Jedro

Upoštevaje obstoječo procesno ureditev, ki omogoča presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja na dveh stopnjah oziroma v nekaterih primerih celo na treh, so predmet postopka obnove lahko torej zgolj novi dokazi in nove okoliščine, ki jih sodišča niso poznala in še niso presojala, nikakor pa v okviru obnove ne gre za ponovno presojo že znanih dejstev, dokazov in okoliščin. Tudi zgolj drugačna interpretacija že ugotovljenih dejstev ter morebitni lastni zaključki, vpogledi, sklepi ali pravna naziranja o zadevi ne zadostujejo kriteriju novote, kot jo predvideva zakon. Glede na to, da je obnova postopka izrecno usmerjena zgolj v presojo dejanskega stanja, ne more biti predmet tega postopka uveljavljanje kršitev materialnega in procesnega prava. V zvezi s tem predvsem ne more biti predmet postopka obnove ponovna presoja odločitev sodišč o izsledkih dokazov, ki so bili izvedeni v okviru postopka dokazovanja na prvi stopnji sojenja, kar jasno že pojmovno ne predstavlja novote. Vsi, pred sodiščem prve stopnje izvedeni personalni in listinski dokazi, so namreč že bili ustrezno materialno ovrednoteni ter tudi predmet presoje pred pritožbenim sodiščem in kot res iudicata ne morejo biti (vnovič) predmet pritožbene obravnave.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenega A. A., vloženo dne 8. 11. 2022 pri čemer je obsojenega oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik je v pritožbi zahteval, da se ju z obsojenim povabi na sejo senata, čemur pa pritožbeno sodišče ni sledilo, saj skladno z določili 402. in 403. člena ZKP o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni pritožbeni seji, razen tedaj, ko odloča o pritožbi zoper sklep o varnostnem ukrepu.

5. Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z zmotno ali nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja zagovornik uveljavlja s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da novo dejstvo oziroma dokaz – prepis zvočnega posnetka glavne obravnave v zadevi I K 4509/2019 z dne 3. 6. 2022 ni takšen, da bi skladno s 3. točko prvega odstavka 410. člena ZKP utegnil v novem postopku pripeljati do oprostilne sodbe obsojenega. Izrazi prepričanje, da je takšna odločitev sodišča v nasprotju s ponujenimi novimi dokazi. Posledično zagovornik obenem uveljavlja tudi kršitev zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 3. točke 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, s (ponovljeno) trditvijo, da je sodišče napačno ugotovilo, da ponujena dejstva in dokazi niso takšni, da bi omajali dokazno oceno pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojeni spoznan za krivega in da ponovno zaslišanje prič o isti dokazni temi ne more predstavljati novega dokaza in da je lahko spremenjena izjava prič lahko drug obnovitveni razlog (iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je postopek odločanja o zahtevi za obnovo večplasten, saj zaradi varovanja avtoritete pravnomočne sodbe za začetek postopka obnove ne zadošča že vsakršno zatrjevanje domnevne napake v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja. Prvenstveno je treba ugotoviti, ali je zatrjevani razlog za dovolitev obnove sploh podan, kar je pojmovno zvezano s preliminarnim ugotavljanjem dejstev. Prvi odstavek 413. člena ZKP namreč določa, da sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da - med drugim - dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Glede na opredeljen standard novot, kot enega izmed zakonskih pogojev za obnovo, je treba to določbo razlagati v luči določbe 3. točke 410. člena ZKP.

7. Sodišče ima tako na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je vzpostavilo stališče, da je polje presoje sodišča ob formalnem preizkusu zamejeno z ugotavljanjem primernosti dokazov, pri čemer se v tej fazi ne sme ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov. Kot očitno neprimeren je VSRS opredelilo tisti dokaz ali dejstvo, ki nima nič skupnega z zadevo, ali ki je očitno nepomemben za presojo odločilnih dejstev oziroma, ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz tega dokaza ali dejstva izhaja1. Kakor omenjeno, je stopnja te presoje odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera. Pogojena je s kakovostjo dokazov, na podlagi katerih temelji pravnomočna sodba na eni strani ter s kakovostjo dokazov, s katerimi predlagatelj utemeljuje zahtevo za obnovo postopka na drugi strani. Ob tem se ne gre izogniti vsakršni oceni in tehtanju dokazov, pri čemer pa je dopustno primerjanje novih dokazov in pomena novih dejstev z dokazi in dejstvi, na podlagi katerih temelji pravnomočna obsodilna sodba2. 8. S pritožbenim izvajanjem se ne gre strinjati, saj zagovornik prezre bistveno, in sicer, da zahteva za obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo omogoča sanacijo morebitnih napak v okviru dejanske podlage sodbe. Upoštevaje obstoječo procesno ureditev, ki omogoča presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja na dveh stopnjah oziroma v nekaterih primerih celo na treh, so predmet postopka obnove lahko torej zgolj novi dokazi in nove okoliščine, ki jih sodišča niso poznala in še niso presojala, nikakor pa v okviru obnove ne gre za ponovno presojo že znanih dejstev, dokazov in okoliščin. Tudi zgolj drugačna interpretacija že ugotovljenih dejstev ter morebitni lastni zaključki, vpogledi, sklepi ali pravna naziranja o zadevi ne zadostujejo kriteriju novote, kot jo predvideva zakon. Glede na to, da je obnova postopka izrecno usmerjena zgolj v presojo dejanskega stanja, ne more biti predmet tega postopka uveljavljanje kršitev materialnega in procesnega prava. V zvezi s tem predvsem ne more biti predmet postopka obnove ponovna presoja odločitev sodišč o izsledkih dokazov, ki so bili izvedeni v okviru postopka dokazovanja na prvi stopnji sojenja, kar jasno že pojmovno ne predstavlja novote. Iz tega razloga je obsežno pritožbeno polemiziranje o vsebini izpovedi oškodovanih B. B. in C. C., prič D. D. in E. E. ter ugotovitvah sodnega izvedenca F. F., dr. med. nepotrebno in predvsem brez vsake teže. Vsi, pred sodiščem prve stopnje izvedeni personalni in listinski dokazi, so namreč že bili ustrezno materialno ovrednoteni ter tudi predmet presoje pred pritožbenim sodiščem in kot res iudicata ne morejo biti (vnovič) predmet pritožbene obravnave. Prvostopenjsko sodišče je predlagano zahtevo za obnovo zavrglo s tehtno in prepričljivo obrazložitvijo (predvsem točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zaključek, da dejstva in dokazi, ki jih v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navaja zagovornik, niso takšni, da bi omajali dokazno oceno pravnomočne sodbe, je ustrezen, pravilno pa je tudi naziranje, da ponovno zaslišanje prič (istega dokaznega sredstva) o isti dokazni temi (huda telesna poškodba) ne more predstavljati novega dokaza. Vsakršni nadaljnji pritožbeno izkazani pomisleki zagovornika, s katerimi podaja le lastno oceno v postopku izvedenih dokazov in ponavlja vse tisto, kar je kot nezadostno za obnovo kazenskega postopka pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, so zatorej odveč in ne morejo omajati zaključkov pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

9. Ustrezna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da t.i. nov dokaz, ki ga ponuja zagovornik obsojenega, tj. prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 6. 2022 v zadevi I K 4509/2019 in zaslišanje prič G. G., H. H., E. E., D. D., C. C., I. I. in J. J., ni takšen, da bi se na njegovi podlagi mogla dovoliti obnova. Iz obrazložitve sodbe z dne 3. 2. 2022 je namreč jasno in določno razvidno, katere priče so bile v okviru dokaznega postopka predlagane in zaslišane ter so torej bile predmet materialnega ovrednotenja v sedaj že pravnomočni sodbi. Zagovornik ob popolnem spregledu zakonskih pogojev, pod katerimi se lahko štejejo dokazi za procesnopravni vir spoznanja o resničnosti pravno pomembnih dejstev, ko torej velja, da dokazovanje teh dejstev obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za razsojo,3 ne uvidi, da je razjasnjevanju dejanskega stanja s pričami namenjen postopek dokazovanja na prvi stopnji sojenja in ne sprejema dejstva, da na predlagani obvodni način ne more doseči predlagane širitve dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je po določilu drugega odstavka 299. člena ZKP prvostopenjsko sodišče dolžno skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, in odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Sodišče prve stopnje je torej tisto, ki odloča, katera pravno pomembna dejstva se bodo ugotavljala v kazenskem postopku. Da pa lahko prvostopenjsko sodišče presodi resničnost obstoja pravno pomembnih dejstev, mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na tak način sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Skozi obsežno pritožbeno izvajanje zagovornik spregleda, da so bila pred sodiščem prve stopnje odločilna dejstva ugotovljena na podlagi izpovedi oškodovanih B. B. in C. C., priče D. D. in izvedenskega mnenja F. F., dr. med., medtem ko procesni vlogi G. G. in ml. H. H. obrambno tedaj (in tudi ne v okviru pritožbenega postopka) nista bili posebej izpostavljeni. Ne glede na to zagovornik nedopustno zanemarja načelo proste presoje dokazov, ki ne le da prvostopenjskemu sodišču neposredno omogoča ugotavljati materialno resnico, pač pa tudi svobodno intelektualno delo, brez vnaprej postavljenih dokaznih pravil. To pomeni, da lahko prvostopenjsko sodišče izvedene dokaze ocenjuje v skladu z lastno logično, psihološko in normativno analizo.4 To seveda ne pomeni, da ima prvostopenjsko sodišče pri oceni izvedenih dokazov popolno diskrecijo, kar bi pomenilo, da jih lahko brez argumentov preprosto prezre. Ravno obratno, sodišče prve stopnje mora svojo presojo dokazov natančno pojasniti v obrazložitvi sodbe, kar je bilo v danem primeru tudi storjeno, ko je jasno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana, ter obenem ustrezno pojasnilo, katere dokaze je pri tem upoštevalo. A kljub temu ostaja pritožbeno prezrto, da je podana argumentacija že bila predmet presoje instančnega, tj. pritožbenega sodišča. Sedaj pravnomočne sodbe zatorej ne gre izpodbijati na skozi pritožbena izvajanja razviden manever, ko skuša zagovornik po obvodu predlagane obnove postopka infiltrirati nove priče, obdolženčeva sorodnika G. G. in ml. H. H., za katera pa je že prvostopenjsko sodišče ocenilo, da sama zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi ne bi povzročila izreka oprostilne sodbe (točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tudi pritožbeno sodišče po celostnem pregledu zadeve ugotavlja, da zatrjevana nova dejstva in dokazi očitno niso takšne narave, da bi lahko vzpostavili vprašljivost ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in krivdo storilca. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi lahko že izvedene dokaze po pravnomočnosti sodbe izvajali v neskončnost, na kar je prav tako primerno opozorilo že prvostopenjsko sodišče. 10. Pritožbeno sodišče ob obrazloženem še dodatno poudarja, da je standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, postavljen sorazmerno visoko. Skladno 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP morajo biti nova dejstva ali novi dokazi takšni, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Ta določba opredeljuje pravdni standard predlaganih novot, tj. tehtna nova dejstva in dokaze, ki nakazujejo na pomembne pravno relevantne okoliščine, česar pa zagovornik v okviru pritožbenih izvajanj ne ponudi in spregleda, da izpostavljeno zakonsko določilo ne omenja kakršnihkoli novot, ki bi lahko povzročile zgolj milejši izid kazenskega postopka za obsojenega (denimo okoliščine, ki bi vodile v milejšo sankcijo ob uporabi istega kazenskega zakona), temveč zgolj novote takšne spoznavne moči oziroma kakovosti, ki bi vodile v oprostitev obsojenega ali okoliščine, ki bi predstavljale temelj za uporabo milejšega kazenskega zakona. V konkretnem primeru tako ni zaslediti ničesar takšnega, ne skozi grajanje izpovedi pred sodiščem prve stopnje zaslišanih prič, niti skozi s strani zagovornika ponujeni nov dokaz, prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 6. 2022 v zadevi I K 4509/2019 in zaslišanje niza taksativno naštetih prič, kar bi vzpostavilo dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja takšne stopnje, ki bi, kakor omenjeno, utegnil privesti do oprostitve oziroma obsodbe A. A. po milejšem zakonu. Posledično, in ker so bila vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s pravnomočno zadevo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 756/2018 ugotovljena z gotovostjo, onkraj razumnega dvoma, v okviru celotnega dejstvenega sklopa, torej številnih drugih okoliščin in dokazov, pritožbeno predlagana novota opredeljenemu standardu za obnovo postopka ne zadošča. 11. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo zagovornika obsojenega zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenega upoštevaje njegove premoženjske razmere plačila sodne takse oprostilo.

1 Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 27/2001 z dne 28. 11. 2002; I Ips 220/2005 z dne 3. 2. 2006 ter I Ips 74/2005 z dne 16. 6. 2005. 2 Povzeto iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 27/2001 z dne 28. 11. 2002 in I Ips 3441/2011 z dne 25. 4. 2013. 3 Tako Dežman Z. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 185. 4 Dežman Z., prav tam, str. 188.