Jedro

Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopku v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je višje sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Čeprav se tožena stranka v pritožbi uvodoma sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, višje sodišče ugotavlja, da dejansko napada dejstveni substrat izpodbijane sodbe. Očitka o nasprotjih, kot jih opredeljuje navedeno določilo ZPP, namreč nikjer ne konkretizira v smislu povzemanja vsebine listin ali zapisnikov o zaslišanju strank ali prič v izpodbijano sodbo, kar velja tudi zvezi z zapisnikom o zvočnem posnetku glavne obravnave, na katerega se sicer izrecno sklicuje. V konkretnem primeru zatrjevana kršitev zato ne pomeni protispisnosti, temveč tožena stranka skuša preko te postopkovne kršitve grajati dokazno oceno in uveljavljati zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12317/2015 z dne 9. 2. 2015 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v višini 706,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrže oziroma zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Glede na trditve tožeče stranke v odgovoru na pritožbo višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da pritožba tožene stranke nima pomanjkljivosti iz 335. člena ZPP, zaradi katerih bi bila nepopolna: glede na to, da je sodišče v uvodu sodbe navedlo tako dan, ko je bila končana glavna obravnava, kot dan, ko je bila sodba izdana (kar je v skladu z drugim odstavkom 324. člena ZPP), je ne glede na to, da je tožena stranka navedla le enega od teh datumov, jasno, katero sodbo izpodbija. Ker obsega tudi navedbo sodbe, zoper katero se vlaga in podpis pritožnika, pritožba izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo.

8. Sodišče prve stopnje je spor reševalo na podlagi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o sklenitvi pogodbe (15. do 25. člen OZ). Pravdni stranki sta sklenili podjemno pogodbo (619. in nadaljnji členi OZ), in sicer je tožeča stranka kot podjemnik za toženo stranko kot naročnika izdelala spletno trgovino, ki se jo je zavezala tudi vzdrževati in toženi stranki omogočiti mesečno gostovanje. Med strankama je bila sporno, katera ponudba tožeče stranke je bila sprejeta, kar je vplivalo na dogovorjeno ceno, in ali je bila storitev v celoti opravljena.

9. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopku v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je višje sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Čeprav se tožena stranka v pritožbi uvodoma sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, višje sodišče ugotavlja, da dejansko napada dejstveni substrat izpodbijane sodbe. Očitka o nasprotjih, kot jih opredeljuje navedeno določilo ZPP,(1) namreč nikjer ne konkretizira v smislu povzemanja vsebine listin ali zapisnikov o zaslišanju strank ali prič v izpodbijano sodbo, kar velja tudi zvezi z zapisnikom o zvočnem posnetku glavne obravnave, na katerega se sicer izrecno sklicuje. V konkretnem primeru zatrjevana kršitev zato ne pomeni protispisnosti, temveč tožena stranka skuša preko te postopkovne kršitve grajati dokazno oceno in uveljavljati zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tem pritožnica tudi obširno razčlenjuje naravo predračuna kot računovodskega dokumenta, ki bi ga bilo treba enačiti s ponudbo. Ker to za odločitev v zadevi ni bistveno, višje sodišče na te pritožbene trditve ne bo odgovarjalo. Ugotovitev, da je bila sprejeta ponudba za večji obseg storitev (v višini 2.640,00 EUR in 29,00 EUR za vzdrževanje, skupaj z DDV tako 3.245,57 EUR) in ne po predračunu z dne 7. 8. 2014 (za znesek 805,20 EUR), je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo po oceni elektronske korespondence pravdnih strank, zaslišanja tožeče stranke in prič A. A. ter B. B., pojasnilo je tudi, zakaj je pri presoji teh dejstev dalo večjo težo dokazom tožeče stranke, ocenilo je vsak dokaz posebej in dokaze primerjalo med seboj ter upoštevalo rezultat celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP), v sodbi pa ni nikakršnih pomanjklivosti ali nasprotij, ki bi bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljevale. Pritožbeno sklicevanje na predračun, v zvezi s katerim pritožnica vztraja, da je bila sprejeta ponudba za nižji znesek, je zato neutemeljeno.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da sta se po sprejemu prve ponudbe tožeče stranke pravdni stranki na sestanku 6. 8. 2014 pogovarjali o večjem obsegu storitev, čemur je sledila višja ponudba z dne 7. 8. 2014. To je tožena stranka sprejela, tožeča stranka pa je vsa opravila, ki so bila v drugi, razširjeni ponudbi, zajeta (vključno začetno optimizacijo), tudi opravila, tožena stranka pa ji je do sedaj plačala le 201,30 EUR. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, je zato pravilen (prim. 619. člen OZ). Posledično zato niti ni relevantno, kako sta stranki poimenovali listine, torej ali gre za avansni račun ali za predračun, niti, ali je bila tožena stranka še s kakšnim drugim avansnim računom seznanjena ali ne. Tudi pritožbene trditve, da to dejstvo vpliva na izvedbo in presojo ostalih dokazov, ki so tudi sicer prepavšalne, da bi terjale izčrpnejši odgovor višjega sodišča, so zato neutemeljene.

11. S tem se je višje sodišče opredelilo do dovoljenih pritožbenih razlogov in do pritožbenih trditev v zvezi z njimi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).(2) Pritožba tožene stranke je neutemeljena. Zato jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V zvezi z odgovorom na pritožbo pa višje sodišče ugotavlja, da se je tudi tožeča stranka spustila v razpravo o dejanskih vidikih spora in z odgovorom ni pripomogla k odločanju o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tudi tožeča stranka zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Op. št. (1): Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Op. št. (2): Sodba II Ips 370/2011 z dne 13. 3. 2014.