Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je storil kršitev prepovedi igranja na igralnih avtomatih v igralnem salonu in zaradi ponavljajočega zamujanja na delo. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, temveč mu je direktor le izročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

ZDR-1 res ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora, vendar ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je treba te izjeme razlagati restriktivno. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. To pa tožniku ni bilo omogočeno, saj tožena stranka tožniku ni vročila niti pisne obdolžitve. Prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 23.1. 2014 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo ter še vedno traja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, izplačati vse mesečne plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo v višini plače pred prenehanjem, upoštevaje morebitna zakonska povečanja plače, od bruto plač obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov plač. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 838,75 EUR, v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, delno zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Zakonski razlogi za izredno odpoved so podani, čemur pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, saj ravnanje, ki se očita delavcu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ustreza pravnemu standardu hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa naklepne (igranje kljub prepovedim) oz. najmanj iz hude malomarnosti (konstantno zamujanje). Tožniku, zaposlenemu pri toženi stranki na delovnem mestu interni nadzornik v igralnem salonu, je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je 21. 1. 2014 v času svoje delovne izmene pristopil do igralnega avtomata, v katerem je igralec pustil še nekaj kredita in sam igral (to je pritisnil gumb za igro), s čimer je kršil zakonsko prepoved igranja za zaposlene v igralnih salonih ter hkrati lastno samoprepoved igranja. Hkrati je tožnik kontinuirano prihajal na delo z zamudo vsaj nekaj minut po pričetku svoje izmene, občasno pa tudi kako uro kasneje in s tem kršil 37. člen Pravilnika o notranjem nadzoru. Vodja igralnega salona je tožnika večkrat opozarjal, ker niti ni javil, da zamuja ali to opravičil. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje potrdilo, da je tožnik z igro v igralnem salonu zavestno oz. naklepoma storil hujšo kršitev delovnih obveznosti in da je priznal tudi zamujanje na delo. Po oceni sodišča je bil nezakonit postopek izredne odpovedi, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, s čimer se tožena stranka ne strinja, saj so podani povsem utemeljeni razlogi oz. okoliščine za opustitev te obveze. Te je tožena stranka podrobno obrazložila v izredni odpovedi, sodišče pa pri presoji ni upoštevalo vseh obrazloženih okoliščin. Sodišče navaja le, da tožnik ni pregledal posnetka in da ni sledilo temu, da je bilo ukrepanje nujno, da se prepreči ponovna kršitev, ker bi lahko delavcu začasno prepovedali delo. V konkretnem primeru je tožena stranka ob ogledu posnetka in na podlagi nespornih dejstev zanesljivo in nesporno ugotovila, da je podan odpovedni razlog, česar ne more ovreči ali spremeniti nikakršen zagovor. Tožnik je z gotovostjo vedel, kaj je storil, vedel je za zakonsko prepoved, hkrati pa je imel še lastno samoprepoved, vedel za možne posledice (globa), bil je celo predhodno opozorjen in se mu je izkazalo zaupanje. Priznal je kršitev, jasno je bilo, da taka oseba ne more več skrbeti za nadzor v igralnem salonu, zavedal se je, da je zlorabil zaupanje direktorja (ki mu je hotel pomagati). Sodišče izpostavlja, da je tožnik brezuspešno zahteval pregled posnetkov kamer kritičnega časa, vendar pritožba pripominja, da je sodišče nepopolno povzelo izjavo direktorja, ki je ob svojem zaslišanju povedal, da je tožnik v pogovoru z njim pred vročitvijo odpovedi najprej sicer res spraševal za posnetek, ampak mu je direktor odvrnil „kaj naj ti kažem, saj veš kaj si naredil“, priznal, da je tedaj res igral in da tega niti ni poskušal opravičiti niti ni več vztrajal, da se mu posnetek pokaže. Zatorej ni šteti, da bi tožnik zahteval ogled posnetka. Tožnik zatrjuje, da mu ni bil omogočen zagovor, čeprav je povsem evidentno, da zagovor ne bi spremenil ničesar. Glede odločitve o opustitvi zagovora so relevantne vse okoliščine ravnanja tožnika in sicer, da je bil tožnik že pred samoprepovedjo s strani direktorja neposredno zaloten pri igranju in je bil takrat le opozorjen in se potem pri njem ni zaznalo tovrstnega igranja. Zato je bilo po prejemu obvestila o samoprepovedi za tožnika, ob tehtanju ali se mu bo zaupalo, dopustilo, da še naprej dela in odločeno, da se mu zaupa. Nenazadnje je tožnik vedel, da se spremlja dnevno preko kamer vse dogajanje in delo zaposlenih, kje so nameščene kamere in da bi bilo njegovo igranje posneto. Tožnik je zlorabil izkazano zaupanje in kljub opozorilu in kljub temu, da se je dobro zavedal, da tega ne sme, igral. Ob pogledu posnetka je videti, da tožnik najprej gleda s sodelavcem televizijo, potem gresta proti izhodu. Tožnik potem, ko gre mimo igralnega avtomata in vidi kredite - obrne glavo, kmalu zatem se sam hitro vrne do avtomata in zaigra kredit. Ko se pokaže, da ni dobitka, gre proti izhodu. Noben zagovor ne more spremeniti dejstva, da je tožnik igral in da zato ni opravičila. Tako gre v tem primeru za okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor, saj ta ne bi ničesar spremenil. Kršitev je take narave, da ne dopušča več možnosti, da bi lahko nadaljeval svoje delo v družbi. Zagovor bi pomenil le nepotrebno podaljšanje postopka in v ničemer spremenil ugotovljenih dejstev ter odločitev o odpovedi. Pritožba izpostavlja, da je izrek sodbe neizvršljiv v delu, kjer se nanaša na reintegracijo in priznanje pravic iz dela v času od odpovedi dalje. Iz zapisnika naroka pri sodišču z dne 23. 4. 2014 je namreč razvidno, da se je tožnik že naslednjega dne po odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu, nato pa dejavnost nadaljeval kot s.p.. Tožnik je torej ves čas prijavljen v zavarovanje kot zaposleni oz. kasneje kot samozaposleni, zato ga ne bi bilo možno prijaviti v zavarovanje za ta čas še kot zaposlenega tožene stranke in mu priznati pravice iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko navaja, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge oz. so ti razlogi med seboj v nasprotju. Tak očitek je neutemeljen. Kršitev po tej točki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Glede tega vprašanja ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker je storil kršitev prepovedi igranja na igralnih avtomatih v igralnem salonu dne 21. 1. 2014 in sicer na igralnem avtomatu P25, v katerem je zadnji igralec pustil še nekaj kredita in zaradi ponavljajočega se zamujanja na delo med 1. 1. 2014 in 6. 1. 2014. Tožena stranka je navedene kršitve tožnika štela kot hujše, storjene vsaj s hudo malomarnostjo in ocenila, da zaradi njih in izgube zaupanja nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je vodja igralnega salona v okviru notranjega nadzora družbe ob pregledu posnetkov videa in kamer dne 22. 1. 2014 zaznal tožnikovo prepoved igranja na igralnih avtomatih v igralnem salonu družbe, saj je iz posnetkov nadzornih kamer jasno videti, da se je tožnik dne 21. 1. 2014 ob cca 18.20 uri, potem ko sta se s sodelavcem sprehodila mimo igralnih avtomatov in zapustila prostor, na hitro vrnil, stopil do igralnega avtomata z interno oznako P25, v katerem je bil zadnji igralec pustil še nekaj kredita in nadaljeval igro. Igra se je zaključila brez dobitka. Ne glede na to ali je bil dobitek ali ne, pa gre pri tem dejanju za izredno hudo kršitev delavčevih obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi pri izvajanju del in nalog internega nadzornika v igralnem salonu, kar ob vseh okoliščinah te kršitve terjajo od podjetja kot koncesionarja za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnih salonih takojšnje ukrepanje. Ker je na posnetku jasno vidno, da je tožnik igral, za to pa ne more biti nobenega opravičila, je podana okoliščina, ki izključuje zagovor delavca, saj bi bilo to glede na vse opisano od podjetja neupravičeno pričakovati. Prav tako pa iz obrazložitve izhaja, da ne more biti več opravičila za tožnikovo konstantno zamujanje na delo, saj skoraj vedno zamudi vsaj nekaj minut, občasno pa tudi več kot uro.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (po izpovedi tožnika in direktorja) ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, temveč mu je direktor le izročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je tožnik od njega neuspešno zahteval pregled posnetka. Po izpovedi direktorja, mu je ta dejal „kaj ti jih bom kazal, saj veš kaj si naredil“ in tožnik naj bi ob tem to dejanje priznal. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč sodno prakso zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor in ni sledilo direktorjevi razlagi, da je toženka razpolagala s posnetkom in da noben zagovor tega dokaza ne bi mogel spremeniti.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

ZDR-1 res ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora, vendar ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je treba te izjeme razlagati restriktivno, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. To pa tožniku ni bilo omogočeno, saj tožena stranka tožniku ni vročila niti pisne obdolžitve. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da navedena okoliščina, da se je tožena stranka seznanila z videoposnetki, pri čemer pa tožniku pregleda videoposnetka ni omogočila, ob istočasnem dejstvu, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, ker je konstantno zamujal na delo in sicer v obdobju od 1. 1. 2014 do 6. 1. 2014, tudi zaradi neizpolnjevanja delavčevih pogodbenih obveznosti, torej zaradi delavčevega vedenja in sposobnosti. Prepričanja tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Navedenemu ni mogoče slediti že iz razloga, ker je direktor toženke že zalotil tožnika pri igranju in ga je tedaj le ustno opozoril. Torej ne gre za takšno vsebino kršitve, ki bi kazala na okoliščine, da ni mogočega zagovora, še manj pa glede očitka zamujanja na delo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo potrebno hitro ukrepanje, da se prepreči ponovna kršitev. Tožena stranka bi namreč lahko tožniku ob ugotovitvi kršitve odredila prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka, skladno s tretjim odstavkom 110. člena ZDR-1. Tudi iz konvencije MOD št. 158 izhaja obveznost delodajalca, da razloge (obtožbe) za odpoved posreduje (sporoči) delavcu jasno in nedvoumno tako, da ima delavec dejansko (realno) možnost zagovora. To naj bi zagotavljalo dialog med strankama in razmislek, ali so res podani utemeljeni razlogi, še pred sprejemom odločitve odpovedi. Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo, saj je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku zagovor ni bil omogočen, saj je tožena stranka tožniku naslednjega dne po kršitvi izročila le izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožniku zagovor ni bil omogočen, in da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zato podana nezakonito.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izrek sodbe neizvršljiv v delu, ki se nanaša na reintegracijo in priznanje pravic iz dela v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, ker se naj bi tožnik že naslednjega dne po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlil pri drugem delodajalcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožnika na poravnalnem naroku dne 23. 4. 2014 v okviru možnosti sklenitve sodne poravnave res navajal, da se je tožnik že naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu, nato pa dejavnost nadaljeval kot s.p., vendar tožena stranka kljub seznanitvi z navedenimi dejstvi kasneje v postopku na prvi stopnji ni v zvezi s to navedbo tožnika na poravnalnem naroku ničesar navajala. Šele v pritožbi prvič navaja okoliščine, da tožnika ne bo možno prijaviti v zavarovanje in izvršiti sodno odločbo, saj je že zaposlen pri drugem delodajalcu oz. kot s.p.. Takšne pritožbene navedbe predstavljajo pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati. V postopku pred sodiščem prve stopnje se glede na vedenje tožene stranke, da se je tožnik že naslednjega dne zaposlil pri drugem delodajalcu sporno vprašanje o tem ni izpostavilo, zato sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s tem ni bilo dolžno ugotavljati, še posebej, ker so bile te navedbe dane v okviru poravnalnega naroka, ko sta se stranki dogovarjali o možnem popuščanju pri sklenitvi sodne poravnave in je javnost izključena. Ker navedene trditve tožene stranke predstavljajo pritožbeno novoto, se pritožbeno sodišče o tem ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).