Jedro

Tožnica je najhujše poškodbe utrpela na kolenu. Prav teh poškodb po sprejetem mnenju izvedenca ne bi bilo, če bi bila pripeta z varnostnim pasom. Zato ugotovitve o njeni 30-odstotni soodgovornosti ne more uspešno izpodbijati.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se deloma spremenita tako, da se toženima strankama Slovenskemu zavarovalnemu združenju in Zavarovalnici ... naloži, da nerazdelno plačata tožnici D. J. poleg že pravnomočno prisojenih zneskov še znesek 350.000 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 13.5.1999 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožnici prvostopenjske pravdne stroške v znesku 434.886 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 13.5.1999 dalje do plačila.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Toženi stranki morata povrniti tožnici revizijske stroške v znesku 66.850 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici znesek 4.201.365 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in ji povrniti 589.704 SIT pravdnih stroškov. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala kot sopotnica v avtomobilu v nesreči dne 28.1.1993. Prisodilo ji je odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter pri tem upoštevalo njeno 20-odstotno soodgovornost, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi toženih strank in znižalo prisojeno odškodnino. Upoštevalo je 30-odstotno tožničino soodgovornost, znižalo pa je tudi odškodnino za strah od 250.000 SIT na 200.000 SIT in za duševne bolečine od 3.200.000 SIT na 2.000.000 SIT, medtem ko je odmero odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 300.000 SIT (vse v polnih zneskih brez upoštevanja soodgovornosti) potrdilo.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje, tako da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Nasprotuje drugostopenjski odločitvi, po kateri je tožničin prispevek k škodi 30-odstoten, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom. Ta odstotek šteje za previsok in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Zavzema se tudi za višjo odmero odškodnine za strah in sicer v znesku 250.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.200.000 SIT. Navaja, kakšne posledice ji je zapustila poškodba kolenskega sklepa in kakšne duševne bolečine ji to povzroča. Pri tem se sklicuje na izvedensko mnenje. Poudarja, da se je poškodovala v 26. letu starosti in da so ji posledice poškodb popolnoma spremenile življenje. Navaja še, da s sodbo prve stopnje ni bilo upoštevano čakanje na prisojo odškodnine.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

V času, ko se je tožnica poškodovala v prometni nesreči (28.1.1993), se je na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije glede prometnih pravil uporabljal Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/88). Ta zakon je v 35. členu predpisoval obvezno uporabo varnostnih pasov za voznika in sopotnika. Po ugotovitvah sodb prve in druge stopnje tožnica v času nesreče ni bila pripeta z varnostnim pasom. Posledica tega je bila, da je padla iz avtomobila. To pa je bilo po (v sodbi sprejeti) ugotovitvi izvedenca dr. S. vzrok za notranje poškodbe kolena, to je za tiste poškodbe, ki so povzročile dolgotrajno in neprijetno zdravljenje in vse posledice, zaradi katerih je zmanjšana tožničina življenjska aktivnost. Bistvene tožničine poškodbe so torej v neposredni vzročni zvezi s kršitvijo navedenega prometnega pravila, ki veleva uporabo varnostnega pasu. Tožnica je imela možnost pripeti se z varnostnim pasom in s tem zmanjšati tveganje poškodb ob nesreči. Toženi stranki odgovarjata samo za tisto škodo, za katero je odgovoren zavarovanec; ta pa ob ostalih predpostavkah odškodninskega delikta odgovarja za škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Zato odškodnine za škodo, ki je posledica tožničine opustitve ukrepov za lastno varnost, ni mogoče naprtiti toženima strankama. Tožnica je imela možnost zmanjšati škodne posledice z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustila. Zato mora tisti del škode, ki je posledica te njene opustitve, trpeti sama (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožnica je najhujše poškodbe utrpela na kolenu. Prav teh poškodb po sprejetem mnenju izvedenca ne bi bilo, če bi bila pripeta z varnostnim pasom. Zato ugotovitve o njeni 30-odstotni soodgovornosti ne more uspešno izpodbijati. Sklicevanje na sodno prakso, ki je potrditvah revizije drugačna, v tem primeru ni utemeljeno. Vzročna zveza je dejansko vprašanje in se presoja v vsakem primeru posebej glede na ugotovljene okoliščine. Te so od primera do primera lahko drugačne, zato je tudi obseg soodgovornosti lahko drugačen. V obravnavani zadevi je pomembno, da je izvedenec ugotovil, da prav najtežje poškodbe ne bi bilo, če tožnica ne bi padla iz avtomobila. To pa se ne bi zgodilo, če bi bila pripeta z varnostnim pasom. To je odločilno za ugotovitev tožničine soodgovornosti. Glede na take ugotovitve odločitev o 30-odstotni soodgovornosti tožnici ni v škodo.

Ugotovljeno je, da je tožnica prestala sekundarni strah, ki je bil po mnenju izvedenca 6 dni močnejši, šest mesecev pa zmeren. Tožnica torej primarnega strahu ni trpela in tudi ne zelo intenzivnega sekundarnega strahu. Ugotovljen sekundarni strah, pri čemer se je drugo, daljše obdobje izražalo kot zaskrbljenost za izid zdravljenja, ne daje podlage za višjo odškodnino od te, ki jo je v znesku 200.000 SIT določilo sodišče druge stopnje. Pri prisoji te odškodnine je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno (200. člen ZOR), pravilčno je bila upoštevana tudi sodna praksa.

Deloma pa je utemeljena revizija, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na drugi stopnji priznana odškodnina v znesku 2.000.000 SIT (v polnem znesku brez upoštevanja soodgovornosti) ni v skladu z merili po 200. in 203. členom ZOR. Premalo je upoštevano, da se je tožnica poškodovala pri 26 letih, torej v času, ko je telesna aktivnost zelo pomembna za zadovoljevanje potreb po športu in gibanju nasploh, pa tudi zaradi družabnosti. Na teh področjih je tožnica močno prikrajšana.

Upoštevati pa je treba tudi njen poklic zobozdravnice, pri opravljanju katerega je zaradi zmanjšane gibljivosti, nestabilnosti in bolečnosti kolena ovirana. Gre torej za posledice poškodbe, ki tožnici povzročajo znatne duševne bolečine. Zato je na podlagi 200. in 203. člena ZOR in z upoštevanjem sodne prakse utemeljeno zvišanje odškodnine za to obliko škode za 500.000 SIT, oziroma z upoštevanjem tožničine 30-odstotne soodgovornosti za 350.000 SIT. V tem obsegu je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo sodbo druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi se moralo pri odmeri odškodnine upoštevati čakanje na sodbo. S tem tožeča stranka izpodbija sodbo prve stopnje. Ker se zoper to sodbo ni pritožila in je zavrnilni del postal pravnomočen že z odločitvijo na prvi stopnji, tega ne more izpodbijati z revizijo, ki je dovoljena samo zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo (prvi odstavek 367. člena ZPP). Za tožečo stranko je dovoljen obseg revizijskega izpodbijanja samo, kolikor je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje v njeno škodo. Čakanja na sodbo kot razloga za drugačno določitev odškodnine pa sodišče druge stopnje ni obravnavalo. Ta razlog na drugostopenjsko odločitev ni vplival in zato ne more biti predmet revizijske presoje.

Zaradi spremembe odločitve o glavnici je bilo treba spremeniti tudi izrek o pravdnih stroških. Tožničin uspeh je zdaj 66,5-odstoten, uspeh tožene stranke pa 33,5-odstoten. Tožničini stroški na prvi stopnji znašajo 665.401 SIT, 66,5 odstotkov tega zneska je 442.491 SIT; stroški tožene stranke znašajo 22.750 SIT, 33,5 odstotkov je 7.605 SIT, razlika pa 434.886 SIT v korist tožnice. Tožnica na pritožbeni stopnji stroškov ni imela, revizijski stroški pa so ji priznani od uspeha in obsegajo odvetniško nagrado z DDV ter takso.