Jedro

Zaradi spremembe tožbe v drugem sojenju iz ugotovitvene v dajatveno je prišlo do situacije, ki je v odločilnih bistvenih značilnostih enaka situaciji kot pri izdaji vmesne sodbe. Pravnomočnost ugotovitvene sodbe o obstoju dolga (o podlagi - vmesna sodba) pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Zato v postopku, ki teče po pravnomočnosti take sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki izpodbijajo samo podlago tožbenega zahtevka.

Ob dejanski ugotovitvi, da je določena korist od uporabe solastne nepremičnine obstajala, je hipotetična korist samo metoda izračuna, kakšno korist bi ob dovolj skrbnem ravnanju imel ali jo je imel okoriščenec.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 413,10 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ob takrat še nedokončanem zapuščinskem postopku po pokojnem F. K. je sodišče prve stopnje v prvem sojenju odločilo o več tožbenih zahtevkih njegovih sester F. K. in J. D.. Tako je s sodbo I P 633/97-40 s 25.11.1999 med drugim ugotovilo obstoj dolga do vsake od zapustnikovih sester iz naslova uporabe solastnega posestva (vsaka do 1/6) v višini tolarske vrednosti 4.800 DEM. Kar so dediči prve sestre in druga sestra iz tega naslova zahtevali več, je zavrnilo. Dediča zapustnikove žene, ki je bila prvotna toženka, se proti tej sodbi nista pritožila. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, zavrnilni del tožbenega zahtevka glede ugotovitve terjatve iz naslova uporabnine in stroškovno odločitev razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju odločalo le še o višini tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka spremenila iz ugotovitvenega v dajatvenega. Dedičema prvotne toženke je naložilo, da morata dedičem prvotne prve tožnice nerazdelno plačati znesek 1.217.912,50 SIT (sedaj 5.082,25 EUR) za uporabo njunih solastnih deležev posestva v obdobju od 1993 do junija 2004, od česar naj se na dan plačila odšteje tolarska vrednost 2.454,20 EUR, in se pri tem sklicevalo na odločitev v prvem sojenju. Razsodilo je še, da morata plačati drugi tožnici enak tolarski znesek, od katerega pa naj se na dan plačila odbije tolarska vrednost 2.300 EUR. Presežna tožbena zahtevka je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

V drugem pritožbenem sojenju je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, zavrnilni del prvostopenjske sodbe (uporabnina za stanovanjsko stavbo in gospodarska poslopja s pripadajočimi zemljišči) ter stroškovno odločitev razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prisodilni del (uporabnina za kmetijska in gozdna zemljišča) je spremenilo tako, da je iz njega izpustilo besedilo o odštevanju tolarske vrednosti določenih evrskih zneskov, saj je bilo v prvem sojenju odločeno le z ugotovitveno sodbo. Pritožbo tožencev je zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata tako spremembo, da se izpodbijani del zahtevka v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Uveljavljata ugovor, da bi za oddajo kmetijskih zemljišč v zakup in za posek v gozdovih potrebovala soglasje solastnikov, saj navedeni posli presegajo redno upravljanje. Pri tem se sklicujeta na četrti odstavek 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Sodiščema očitata, da z razlogi, da nista ravnala dovolj skrbno kot gospodarja, spregledata, da bi bilo tako ravnanje (oddaja v zakup, posek v gozdovih) v nasprotju z materialnim pravom. Tožeča stranka ni trdila, da je dala soglasje v smislu četrtega odstavka 15. člena ZTLR, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Zaradi neuporabe navedene zakonske določbe je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Reviziji prilagata novi listini, iz katerih izhaja, da nista dobila dovoljenja za posek, ker ni soglasja vseh solastnikov. Listini se nanašata na čas po izdaji prvostopenjske sodbe. Povsem podrejeno pa grajata tudi razloge sodišč, da zadostuje zgolj hipotetična korist. Menita, da so taki razlogi v nasprotju z 210. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči sta ugotovili, da sta bili prvotni tožnici kot solastnici posestva onemogočeni pri kakršnikoli souporabi solastnih nepremičnin, da je bil že v prvem sojenju pravnomočno ugotovljen obstoj njunih terjatev in da se je zato v drugem sojenju odločalo le še o višini. Ti razlogi so po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni, v sedanji fazi postopka pa tudi odločilni. Iz razlogov prvostopenjske sodbe iz prvega sojenja jasno izhaja, da se obstoj terjatve nanaša delno na obdobje še za časa zapustnikovega življenja, pretežno pa na poznejše obdobje. Zaradi spremembe tožbe v drugem sojenju iz ugotovitvene v dajatveno je prišlo do situacije, ki je v odločilnih bistvenih značilnostih enaka situaciji kot pri izdaji vmesne sodbe. Pravnomočnost ugotovitvene sodbe o obstoju dolga (o podlagi - vmesna sodba) pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati (določbe 315. in 319. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato v postopku, ki teče po pravnomočnosti take sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki izpodbijajo samo podlago tožbenega zahtevka (primerjaj razloge pravnega mnenja občne seje VS RS z dne 18.12.2001 v zadevi II Ips 491/2000, tudi odločba II Ips 573/2005). Revizijske trditve, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker toženca za oddajo kmetijskih zemljišč v zakup in za posek v gozdovih nimata soglasja solastnikov v smislu četrtega odstavka 15. člena ZTLR in da je že zato treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, gredo prav v tej nedovoljeni smeri, saj izpodbijajo samo podlago tožbenega zahtevka. Reviziji priloženi novi listini, s katerima toženca dokazujeta neobstoj soglasja, pa sta neupoštevni še iz dodatnega razloga, ker se nanašata na poznejše obdobje, ki ni zajeto v tožbenem zahtevku.

Toženca podrejeno grajata tudi razloge o hipotetični koristi, ki bi jo lahko imela od uporabe solastninskih deležev tožeče stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je neizpodbojna dejanska ugotovitev obeh sodišč, da sta onadva (oziroma delno njuni pravni predniki) solastne nepremičnine dejansko uporabljala, tako kmetijska kot tudi gozdna zemljišča. V postopku nista pristala na nikakršno plačilo uporabnine. Res bi bila boljša rešitev medsebojnih razmerij razdružitev solastnih nepremičnin, vendar sta toženca z zadnjo vlogo zavrnila tudi poravnalno ponudbo nasprotne stranke za razdružitev solastnine. Toženca sta od dejanske uporabe solastnih nepremičnin imela določene koristi, katerih točno višino je sicer težko natančno ugotoviti. V taki situaciji in ob pasivnosti tožencev sta sodišči pravilno ravnali, ko sta ugotavljali tako imenovano hipotetično korist. Ob dejanski ugotovitvi, da je določena korist od uporabe solastne nepremičnine obstajala, je hipotetična korist samo metoda izračuna, kakšno korist bi ob dovolj skrbnem ravnanju imel ali jo je imel okoriščenec. Zato sta obe sodišči z izpodbijano presojo pravilno uporabili 219. člen in četrti odstavek 210. člena ZOR in je drugačno revizijsko stališče materialnopravno napačno.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniške tarife pa o stroških revizijskega odgovora odločilo kot v izreku pod točko II te odločbe.