Jedro

Požar kot eno izmed primeroma naštetih splošno nevarnih dejanj v prvem odstavku 314. člena KZ-1 je t. i. tiha blanketa - njegova razlaga mora zato biti skladna z opredelitvijo v matičnem zakonu. V skladu s prvo povedjo 1. točke 5. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz) je požar proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Nenadzorovano širjenje je torej vpeto v samo vsebino oziroma razlago pojma požara. Na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do nenadzorovanega širjenja ognja, mora sodišče odgovoriti v obrazložitvi sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženemu A. A. po ugotovitvi, da je storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1, po prvem odstavku 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov postopka in odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, obdolženca pa oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočen sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi, kazenski postopek zoper obdolženega pa v celoti ustavi, podredno, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne. V zvezi z očitkom kršitve kazenskega zakona se pridružuje stališču pritožbenega sodišča, glede vseh ostalih očitkov pa navaja, da vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obdolženčev zagovornik, ki v celoti vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker v opisu dejanja niso podani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, konkretno zakonski znak nenadzorovanega širjenja ognja. Navedeno utemeljitev opira na stališče,1 da povzročitev požara v smislu očitanega kaznivega dejanja pomeni, da storilec na kateremkoli predmetu povzroči ogenj, ki se potem lahko nenadzorovano širi še na druge stvari. Navaja, da se je sodišče (20. točka 0brazložitve sklepa sodišča prve stopnje) o tem zakonskem znaku opredelilo zgolj z navedbo, da naj bi bilo nenadzorovano širjenje ognja na gorljive predmete splošno znano dejstvo. Sodišče pa po mnenju vložnika ne konkretizira, zakaj bi se lahko ogenj v konkretnem primeru razširil na druge predmete oziroma druga stanovanja v stanovanjskem bloku. S tem vložnik po vsebini zatrjuje še bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 stori, kdor s požarom, povodnjo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, ionizirajočim sevanjem, motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Po tretjem odstavku se kaznuje, kdor kaznivo dejanje po prvem odstavku stori iz malomarnosti.

7. Iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec na balkonu stanovanja iz malomarnosti, s požarom povzročil nevarnost za življenje in premoženje velike vrednosti, s tem, da je gorečo cigareto odložil na stol in z balkona odšel v notranjost stanovanja, v posledici česar se je ogenj s cigarete razširil na peno počivalnika na balkonu, ki je ob posledici tega zagorel, ogenj pa se je nato razširil na leseni del počivalnika ter lesene predmete na balkonu in nato v notranjost stanovanja, kjer so zagorela tla; ob tem pa se je širil dim, ki je skupaj z ognjem povzročal nevarnost za življenje stanovalcev bloka, kakor tudi za premoženje velike vrednosti, saj bi se ogenj lahko razširil tudi na druga stanovanja.

8. Višje sodišče se je do ustreznosti konkretizacije dejanja opredelilo v 9. točki obrazložitve in v opisu prepoznalo vse zahtevane zakonske znake.

9. Požar kot eno izmed primeroma naštetih splošno nevarnih dejanj v prvem odstavku 314. člena KZ-1 je t. i. tiha blanketa – njegova razlaga mora zato biti skladna z opredelitvijo v matičnem zakonu.2 V skladu s prvo povedjo 1. točke 5. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz) je požar proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Nenadzorovano širjenje je torej vpeto v samo vsebino oziroma razlago pojma požara. Na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do nenadzorovanega širjenja ognja, mora sodišče odgovoriti v obrazložitvi sodbe.

10. Iz obrazložitve sklepov sodišč prve in druge stopnje (točke 10 do 20 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ter točki 11 in 12 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje) izhaja, da sta sodišči pomen pojma "požar" razlagali v smislu dopolnilnega predpisa in tudi skladno z razlago "splošno nevarnega dejanja", ki jo je podala sodna praksa. Po tej je bistveno, da je storilec sprostil sile ali sredstva, ki jih nato (sam) ni mogel več obvladovati.3 Sodišči sta navedli, da se je požar razširil iz počivalnika preko ostalih vnetljivih predmetov na balkonu v notranjost stanovanja, kot tudi, da slednjega obdolženec sam ni mogel več obvladovati. V nasprotju z zatrjevanjem obrambe sta namreč ugotovili, da ni šlo za majhen ogenj, ki bi ga lahko obdolženi pogasil sam, saj je bila ne glede na začetno gašenje policista Božnika za to, da je bil požar dokončno pogašen, potrebna tudi intervencija dveh skupin gasilcev.

11. Glede na navedeno je neutemeljen tako očitek kršitve kazenskega zakona kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe, s katerimi skuša vložnik dokazati, da je bil ogenj pod nadzorom obdolženca, ki bi ga lahko sam pogasil, zaradi česar se ni nenadzorovano širil, ter da do škode praktično ni prišlo ter je zato vložnik povzročil zgolj ogenj, ne pa požara, predstavljajo drugačno videnje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Z navedbami, da bi sodišče moralo jasno ugotoviti in tudi obrazložiti, za kakšne vrste oziroma intenziteto ognja je šlo v konkretnem primeru, vložnik prav tako ne more uspeti. Bistveno je, da sta sodišči ugotovili, da je s strani obdolženca prišlo do povzročitve požara, ki ga obdolženi sam ni mogel več obvladati, in je bil takšne razsežnosti, da je povzročil nevarnost za življenje ljudi kot tudi za premoženje velike vrednosti.

13. Vložnik nadalje zatrjuje, da sodišči v konkretnem primeru nista pojasnili, zakaj oziroma s čim naj bi obdolženec ravnal malomarno oziroma manj skrbno kot pa ravna vsak običajno skrben človek (kadilec, ki pusti prižgano cigareto na balkonu in odide v stanovanje na toaleto). S tem zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki prav tako ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v 19. točki obrazložitve s konkretnimi razlogi obrazložilo svoj zaključek, da je do požara prišlo prav zaradi obdolženčevega malomarnega ravnanja, ki je bilo v tem, da je kritičnega dne na balkonu brez nadzora pustil prižgano cigareto. Kot je to povedal sam, je cigareto približno odložil na pepelnik, ko pa se je s stranišča vrnil, je na balkonu že gorelo. Upoštevaje navedeno je tudi obrazložitev višjega sodišča, ki je takšnim razlogom pritrdilo, ter dodalo, da opisanega ravnanja običajno skrben človek ne stori, povsem zadostna.

14. Na koncu vložnik izpodbijanima sklepoma očita še pomanjkanje razlogov o potrebnosti izrečenega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Vložnik tega očitka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje ni uveljavljal, zato se na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 722. 2 Petra Plesec in Damjan Korošec, 314. člen, v: Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 539. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 294/2004 z dne 2. 3. 2006.