Jedro

Tožnica, ki za svoje delo ni prejela plačila, v sporu utemeljeno vtožuje plačilo plač, sorazmernega dela regresa za letni dopust in povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter stroškov prehrane od tožene stranke (aktivne družbenice družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena, ki je bila družba z omejeno odgovornostjo izbrisana iz sodnega registra).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na njen transakcijski račun izplačati: - plače za mesece februar, marec in april 2009 v skupnem neto znesku 1.473,23 EUR, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočega bruto zneska posamezne mesečne neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih mesečnih zneskov datumov dalje do plačila (I. točka izreka), - stroške prevoza na delo in z dela za februar in marec 2009 v skupnem znesku 147,20 EUR skupaj z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih mesečnih zneskov in datumov dalje do plačila (II. točka izreka), - stroške prehrane med delom za februar in marec 2009 v skupnem znesku 113,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku navedenih mesečnih zneskov in datumov dalje od plačila (III. točka izreka) in - sorazmerni del regresa za leto 2009 v neto znesku 143,61 EUR po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočega bruto zneska razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2009 dalje do plačila (IV. točka izreka).

Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici na njen transakcijski račun poravnati stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno z laično pritožbo pritožuje tožena stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačil z računa M. d.o.o. na tožničin račun, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je zato posledično sprejelo materialno pravno zmotno odločitev v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko M. d.o.o. 1. 2. 2009 za delovno mesto tajnica in s tem dnem tudi pričela z delom, vendar ni prejela nobenega plačila. Pred tem je bila zaposlena pri samostojnemu podjetniku S. s.p.. Tožena stranka M. d.o.o. je bila 19. 8. 2011 izbrisana iz sodnega registra, zato je tožnica vložila tožbo zoper odgovorno osebo in sicer zoper aktivno družbenico M.S.. M. d.o.o. je tožnici dne 10. 6. 2009 izdala potrdilo, iz katerega izhaja, da tožnica vse do 9. 6. 2009 ni prejela plačila osebnih dohodkov za februar, marec in april 2009 zaradi likvidnostnih težav. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2009 in plačilnih list je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica upravičena do plače za mesec februar v višini 987,90 EUR bruto, za marec v višini 951,97 EUR bruto in do plače za mesec april v višini 889,11 EUR. Ugotovilo je tudi, da je tožnica prejela dve nakazili in sicer dne 10. 6. 2009 znesek 200,00 EUR in dne 25. 1. 2010 znesek 300,00 EUR, da pa tožnici niso bili povrnjeni niti stroški prehrane na delu, niti prevozni stroški, prav tako pa tudi ne sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009. Ugotovilo je tudi, da je tožnica delna izplačila upoštevala že pri postavitvi zahtevka. Ker je tožnica skladno z določilom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 4272002 in nadaljnji) upravičena do plačila za opravljeno delo, po 130. členu istega zakona do povračila stroškov za prevoz na in z dela ter stroškov prehrane in po določbi 131. člena ZDR do sorazmernega dela regresa za letni dopust in ker postavljeni tožbeni zahtevek ustreza dejanskemu dolgu, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja v celoti. Res iz bančnega izpiska za toženo stranko izhaja, da je tožena stranka za tožnico poleg plačil dne 25. 1. 2010 in 10. 6. 2009 izvedla še tri plačila in sicer dve 29. 1. 2009 in eno 19. 2. 2009, vendar pa so bila glede na to, da je bila tožnica do 1. 2. 2009 zaposlena pri S. s.p., plačila, ki jih je tožnica prejela v januarju in februarju 2009, izplačila plač za delo pri prejšnjem delodajalcu, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnice, in ne izplačila za delo po pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko. Zato sodišče prve stopnje teh izplačil pravilno ni upoštevalo in so pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.