prava odraža predstava države priznanja o dolžnosti toženca, da se podvrže tuji jurisdikciji. Na te dolžnosti mora biti toženec pozoren in po njih se mora ravnati. Izoblikovanje pravil o pristojnosti za priznanje tvori zato pomemben element pravičnega mednarodnega reda glede mednarodne pristojnosti (prim. z H. Schack, nav. delo, str. 343, točka 920).

[31]Prim. D. Wedam-Lukić, nav. delo 1983, str. 121. Prim. tudi zakonodajno gradivo k predlogu ZMZPP, str. 85.

[32]Tako Ustavno sodišče tudi v odločbi št. Up-1381/08, glej 12. točko obrazložitve.

[33]Prim. s 6. točko obrazložitve odločbe št. Up-399/05.

[34]Tretji odstavek 84. člena ZS določa, da so sodni tolmači osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine.

[35]Člen 111 ZMZPP določa, da se v primeru, če ni v tem poglavju posebnih določb, v postopku priznanja tujih sodnih odločb smiselno uporabljajo določbe ZNP.

[36]Člen 37 ZNP določa, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno.

[37]Prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 151.

[38]Prim. z 21. točko obrazložitve odločbe št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02, in OdlUS XI, 211).

[39]Tako Ustavno sodišče v 11. točki obrazložitve odločbe št. Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 91/13, in OdlUS XX, 17). Prim. tudi M. Pavčnik, nav. delo 2013, str. 164–165.

[40]Prim. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507.

[41]Sodišča niso pojasnila, zakaj je izključena podobnost s položajem, ki ga ureja določba 225. člena ZPP, iz katere izhaja, da imajo tuje javne listine ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine le, če so po predpisih overjene (če ni z mednarodno pogodbo določeno drugače).

[42]Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi predlagatelj v tem postopku trdil, da to ne bi bilo mogoče.

16. 3. 2016

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca

Izhodiščno

1.Glasoval sem tako zoper sprejem ustavne pritožbe v obravnavo kot tudi proti njeni ugoditvi. Trdno sem namreč prepričan, da sodiščem, ki so odločala v rednem postopku, in Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati kršitev ustavnih procesnih jamstev. Čeprav se pretežno strinjam z izhodiščnimi premisami, navedenimi v 16. in 17. točki obrazložitve odločbe, ki jih na tem mestu ni treba ponavljati, je moj končni, na podlagi njih izveden sklep (uporaba teh stališč na dejstva konkretnega primera) drugačen.

2.Glede samih izhodišč pa vendar želim dodati naslednje: Res je, da se "[i]zpolnitev vloge precedenčnega sodišča, ki jo pomeni vsebinsko poglobljena, izčrpna in precizna argumentacija, […] prekriva s procesnim jamstvom obrazloženosti iz 22. člena Ustave."[1] Vendar naj takoj poudarim, da je treba to zahtevo razumeti v povezavi s temeljnim sporočilom sklepa, iz katerega je vzeta. To sporočilo pa je naslednje: Primarna naloga Vrhovnega sodišča je varovati javni interes, torej ustvarjati precedense, katerih bistvo ni v izreku, ampak v obrazložitvi (argumentaciji). Zahteva, da morajo biti precedenčne odločbe, s katerimi Vrhovno sodišče varuje javni interes, tudi temu – precedenčnemu pravotvorju – se pravi varovanju javnega interesa – primerno obrazložene, pomeni presežek nad tistim, kar pomeni varovanje individualnega, posamičnega, strankinega interesa.[2] To, da bi morale biti precedenčne odločitve najvišjega sodišča v državi izrazito nadstandardno strukturirane – ne samo poglobljeno, izčrpno in natančno, ampak podprte tudi s primerjalnopravnimi analizami in raziskavami, je zahteva, ki izhaja iz javnega (precedenčnega) namena Vrhovnega sodišča ter gre zato onkraj dometa človekove pravice iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Zato odločba Vrhovnega sodišča, ki sicer ni tour de force – vrhunsko obrazložena, doktrinarno poglobljena, opremljena s primerjalno pravnimi argumenti ter s strukturo, značilno za znanstveni pravni tekst – kar naj bi pritikalo najvišji (precedenčni) sodni instanci v državi – ,je pa kljub temu razumljiva in dovolj natančna, da stranka lahko ugotovi, zakaj je sodišče odločilo tako, kot je, in zakaj njenih argumentov ni sprejelo, ter iz katere izhaja domet njenega precedenčnega sporočila, po mojem mnenju še ne pomeni kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Konec koncev je standard obrazloženosti odločb najvišjih sodnih instanc v marsičem pogojen s pravno tradicijo, kulturo in zgodovino. Dovolj se je samo ozreti na sodbe Sodišča Evropske Unije,[3] da ne omenjam obrazložitev sodb francoskega Državnega sveta (Conseil d'État) in Kasacijskega sodišča.[4]

Res dve različni utemeljitvi?

3.Ustavno sodišče sodiščem v rednem postopku očita nerazumno argumentacijo in posledično kvalificirano napačno uporabo pravil o mednarodni pristojnosti, Vrhovnemu sodišču, ko je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, pa kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe. Ustavno sodišče je namreč v omenjenem sklepu Vrhovnega sodišča našlo drugačno utemeljitev ugotovitve, zakaj v tej zadevi ne gre za primer iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, kot je tista, s katero je utemeljeno enako spoznanje sodišč v rednem postopku. Navedlo je, da so sodišča v rednem postopku izključila oviro za priznanje iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, ker so se izraelska sodišča v okviru postopka o ugovoru forum non conveniens (torej v okviru presoje, ali je njihova pristojnost v konkretnem primeru morda neprimerna) ukvarjala tudi z drugimi naveznimi okoliščinami in presodila, da njihova pristojnost ni neprimerna. Sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa po mnenju Ustavnega sodišča ne temelji na vrednotenju, ki ga je opravilo tuje sodišče. Ustavno sodišče pravi, da "Vrhovno sodišče najprej za bistveno šteje, da pred izraelskimi sodišči ugotovljene dodatne navezne okoliščine z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti."[5] Ustavno sodišče nato nadaljuje: "Kot dodaten argument za stališče, da v tej zadevi ne gre za primer iz 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, nato Vrhovno sodišče navede še, da lahko že okoliščina tožnikovega stalnega prebivališča v Izraelu (glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice) predstavlja táko samostojno navezno okoliščino pristojnosti sodišča."[6]

4.Menim, da razlaga 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP, ki so jo sprejela sodišča, ne temelji na dveh različnih stališčih. Res je, kot pravi Ustavno sodišče v 19. točki, da "[p]o prvem [stališču], sprejetem v rednem postopku, za zavrnitev ugovora prekomerne pristojnosti sodišča države izvora zadostuje, da je to sodišče v konkretnem primeru pri presoji svoje pristojnosti upoštevalo poleg vročitve tožbe še druge okoliščine." Vendar vsebinsko povsem enaka utemeljitev izhaja iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Čeprav je Vrhovno sodišče v 13. točki obrazložitve sklepa navedlo, da je "izraelsko sodišče na več stopnjah (vključno z Vrhovnim sodiščem) upoštevalo druge okoliščine, ki z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti", pri tem pa v nadaljevanju posebej izpostavilo tožnikovo stalno prebivališče v Izraelu (14. točka obrazložitve), tega ni mogoče razumeti drugače kot v kontekstu, ki opredeljuje konkretno zadevo. Odveč je pojasnjevati, da je to kontekst mednarodnega zasebnega prava. In v tem kontekstu igrajo zato "druge okoliščine", ki jih "je v zvezi s toženčevim ugovorom izraelsko sodišče na več stopnjah (vključno z Vrhovnim sodiščem) upoštevalo", isto vlogo kot te iste okoliščine, glede katerih Ustavno sodišče v 21. točki obrazložitve svoje odločbe sodiščema v rednem postopku očita, da njuna "razširjajoča razlaga […] temelji zgolj na okoliščinah, ki so jih ugotovila sodišča države izvora, in ovrednotenju teh okoliščin s strani teh sodišč."

O očitku sodniške samovolje pri razlagi in uporabi 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP

5.Res je, se strinjam, da razširjajoča razlaga sodišč "[…] temelji zgolj na okoliščinah, ki so jih ugotovila sodišča države izvora, in vrednotenju teh okoliščin s strani teh sodišč". Vendar ni s tem nič narobe. Nasprotno, prav je. Prav zato, ker pri presoji prekomerne pristojnosti igrajo vlogo dejstev okoliščine, s katerimi je tuje sodišče, kako drugače kot po svojem (v konkretni zadevi po izraelskem) mednarodnem zasebnem pravu, utemeljilo svojo pristojnost. In te okoliščine, ki jih slovensko delibacijsko sodišče podredi 98. členu ZMZPP, so poleg osebne vročitve tudi tiste, ki jih našteva sklep Okrožnega sodišča o ugovoru (Ustavno sodišče jih je povzelo v opombi št. 21). Z vidika slovenskega mednarodnega zasebnega prava (3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP) so to okoliščine, ki izključujejo utemeljenost ugovora forum non conveniens, in so zato (skupaj z osebno vročitvijo) okoliščine, na katerih temelji pristojnost tujega (izraelskega) sodišča.

6.Bistvena je torej spodnja premisa, ki jo narekuje 98. člen ZMZPP in ki mora dati odgovor na vprašanje, na čem je tuje (izraelsko) sodišče utemeljilo svojo pristojnost. Za ta epistemološki podvig pa je potrebno vsaj temeljno poznavanje tujega mednarodnega prava, v našem primeru doktrine forum non conveniens. Da je bilo Okrožno sodišče (in za njim tudi ostala sodišča) pri tem vsekakor uspešno, izhaja iz 41. in 42. točke obrazložitve sklepa št. I R 488/2011 z dne 23. 11. 2012. V čem je potem tu problem? Mislim, da ga ne bi smelo biti. Enako se sprašuje prof. Galič, ki nato nadaljuje: "Problem je v tem, da sta formalno izreka sodišča, da 1. 'zaradi osebne vročitve je pristojno' in da 2. 'izvajanje te pristojnosti zaradi dodatnih okoliščin tudi ni neprimerno', v materialnem smislu presoja iste problematike in imata tudi isti namen" (poudarek v izvirniku).[7] In prav to je po ukvarjanju z argumenti, ki jih je upoštevalo tuje sodišče, ugotovilo Okrožno sodišče.

7.Če razčlenim na posamezne korake, je slika naslednja: i) Presoja, ali je podana katera od ovir za priznanje, se opravi po slovenskem mednarodnem zasebnem pravu. ii) Po tem pravu so poleg ovire izključne pristojnosti tudi tri taksativno naštete pretirane pristojnosti iz 98. člena ZMZPP. iii) Za uporabo te norme slovenskega mednarodnega zasebnega prava so odločilne okoliščine, ki jih je ugotovilo in ovrednotilo tuje sodišče kot okoliščine, zaradi katerih je to (tuje) sodišče pristojno. Za prepoznavo teh okoliščin (tj. za ugotovitev konkretnega dejanskega stanu, ki ga narekuje 98. člen ZMZPP) pa je potrebno vsaj temeljno poznavanje tujega prava. iv) Ko gre za pravne sisteme z doktrino forum non conveniens, spadajo med te okoliščine tudi dodatne okoliščine, s katerimi je tuje sodišče utemeljilo, da izvajanje svoje pristojnosti (ki je sicer utemeljena na osebni vročitvi) ni neprimerno (razširjujoča razlaga, ki ima oporo v sodobnem razvoju doktrine forum non conveniens).[8] v) Vse te okoliščine je ugotovilo in ovrednotilo sodišče države izvora, in ne delibacijsko sodišče. Vendar jih je kot pravno relevantne za uporabo pravil o mednarodni pristojnosti (v konkretnem primeru prvega odstavka 98. člena ZMZPP) prepoznalo delibacijsko sodišče. vi) Tako ugotovljene in ovrednotene okoliščine imajo v operaciji logičnega silogizma, ki jo z njihovo podreditvijo abstraktnemu dejanskemu stanu iz 98. člena ZMZPP izvede delibacijsko sodišče, naravo spodnje premise. vii) Ta, zadnji korak pravne operacije, ki je obenem najenostavnejši (prepoznavanje potencialno mogočih okoliščin, na katerih temelji pristojnost tujega sodišča, ter razlaga pojma "pristojnost tujega sodišča je temeljila izključno na osebni vročitvi", kar zahteva tudi poznavanje tuje pravne ureditve, vse to se mora zgoditi v predhodnih korakih), postreže s preprostim in enoznačnim odgovorom: ovira za priznanje je, ali je ni – tertium non datur.

8.Iz povedanega tako izhaja dvoje. Prvič, da navedba v 21. točki obrazložitve, ki pravi, da bi moralo domače (delibacijsko) sodišče "z gledišča domačega prava ovrednotiti na tujem pravu utemeljeno pristojnost tujega sodišča", ni povsem natančna. Če smo natančni, potem je naloga domačega sodišča ovrednotiti okoliščine, s katerimi je sodišče države izvora utemeljilo svojo pristojnost. To ovrednotenje pa ne pomeni drugega kot njihovo subsumpcijo pod pravilo iz 98. člena ZMZPP. Vendar mora še prej domače sodišče te okoliščine sploh prepoznati kot pravno odločilne, se pravi kot tiste, na katerih je temeljila pristojnost tujega sodišča. Za to pa je potrebno vsaj temeljno poznavanje tujega prava, v konkretnem primeru doktrine forum non conveniens. Zato ni nič narobe, če stališče slovenskih sodišč o spodnji premisi temelji predvsem na vrednotenju, ki ga je opravilo tuje sodišče. Še več, prav je tako, in drugače biti tudi ne more.

9.In drugič. Iz pravkar povedanega izhaja, da je zgrešen očitek, zapisan v 21. točki obrazložitve. Ustavno sodišče namreč sodiščema iz rednega postopka očita, da njuna razširjujoča razlaga temelji zgolj na okoliščinah, ki so jih ugotovila sodišča države izvora, in vrednotenju teh okoliščin s strani teh sodišč, po tej razlagi pa je odločilno, da so se izraelska sodišča v okviru postopka o ugovoru forum non conveniens ukvarjala tudi z drugimi naveznimi okoliščinami in presodila, da njihova pristojnost ni neprimerna. Naj bo razlaga razširjujoča ali zožujoča, uporaba 98. člena ZMZPP ne more temeljiti na drugih okoliščinah, kot so tiste, ki so jih avtonomno, v skladu s svojim mednarodnim zasebnim pravom ugotovila in ovrednotila sodišča države izvora, delibacijsko sodišče pa prepoznalo kot okoliščine, na katerih je temeljila pristojnost tujega sodišča ter jih zato v skladu z eno od razlag sporne določbe ZMZPP, v konkretnem primeru z razširjujočo razlago (za katero Ustavno sodišče pravi, da ji ni mogoče očitati nerazumnosti), vzelo kot podlago svoje odločbe o priznanju. Te okoliščine so objektivna danost, neodvisna spremenljivka, razlaga na njih nanašajočega se pravila domačega mednarodnega prava (v konkretnem primeru 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP) pa odvisna spremenljivka.[9]

10.Da je takó – in po mojem mnenju tudi edino pravilno – ravnalo redno sodstvo, začenši z Okrožnim sodiščem, nazorno izhaja že iz 42. točke sklepa št. I R 488/2011 z dne 23. 11. 2012, ki pravi: "Četudi je sodišče na koncu tako zaključilo, da je podana pristojnost izraelskih sodišč, je to glede na vse navedeno storilo po presoji dodatnih kriterijev in ni mogoče zaključiti, da je pristojnost izraelskega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu, kot to zatrjuje nasprotni udeleženec. Nobene praktične razlike tudi ni, če izraelsko sodišče ni našlo razlogov za odstop od osnovnega pravila, saj je tudi na ta način mednarodno pristojnost utemeljilo na podlagi dodatnih kriterijev." Na podlagi tega je potem logičen, razumen in prav v ničemer arbitraren, hkrati pa nadvse enostaven avtomatizem – pravno-silogističen sklep, ki ga je Okrožno sodišče naredilo v 44. točki obrazložitve navedenega sklepa, ko je reklo: "Glede na vse navedeno tako ni izkazano, da je pristojnost izraelskega sodišča temeljila izključno na vročitvi tožbe tožencu, zato pa razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe po določilu 98. člena ZMZPP ni podan in je bilo potrebno ugovor nasprotnega udeleženca v tem delu zavrniti." Sapienti sat!

Sklep

11.Če torej sklenem. Odločitvam sodišč, ki so prehodila vse v 7. točki razčlenjene korake argumentacije, ni mogoče očitati, da bi bili argumenti, na katerih temeljijo izpodbijane odločitve, nerazumni in zato samovoljni. Prav tako ni utemeljen očitek Vrhovnemu sodišču, da ni pojasnilo, "katero 'mednarodno pravo' ima v mislih". Ko je to sodišče govorilo o mednarodnem pravu, je imelo vsekakor v mislih mednarodno zasebno pravo. Kot je že pojasnjeno v 4. točki tega mnenja, to nedvoumno izhaja iz celotnega konteksta argumentacije. Vrhovno sodišče je namreč pojem "mednarodno pravo" omenilo samo enkrat in to v stavku, ki se glasi: "… [I]zraelsko sodišče [je] na več stopnjah (vključno z Vrhovnim sodiščem) upoštevalo druge okoliščine, ki z vidika mednarodnega prava lahko predstavljajo samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti." Na to se neposredno in takoj navezuje stavek: "Zato v kontekstu določb ZMZPP ne bo držalo, da v konkretnem primeru pristojnost tujega sodišča temelji izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu." Vrhovno sodišče je torej tako, kot so to storila sodišča v rednem postopku, priznanje tuje sodne odločbe utemeljilo z razširjujočo razlago sporne določbe slovenskega mednarodnega zasebnega prava, ki temelji na sodobnem razvoju doktrine forum non conveniens. Njegovo precedenčno sporočilo je zato jasno in nedvoumno. Strniti ga je mogoče v naslednji stavek: "Kadar sodišče države izvora, ki uporablja doktrino forum non conveniens, navede okoliščine, zaradi katerih izvajanje pristojnosti, utemeljene na osebni vročitvi tožbe, ni neprimerno, se vzame, da so tudi te, dodatne okoliščine temelj pristojnosti ter je treba zato tudi njih podvreči določbam prvega odstavka 98. člena ZMZPP".

O očitku neobrazloženosti v zvezi s formalno (ne)ustreznostjo prevoda

12.Sodišča v rednem postopku so se znašla še pred eno, do sedaj nerazrešeno pravno uganko. Predlagatelj je predložil le neoverjen prevod v hebrejskem jeziku izdane tuje sodne odločbe, čeprav bi moral biti ta po drugem odstavku 95. člena ZMZPP overjen, kar pomeni, da bi moral biti njegov avtor nekdo, ki je sodni tolmač za hebrejski jezik. Na prvi pogled je rešitev enostavna. Če predlagatelj ne predloži overjenega prevoda, ni izpolnjena formalna predpostavka, brez katere priznanja ni mogoče doseči. Vendar je konkretni primer poseben. Poseben zato, ker v Republiki Sloveniji ni sodnega tolmača za hebrejščino. Vprašanje je torej, ali omenjeno formalno dokazno pravilo velja tudi v takih primerih. Je mogoče stranko prikrajšati za priznanje tuje sodne odločbe samo zato, ker država ni poskrbela za sodnega tolmača. Lahko zaradi opustitve svoje dolžnosti stranki odreče pravico do priznanja tuje sodne odločbe? Mislim, da ne. In če ne, katera pravna pot vodi do rešitve zagate? Je problem (postavitev predlagatelja v nedopustno slabši položaj) mogoče rešiti z razlago ali šele z intervencijo Ustavnega sodišča na zahtevo sodišča v skladu s 156. členom Ustave?

13.Sodišča so izbrala prvo pot in problem rešila z razlago, ki prebija zakonsko besedilo. Kadar se sodišče odloči za tak podvig, se vselej izpostavlja čerem ustavne zapovedi o vezanosti na zakon (125. člen Ustave) in prepovedi sodniške samovolje. Zato Ustavno sodišče v 27. točki obrazložitve utemeljeno navaja, da mora sodišče za odstop od jasne in enoznačne zakonske določbe – kar sporna določba nedvomno je – navesti tehtne razloge. In na vprašanje, ali so sodišča ponudila take razloge, je večina odgovorila negativno.

14.Sam menim drugače. Res je, da nobeno od sodišč ni dalo natančne in doktrinarno dosledne diagnoze hermenevtične krize. S tem, ko je zakonodajalec kar povprek predpisal predložitev overjenega prevoda, je zajel tudi življenjske položaje, kakršen je konkreten. Vprašanje je torej, ali je nevede uredil nekaj, česar ni hotel na tak način urediti, tj. zahtevati predložitev overjenega prevoda tudi za jezike, za katere ne obstaja sodni tolmač in zato tudi overjenega prevoda ni mogoče dobiti. Gre za problem prekrite pravne praznine, ki ga je mogoče razrešiti z argumentom teleološke redukcije. Celotna operacija poteka v naslednjih treh korakih: i) Sodišče najprej posumi, da pravna norma samo navidezno ureja nek dejanski stan (v konkretnem primeru dolžnost predložitve overjenega prevoda iz jezika, za katerega ni sodnega tolmača), s čimer postavi hipotezo o obstoju prekrite pravne praznine. ii) Temu sledi uporaba argumenta teleološke redukcije, pri katerem igra ključno in odločilno vlogo namen pravne norme; s tem argumentom sodišče potrdi diagnozo o prekriti pravni praznini. iii) S teleološko redukcijo vzpostavljeno – v resnici samo odkrito – pravno praznino sodišče zapolni tako, da pravilu doda izjemo, t. i. izjemni dejanski stan.[10]

15.Čeprav obrazložitve sodišč niso na ta način strukturirane in argumenta teleološke redukcije niti ne omenjajo, jim po mojem mnenju še ni mogoče očitati tako pomanjkljivo utemeljitev, da bi lahko govorili o kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Kar se mi zdi bistveno, je to, da so sodišča predstavila pravne razloge za prebijanje jezikovnih okvirov sporne določbe ZMZPP, ki zahteva overjen prevod tudi v položajih, kakršen je konkreten (glej 8. točko sklepa Okrožnega sodišča I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012 in 23. točko sklepa istega sodišča z dne 23. 11. 2012). Povedala so tudi (tu spet izpostavljam prej omenjena sklepa), s katerim pravilom in s kakšno pravno utemeljitvijo zapolniti ugotovljeno pravno vrzel (tj., zakaj in pod katerimi pogoji v položaju, ko overjenega prevoda ni mogoče pridobiti, zadostuje prevod, kakršnega je predložil predlagatelj), ter se, še posebej Okrožno sodišče v sklepu o ugovoru, izčrpno ukvarjala z navedbami nasprotne stranke in povedala, zakaj njene navedbe ne držijo (glej 23. – 31. točko tega sklepa). Nestrinjanje s pravnimi pogledi in z argumentacijsko potjo, po kateri so sodišča razrešila hermenevtično krizo, pa presega preizkus zadostne obrazloženosti izpodbijanih sklepov. Čeprav sodišča niso uporabila doktrinarno natančnega in pravilnega izrazoslovja – pojma teleološke redukcije ne omenja nobeden od izpodbijanih sklepov, še manj strukturo argumentacije, ki je nakazana v prejšnji točki – , je pomembno to, da so za svoje razlagalne sklepe ponudila pravne razloge, da iz njih izhaja miselna pot do končnega razlagalnega sklepa (ki po vsebini ustreza v prejšnji točki navedenim korakom uporabe argumenta teleološke redukcije) ter da je iz nje mogoče razbrati spoštovanje in varovanje namena zakonske norme, katere besedilo je prebito. Smisel in namen overitve prevoda je v zagotovitvi verodostojnosti prevoda. Prevod mora izvirati od strokovno visoko usposobljene in verodostojne ter zaupanja vredne osebe. Da sta bili v konkretnem primeru izpolnjeni obe kvaliteti, ki pomenita smisel in bistvo sporne formalnosti, jasno izhaja iz obrazložitev obeh sklepov Okrožnega sodišča ter v krajšem povzetku tudi iz sklepa pritožbenega (Vrhovnega) sodišča. Končno je še pomembno, da so se sodišča opredelila do vseh navedb nasprotne stranke.

16.Morda razlogi sodišč niso vzorno izpeljani. Morda niti niso pravilno izpeljani. Lahko tudi, da niso doktrinarno natančni, argumentacijsko vzdržni in osvetljeni z vseh, tudi hipotetično možnih, pravo-razlagalnih vidikov, lahko celo, da niso vsestransko premišljeni ter vodotesni. Vse to očita Ustavno sodišče, ko pravi, da sodišča "[…] niso pojasnila, zakaj pravilo, ki se razlaga, priznanje pogojuje prav s pogojem takšne vsebine"[11], da "[…] niso pojasnila, katera, v pravni znanosti sprejeta metoda razlage naj bi utemeljevala odstop od zahteve po izpolnjenosti formalne predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe", da sodišča niso pojasnila "[…] ali pravilo drugega odstavka 95. člena ZMZPP sploh dopušča smiselno uporabo ZPP, ker naj ne bi urejalo položajev, ko v Republiki Sloveniji ni sodnega tolmača za jezik države izvora tuje sodne odločbe", da manjkajo razlogi "[…] o podobnosti položaja, ko je treba v pravdni postopek pritegniti (sodnega) tolmača […], in položaja, ko se od predlagatelja zahteva predložitev overjenega prevoda […]", ter da "[…] ni razlogov o tem, zakaj drugi odstavek 95. člena ZMZPP izključuje možnost, da se zahtevi po predložitvi overjenega prevoda lahko zadosti na način, da se tak prevod preskrbi kako drugače […]". Vendar vse to z vidika ustavne zahteve po obrazloženosti sodne odločbe ni pomembno. Ni pomembno, ker naslovljeni očitki izvirajo iz drugačnega pravnega stališča od tistega, na katero so se oprla sodišča, ker so pretirani ali so neutemeljeni.[12] Zato bi bili lahko pomembni le za presojo vprašanja o morebitni kršitvi prepovedi sodniške samovolje. Ampak to ni tema, s katero bi se Ustavno sodišče v tej zadevi ukvarjalo.

17.Naj strnem: Čeprav tega niso izrecno navedla, iz obrazložitev izpodbijanih sklepov izhaja, da so sodišča zapolnila prekrito pravno praznino in ta pravno-razlagalni manever tudi zadostno obrazložila.[13] Ocenila so namreč, da drugi odstavek 95. člena ZMZPP, ki izrecno določa, da mora predlagatelj predložiti overjen prevod tuje sodne odločbe, ne ureja primerov, ko v Republiki Sloveniji ni sodnega tolmača in zato overjenega prevoda objektivno (zaradi opustitve države, ki je zunaj predlagateljeve voljne sfere) ni mogoče zagotoviti, stranka pa predloži prevod usposobljenega prevajalca. Ta ugotovitev po vsebini pomeni prvega od treh korakov operacije teleološke redukcije, ki so navedeni v 14. točki tega mnenja. Sodišča so pri tem izhajala iz ocene, da namen navedene norme ni onemogočiti priznanje tuje sodne odločbe v takih izjemnih primerih, saj bi sicer vsi predlagatelji, katerih odločbe so sestavljene v jeziku, za katerega v Republiki Sloveniji ni imenovanega sodnega tolmača, ostali brez možnosti priznanja tuje sodne odločbe – kar bi po mojem mnenju lahko pomenilo ustavno nedopustno slabši položaj takih predlagateljev. To je drugi korak teleološke redukcije (glej 14. točko tega mnenja). Prepoznano vrzel so sodišča z uporabo argumenta analogije zapolnila tako, da so pravilu dodala izjemo, ki dovoljuje priznanje take odločbe, če jo prevede prevajalec, čigar strokovnost je na ravni tiste, ki se zahteva za kandidate za sodnega tolmača. To ustreza tretjemu koraku argumentiranja s teleološko redukcijo. Vrhovno sodišče je v 14. točki sklepa št. Cp 5/2013 izrecno pojasnilo, da je strokovnost prevoda v konkretnem primeru zadostna glede na to, da ima prevajalec univerzitetno diplomo Univerze v Tel Avivu, da je bil uradni prevajalec na uradnem predsedniškem obisku v Izraelu ter da je priznan prevajalec hebrejščine pred državnimi organi, na slovenskem veleposlaništvu v Izraelu, pri Društvu znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije in Društvu slovenskih književnih prevajalcev. Vse to pomeni, da prevajalec združuje obe lastnosti, ki jih zahteva in varuje sporna določba o formalnem dokaznem pravilu: strokovnost in osebnostno primernost avtorja prevoda. In prav to je bistveno. Kadar sodišče s teleološko redukcijo prebije jezikovni pomen besedila, doseže, da se tako utesnjeni pomen ujema z namenom pravnega pravila. Kot pove že ime, je prav namen – telos (τέλος) norme ključna prvina tega razlagalnega orodja. Da je našel svoje mesto v argumentaciji, dovolj nazorno izhaja iz obrazložitev sodišč.

18.Ker tako sodiščem ni mogoče očitati nerazumnosti odločitve in posledične samovolje ter tudi ne neobrazloženosti njihovih sklepov, sem glasoval proti ugoditvi ustavni pritožbi.

Jan Zobec

[8]Da z razširjujočo razlago, za katero so se odločila domača sodišča, ni nič narobe, zelo prepričljivo izhaja iz pravne teorije. Dovolj je, da se v tej zvezi sklicujem na prof. Galiča, ki pravi: "Zato je drugačno stališče (torej vztrajanje pri tem, da je odločilna razlika, ali sodišče reče, da 'ni pristojno', in tem, da reče, da 'je pristojno, vendar pristojnosti ne bo izvajalo') v takih kontekstih zelo formalistično, neživljenjsko, mehansko (poudarek v izvirniku)." Glej A. Galič, nav. delo, str. 7. Zakaj stališču, ki ni formalistično, neživljenjsko in mehansko, ni mogoče očitati, da bi bilo kvalificirano napačno in da zato ni zoper prepoved sodniške samovolje – še posebej, če ima oporo tudi v pravni teoriji, ni treba posebej pojasnjevati. Tudi Ustavno sodišče temu pritrjuje, ko v 20. točki obrazložitve pravi, da "[r]azširjujoči jezikovni razlagi sporne zakonske določbe […] sami po sebi ni mogoče očitati nerazumnosti." Vrhovno sodišče je svoje stališče še dodatno obrazložilo z naslednjim argumentom: "Če bi obveljala teza zahteve, bi to pomenilo, da bi v konkretnem primeru (v okviru priznanja tuje sodne odločbe) pristojnost izraelskega sodišča vedno temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe, ne glede na tisto, kar se je v nadaljnjem postopku dogajalo." (glej 13. točko obrazložitve sklepa št. II Ips 352/2013). Vrhovno sodišče ima še kako prav, saj se postopek pred izraelskimi sodišči začne z vročitvijo tožbe, s čimer je ustanovljena pristojnost sodišča, kar je tako nujen predpogoj za začetek kateregakoli postopka in personam. Glej T. Einhorn, Private International Law in Israel, Kluwer Law International, Alphen aan den Rijn 2009, str. 280.

[9]Rečeno je že bilo, da sta odvisni spremenljivki kot možni razlagi 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP dve: poleg omenjene razširjujoče razlage še zožujoča razlaga, po kateri se kljub ugotovljenim okoliščinam, ki utemeljujejo zavrnitev ugovora forum non conveniens, vzame kot izključen temelj pristojnosti sodišča v državi izvora osebna vročitev tožbe.

[10]Glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 174.

[11]Gre za stališče sodišč, da bi predlagatelj lahko izpolnil predpostavko predložitve overjenega prevoda le, če predloži prevod, ki ga je sestavil sodni tolmač, kot ga opredeljuje ZS.

[12]Zadnje velja za očitek, da ni razlogov o podobnosti položaja, ko je treba v pravdni postopek pritegniti (sodnega) tolmača, in položaja, ko se od predlagatelja zahteva predložitev overjenega prevoda. Menim, da je Okrožno sodišče dalo odgovor na to vprašanje (glej npr. 10. točko sklepa Okrožnega sodišča z dne 13. 8. 2012 in 20. točko sklepa istega sodišča z dne 23. 11. 2012). Ali je odgovor, ki res ne loči med tolmačem, ki omogoča komunikacijo med strankami in sodiščem, ter tolmačem, ki s svojim prevodom zagotovi formalno popolnost dokaza, tudi pravnodoktrinarno pravilen, pa ni stvar pravice do obrazložene sodne odločbe. Menim, da je neutemeljen in pretiran tudi očitek, da sodišča niso pojasnila, katera v pravni znanosti sprejeta metoda razlage naj bi utemeljevala odstop od zahteve po izpolnjenosti formalne predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe. Okrožno sodišče je namreč v obeh sklepih pojasnilo, da v okoliščinah, ko ni sodnega tolmača in predlagatelj zato ne more predložiti overjenega prevoda, zadošča tudi neoverjen prevod, če je njegov avtor prevajalec, čigar strokovnost je na ravni tiste, ki jo 5. člen Pravilnika o sodnih tolmačih predpisuje za kandidate za sodnega tolmača. Okrožno sodišče se je pri tem v obeh sklepih sklicevalo na argument analogije (smiselne uporabe ZPP).

[13]Neprimerljivo bolj kriptično je bilo Ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, s katero je prvič prebilo jezikovni okvir 44. člena ZUstS. Tudi tam je šlo za uporabo argumenta teleološke redukcije, čeprav obrazložitev tega pojma nikjer ne omenja. Ustavno sodišče je odstop od besedila 44. člena ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, utemeljilo zgolj z enim stavkom: "Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno."