Jedro

Ker je v obravnavani zadevi treba ugotoviti, katera država je odgovorna (pristojna) za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in zagotoviti tožnikovo predajo tej državi, tožniku pa med tem preprečiti nadaljnje ilegalno prehajanje meje in vlaganje nadaljnjih prošenj za mednarodno zaščito v drugih državah, je omejitev gibanja nujna iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v izreku pod točko 1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9. 9. 2010. V izreku pod točko 2 pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Tožena stranka je z navedenim sklepom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 51. člena in prvega odstavka 59. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce Postojna do prenehanja razlogov oziroma najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 8. 9. 2010 od 11.15 ure do 8. 12. 2010 do 11.15 ure.

3. Sodišče prve stopnje je po predhodnem zaslišanju tožnika presodilo, da je izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ in da je potrebnost omejitve osebne svobode tožniku v tem primeru zadosti izkazana. Ni pa po presoji sodišča prve stopnje izkazan pogoj za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s peto alinejo 55. člena ZMZ (prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost).

4. Tožnik vlaga pritožbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. V IV. točki tožbe je uveljavljal kršitev drugega odstavka 51. člena ZMZ, sodišče pa o tem tožbenem zahtevku sploh ni odločalo, kar pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, posledično pa ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nepravilna je presoja sodišča, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi II. točke tožbenega zahtevka, v kateri tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti odvzema prostosti. Temeljni ustavni pogoj za zakonitost posega v osebno svobodo je tudi ta, da je oseba, ki se ji odvzame prostost, takoj obveščena o razlogih za takšen ukrep, v najkrajšem času (to je v 48 urah) pa mora o tem prejeti tudi pisno odločbo. V obravnavani zadevi so bila tožniku navedena procesna jamstva kršena. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in izpodbijani upravni akt odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o omejitvi gibanja tožniku iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo razloge izpodbijane sodbe in ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

9. Kot izhaja iz v upravnem in sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, je policija 5. 9. 2010 ustavila skupino tujcev (med njimi tožnika) na regionalni cesti Korensko sedlo – Mojstrana – Hrušica. Od počivališča na Madžarskem (kamor naj bi prispeli, skriti v tovornem vozilu) do bližine Hrušice je po navedbah članov skupine celotno skupino pripeljal neznan voznik osebnega avtomobila, od tam pa so hodili po kolesarski stezi ob navedeni regionalni cesti, dokler jih ni prijela policija. Istega dne so bili vsi trije tujci pripeljani v Center za tujce v Postojni (CT). Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito navedel kot državi, v katerih je bival, Bolgarijo in Madžarsko, med zaslišanjem pa je uradni osebi povedal, da na Madžarskem še ni bil ter da je v Slovenijo prišel neposredno iz Bolgarije. Po lastnih navedbah tožnik pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah.

10. Ni sporno, da je tožnik že pred prihodom v Republiko Slovenijo iz tretje države, to je Turčije, ki ni članica EU, nezakonito prečkal mejo države članice EU, konkretno Bolgarije. Ker je v obravnavani zadevi treba ugotoviti, katera država je odgovorna (pristojna) za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in zagotoviti tožnikovo predajo tej državi, tožniku pa med tem preprečiti nadaljnje ilegalno prehajanje meje in vlaganje nadaljnjih prošenj za mednarodno zaščito v drugih državah, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča omejitev gibanja nujna iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Po tej zakonski določbi pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Uredba Sveta (ES) št. 2003/343/ES o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba) v 3. členu določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila iz poglavja III.

11. Postopek določanja države članice, odgovorne v smislu Uredbe št. 2003/343/ES, se začne takoj, ko je v državni članici vložena prošnja za azil (4. člen). Pogoji za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ so zato po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjeni že od vložitve prošnje dalje, saj bi bila v nasprotnem primeru predaja prosilca v odgovorno državo lahko neizvedljiva.

12. V spisu je tudi dokaz (standardni obrazec) o tem, da je pristojni organ sprožil ustrezne postopke zaradi morebitne predaje tožnika pristojni državi, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (Madžarski ali Bolgariji).

13. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil tožniku pisni odpravek izpodbijanega sklepa z dne 9. 9. 2010 vročen z zamikom (14. 9. 2010), vendar to v obravnavani zadevi ne pomeni take kršitve tretjega odstavka 51. člena ZMZ, da bi bilo treba zaradi tega izpodbijani sklep odpraviti. V tretjem odstavku 51. člena ZMZ je določeno, da izda pristojni organ pisni odpravek sklepa najkasneje v 48. urah od ustnega izreka sklepa. Uradna oseba tožene stranke pa je tožniku ustno naznanila ukrep omejitve gibanja, kar je zapisniško ugotovljeno dne 8. 9. 2010. V obravnavani zadevi gre namreč za ustno odločbo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se na podlagi 30. člena ZMZ subsidiarno uporablja v postopkih za pridobitev mednarodne zaščite. Pri ustni odločbi (211. člen ZUP) in odločbi, ki se ustno razglasi (četrti odstavek 210. člena ZUP), pa gre za izjemo od sicer splošnega načela, da odločba učinkuje šele z vročitvijo stranki, zato ustna odločba učinkuje že, ko je ustno naznanjena oziroma razglašena, čeprav teče rok za pritožbo zoper tako odločbo šele od dne, ko je bila stranki vročena v pisni obliki. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil tožniku ukrep omejitve gibanja izrečen ustno. Če pa je tak ustno izrečeni sklep vročen v pisni obliki z zamikom, kot je bilo v tem primeru, po presoji Vrhovnega sodišča zaradi narave ustne odločbe v smislu ZUP ne gre za nezakonit odvzem prostosti. Zato ugovor, da gre za nezakonit odvzem prostosti, ni utemeljen.

14. Tožena stranka je v svoji odločbi navedla, da je bil tožnik pripeljan v CT, ker na PP Kranjska gora ni povedal, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Ker pa ZMZ v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, je bila podana zakonska podlaga za namestitev tožnika v prostorih CT in ne le v azilnem domu, kot to zmotno meni tožnik. Res je, da sodišče prve stopnje na ta tožbeni ugovor (pod točko IV tožbe – uporaba milejšega ukrepa) ni odgovorilo, vendar to ni bistveno vplivalo na odločitev o zadevi, ob tem, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa in za nastanitev tožnika v navedenem centru.

15. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

17. Ker je sodišče prve stopnje tožnika z 2. točko izreka izpodbijane sodbe že oprostilo plačila sodnih taks, oprostitev pa velja tudi za pritožbeni postopek (12. in 13. člen ZST-1), pritožbeno sodišče o novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo.