Jedro

Ob dejstvu, da je direktor tožene stranke S.O. zatrjeval, da je naročil beton znamke 30, delavec tožeče stranke v betonarni J.P. pa, da je tožena stranka naročila beton znamke 20, je sodišče prve stopnje na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je dala kakšno drugo naročilo betona od tistega, ki ji je bil prepeljan.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek glavnice v višini 2.880,38 EUR ter za zakonske zamudne obresti po specifikaciji, ki je tam navedena; ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za znesek 2.880,38 EUR z zapadlostjo 6.11.2006; sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici dne 19.11.2007 vzdržalo v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 2.880,38 EUR ter zakonske zamudne obresti po specifikaciji, ki je tam navedena, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 213,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila; toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.496,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo „na podlagi vseh izpodbojnih razlogov“ in predlagala njeno razveljavitev ter zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 2. in 3. odst. 468. čl. OZ ter 459. čl. OZ. Odgovornost prodajalca (tožeče stranke) za napake je objektivna. Iz izvedenskih mnenj jasno izhaja, da je marka betona skrita napaka, ki je kupec ni dolžan in ne more ugotoviti in je določljiva šele 28 dni po gradnji. Opisana zmotna uporaba materialnega prava je pripeljala do situacije opustitve objektivne odgovornosti prodajalca ter posledično ugotavljanja dolžne skrbnosti ravnanja kupca, ki nima nobene pravne podlage v veljavni zakonodaji in gradbenih uzancah. Ponovno poudarja, da je tožeča stranka z dopisom napako in odgovornost priznala ter da so navedbe o dolžnosti preveritve dobavljenega betona glede na zgoraj navedeno pravno irelevantne. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izvedenih dokazih in med samimi listinami in izvedenimi dokazi. Iz listin in dokazov res izhaja, da je tožeča stranka pritožniku dostavila napačen beton MB 20 namesto MB 30. Ne izhaja pa to, da bi bil pritožnik o tem obveščen z dobavnico ali na kakršenkoli drug način s strani tožeče stranke preden bi beton vgradili. Celo več, navedeno dobavnico št. 2258/2006 je sodišče samo izločilo, saj je bila s strani tožeče stranke predložena po poteku prekluzivnega roka. Dejstvo, da pritožniku dobavnica ob prevzemu betona ni bila predložena s strani tožeče stranke, izhaja tako iz pričanj nadzornega organa, vodje del in samega direktorja pritožnika, kot tudi iz dejstva, da le-te ni nihče prevzel in podpisal. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila dobavnica predložena šele po tem, ko je bil beton že vgrajen, torej potem, ko se je ugotovilo, da je z dostavljenim betonom nekaj narobe. Dodaja, da je dobavnica dokaz za vrsto in količino dobavljenega betona, ki bi jo upoštevaje trditveno in dokazno breme bila dolžna predložiti tožeča stranka, a tega ni storila. Izvedenca sta potrdila, da je dobavitelj tisti, ki je po gradbenih uzancah dolžan skrbeti za kvaliteto betona ob dobavi. Tudi vodja del je potrdil, da se dobavnica podpisuje na koncu betonaže, ko se lahko preveri količina porabljenega betona, ter da so, ko so opazili, da beton ni ustrezen, klicali v betonarno, kjer so jim ponovno zagotovili, da je dostavljen beton ustrezen. Meni, da sta mu z izpodbijano sodbo kršeni ustavno zagotovljeni pravici do enakega varstva pravic in sodnega varstva, saj je izpodbijana sodba pristranska, v korist nasprotne stranke, krivična ter v očitnem nasprotju z veljavnimi predpisi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za toženo stranko ni bil sporen obstoj terjatve, ki jo je v tej pravdi na podlagi večjega števila računov za dobavljeno blago od nje uveljavljala tožeča stranka. Terjatve slednje tožena stranka ni bila pripravljena poravnati zato, ker je trdila, da ima sama protiterjatev do tožeče stranke, ki jo je v tej pravdi uveljavljala v pobot, iz naslova odškodnine za škodo (v obliki stroškov za odstranitev že uporabljenega betona), ki naj bi ji bila povzročena ob dobavi betona z napako oziroma ob nepravilni dobavi betona na gradbišče v septembru 2006. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka v septembru 2006 toženi stranki na gradbišče dostavila beton znamke 20, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo (oba v tem postopku imenovana izvedenca gradbene stroke), da bi za betoniranje strešne plošče moral biti uporabljen beton znamke 30 (MB 30).

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme za trditve, kakšen beton je naročila pri tožeči stranki. In ob dejstvu, da je direktor tožene stranke S.O. zatrjeval, da je naročil beton znamke 30, delavec tožeče stranke v betonarni J.P. pa, da je tožena stranka naročila beton znamke 20, je sodišče prve stopnje na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je dala kakšno drugo naročilo betona od tistega, ki ji je bil prepeljan. Tudi iz tega razloga je bil pobotni ugovor tožene stranke zavrnjen, pritožnica pa navedenih ugotovitev v zvezi z naročanjem betona niti ne izpodbija. Sledi logičen zaključek, da tožeča stranka v zvezi s sporno dobavo betona ni kršila pogodbe, torej njena odškodninska odgovornost iz tega razloga ne more biti podana, ker ni podan element protipravnosti, neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 2. in 3. odst. 468. čl. Obligacijskega zakonika, OZ (odškodninska odgovornost prodajalca za škodo zaradi napake). Upoštevaje navedeno so pravno nerelevantne pritožbene trditve v smeri, da ugotavljanje dolžne skrbnosti pri ravnanju kupca nima podlage v zakonodaji, ker je odgovornost prodajalca za napake objektivna; da je drugačna „marka“ betona skrita napaka, ne pa druga stvar; da je sodišče prve stopnje kot prepozen dokaz izločilo dobavnico, zatem pa jo vseeno upoštevalo. V povezavi s tem pa niso pravno upoštevne niti trditve, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, saj z njimi pritožba dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v pritožbi očitane kršitve ustavnih pravic tožene stranke (do enakega varstva pravic po 22. čl. Ustave in sodnega varstva po 23. čl. Ustave) pa so povsem nekonkretizirane in jih zato ni mogoče obravnavati.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.