Jedro

Tožnikov zahtevek, da mora toženka skleniti z njim kasko zavarovanje za nazaj, nima podlage ne v zavarovalni pogodbi, katere veljavnost je prenehala 4.5.1994, ne v spredaj navedenih splošnih pogojih toženke in ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, člen 10, ki uzakonja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, 901. člen in dr.). Drugi del (sicer enotno postavljenega) zahtevka pa ni določen, kot je pravilno ocenilo sodišče druge stopnje. Po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora tožba med drugimi sestavinami obsegati določen zahtevek. Pri tem je mišljen procesualni zahtevek, ki ga poda tožnik v obliki tožbenega predloga. Ta - zahtevek - pa ni določen (določljiv), kadar tožnik predlaga zgolj, da se tožena stranka obsodi na plačilo škode, katere pa po višini ne opredeli z ničemer (ne v zahtevku in ne v razlogih tožbe). Tožba je zato v takih primerih pomanjkljiva v procesnopravnem pogledu. Ker pa sta v tem postopku sodišči nižjih stopenj meritorno odločili tudi glede pomanjkljivega dela tožbe (v okviru enotno postavljenega zahtevka), je bila lahko predmet revizijskega preizkusa le materialnopravna pravilnost pobijane sodbe. Ta pa je pravilna tudi po presoji revizijskega sodišča, ker postavljeni zahtevek nima opore v materialnem pravu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora na podlagi splošnih zavarovalnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki so veljali ob sklepanju zavarovalne police št. 3-0000451, skleniti s tožnikom zavarovalno pogodbo ob pogoju, da tožnik plača celotno zavarovalno premijo za celo zavarovalno leto in da je hkrati dolžna plačati odškodnino, ki tožniku pripada na podlagi sklenjene pogodbe skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1994 do plačila. Na pritožbo toženke pa je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni. Po revizijskih izvajanjih je nesporno, da je imel tožnik sklenjeno pri toženki kasko zavarovanje za svoj avtomobil za čas od 4.5.1993 do 4.5.1994 in da je bilo v 20. členu splošnih pogojev določeno, da se pri zavarovanju obojestranske pravice in obveznosti podaljšajo za 30 dni. Ker je prišlo v tem podaljšanem roku do avtomobilske škode na tožnikovem zavarovanem vozilu, bi moral tožnik plačati toženki premijo v celoti, vendar toženka določb splošnih pogojev ne priznava. Tožnik je zato zahteval, da se toženka s sodbo obveže na sklenitev zavarovalne police, tožnik bi nato plačal zavarovalno premijo, toženka pa bi mu morala izplačati celotno odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči. Tožnik meni, da je postavljeni zahtevek določen in izvršljiv.

Sicer pa tožnik meni, da bi lahko prišlo do prenehanja zavarovalnega razmerja le na podlagi tožnikove pismene izjave (99. člen ZOR) in ne sprejema stališča sodišča druge stopnje, da je treba uporabiti 28. člen ZOR.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najpreje preizkusilo pobijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev, katerih preizkus je uradoma predpisan z določilom 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tožnik izrečno uveljavlja. Ta je podana takrat, kadar sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. V tem primeru je sporna presoja v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega izhaja sledeče: tožnik je imel za čas od 4.5.1993 do 4.5.1994 sklenjeno kasko zavarovanje s toženko za svoj avtomobil z registrsko števiko GO ..... Tega zavarovanja tožnik ni podaljšal ter je 27.5.1994, to je v tako imenovanem respiro roku svoje vozilo poškodoval. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da so bili sestavina predhodnega kasko zavarovanja splošni pogoji toženke za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-91, ki so v tretjem odstavku 20. člena določali, da se pri zavarovanju, sklenjenem za eno ali več let, obojestranske obveznosti in pravice podaljšajo za 30 dni, če zavarovalnici ni bila vsaj 3 dni pred iztekom zavarovanja vročena zavarovančeva izjava, da na to podaljšanje ne pristane. Če pride v respiro roku do zavarovalnega primera, je zavarovanec dolžan plačati premijo za celo zavarovalno leto. Ugotovljeno je še bilo, da toženka po nastanku škodnega primera ni hotela podaljšati kasko zavarovanja, niti ne plačati tožniku v nezgodi nastale škode. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval od toženke, da mora z njim skleniti zavarovalno pogodbo in da mu je dolžna izplačati odškodnino, ki mu pripada na podlagi sklenjene pogodbe.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje spor materialnopravno pravilno presodilo ter utemeljeno zavrnilo tožnikov celotni tožbeni zahtevek, kar pomeni, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnikov zahtevek, da mora toženka skleniti z njim kasko zavarovanje za nazaj, nima podlage ne v zavarovalni pogodbi, katere veljavnost je prenehala 4.5.1994, ne v spredaj navedenih splošnih pogojih toženke in ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, člen 10, ki uzakonja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, 901. člen in dr.). Drugi del (sicer enotno postavljenega) zahtevka pa ni določen, kot je pravilno ocenilo sodišče druge stopnje. Po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora tožba med drugimi sestavinami obsegati določen zahtevek. Pri tem je mišljen procesualni zahtevek, ki ga poda tožnik v obliki tožbenega predloga. Ta - zahtevek - pa ni določen (določljiv), kadar tožnik predlaga zgolj, da se tožena stranka obsodi na plačilo škode, katere pa po višini ne opredeli z ničemer (ne v zahtevku in ne v razlogih tožbe). Tožba je zato v takih primerih pomanjkljiva v procesnopravnem pogledu. Ker pa sta v tem postopku sodišči nižjih stopenj meritorno odločili tudi glede pomanjkljivega dela tožbe (v okviru enotno postavljenega zahtevka), je bila lahko predmet revizijskega preizkusa le materialnopravna pravilnost pobijane sodbe. Ta pa je pravilna tudi po presoji revizijskega sodišča, ker postavljeni zahtevek nima opore v materialnem pravu. Revizijsko sodišče je na podlagi povedanega tožnikovo revizijo zavrnilo, ker ni utemeljena (393. člen ZPP).