Jedro

Sam zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) sicer ne opredeljuje verodostojne listine kot take, je pa ta opredeljena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ker dejansko stečajni postopek v bistvu pomeni generalno izvršbo, je povsem logično, da se pomen verodostojne listine, kot je opredeljena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, enači s tistim, ki ga lahko ima v postopku stečaja in prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: 1. da se nad dolžnikom S. d.o.o., začne stečajni postopek; 2. da se odslej firma dolžnika glasi: S- d.o.o. - v stečaju; 3. da se za stečajnega upravitelja določi B.G. in 4. da se sklep o začetku stečajnega postopka po uradni dolžnosti vpiše v sodni register sodišča. Zoper ta sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje stečajni dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da pooblaščenec dolžnika iz objektivnih in opravičljivih razlogov ni mogel v postopku pred izdajo sklepa o začetku postopka dostaviti dokumentacije in podatkov, ki jih je sodišče zahtevalo z dopisom z dne 20.9.2007, saj je direktor dolžnika iz zdravstvenih razlogov onemogočen kakršnegakoli razumnega delovanja. Sodišče prve stopnje se o dolžnikovem predlogu, da se mu dodeli dodaten rok za opravo vseh dejanj niti ni izjasnilo. S tem je kršilo 5. čl. ZPP, saj stranki ni bila dana možnost, da se izjasni o zahtevkih in navedbah predlagatelja. Hkrati pa mu je bila tudi kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva pravic, ki jo določa 22. čl. Ustave RS. Ker predlagatelj ni upnik dolžnika, stečajnega postopka tudi ni predlagala oseba, ki je lahko glede na določilo 3. čl. ZPPSL predlagatelj stečajnega postopka. Vse terjatve predlagatelja je namreč dolžnik pobotal s svojimi zapadlimi terjatvami. To dejstvo je dolžnik tudi že uveljavljal v svoji vlogi z dne 23.3.2007, ponovil pa ga je na naroku dne 10.10.2007. Sodišče bi moralo začetek stečajnega postopka odložiti do ugotovitve predhodnega vprašanja, to je, ali terjatve predlagatelja do dolžnika v resnici obstajajo. Ker je dolžnik zoper terjatve predlagatelja uveljavljal pobotni ugovor, računi, ki jih je predlagatelj predložil več ne predstavljajo terjatev, saj so bili v celoti poplačani. Zato niso izpolnjeni pogoji, ki jih za začetek stečajnega postopka določa 3. tč. 90. čl. ZPPSL.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve, da v obravnavanem primeru upnik ni izkazal svoje aktivne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ne vzdržijo pritožbene presoje. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opozorilo na določila 3. odst. 90. čl. ZPPSL, po katerem lahko upnik predlaga začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če z verodostojno listino izkaže obstoj dospele terjatve in če dokaže, da dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo te terjatve. Sam zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) sicer ne opredeljuje verodostojne listine kot take, je pa ta opredeljena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ker dejansko stečajni postopek v bistvu pomeni generalno izvršbo, je povsem logično, da se pomen verodostojne listine, kot je opredeljena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, enači s tistim, ki ga lahko ima v postopku stečaja in prisilne poravnave. Ker je v obravnavanem primeru dejansko upnik izkazoval svojo terjatev s "knjigovodsko evidenco", ki jo v bistvu predstavlja izpisek iz poslovnih knjig po 2. odst. 23. čl. ZIZ in z računi, ki so prav tako po 23. čl. ZIZ opredeljene kot verodostojne listine, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik svojo terjatev izkazoval z listinami, ki jih predpisuje zakon. S temi verodostojnimi listinami je upnik izkazal svojo terjatev v višini 77.309.734,40 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s tem je predložil sodišču prve stopnje 16 računov, ki so zapadli v obdobju od 27.4.2005 do 7.9.2005. Dolžnik svoje trditve, da je ta upnikova terjatev ugasnila zaradi pobota ni izkazal. Ne glede na to, da za to svojo trditev ni predložil nobenega dokaza ( pobotne izjave po 312. čl. OZ), pa tudi sicer, če bi sodišče upoštevalo njegovo trditev o pobotu, upnikova terjatev, ki jo predstavlja glavnični dolg v višini 77.309.734,40 SIT s pp, nikakor ne bi mogla biti pobotana z zatrjevano dolžnikovo terjatvijo, ki jo ta uveljavlja v pravdi pod opr. št. P pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti le v višini 61.482.137,23 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2005 do plačila. To pa pomeni, da upnikova terjatev, četudi se upošteva dolžnikove sicer nedokazane trditve o pobotu, nikakor ne bi bila z dolžnikovo terjatvijo poplačana, četudi bi bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za pobotanje. Zato tega ugovora dolžnika v nobenem primeru ni mogoče upoštevati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pri njem podana stečajna razloga insolventnosti in prezadolženosti, pa dolžnik niti ne izpodbija.

Tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo 5. čl. ZPP ter 22. čl. Ustave RS, niso utemeljene. Njegova trditev, da ni imel možnosti imel uveljavljati svojih pravic v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne drži. V obravnavanem primeru gre za stečajni postopek zoper pravno osebo in ne zoper fizično osebo. Pravno osebo sicer res zastopa zakoniti zastopnik, ta pa je v obravnavani primeru za zastopanje pooblastil pooblaščenca, ki se je postopka pred sodiščem prve stopnje v imenu dolžnika aktivno udeleževal. Že to pa pomeni, da je bila kontradiktornost v tem postopku zagotovljena in da so torej očitki o kršitvah 5.čl. ZPP in 22. čl. Ustave neutemeljeni.

Dejstvo, da sodišče prve stopnje dolžnikovemu predlogu za dodaten rok ni sledilo, bi sicer lahko predstavljalo absolutno bistveno kršitev postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL. Da pa bi lahko to kršitev postopka pritožbeno sodišče upoštevalo, bi moral pritožnik konkretno navesti, zakaj in kako je dejstvo, da mu sodišče ni dodelilo dodatnega roka, vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Njegova trditev, da je to imelo za posledico, da mu je bila odvzeta možnost, da se izjasni o zahtevkih in predlogih predlagatelja namreč ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Predlog upnika za uvedbo stečajnega postopka je bil dolžniku vročen dne 9.3.2007, hkrati z vročitvijo predloga pa je bil tudi pozvan, da skladno z določili 92.čl. ZPPSL nanj odgovori v roku 15 dni in je to pravico tudi izkoristil (l.št. 61-63 spisa). Katera so tista dejstva, "ki so pomembna za sam postopek in ki bi privedla do zavrnitve predloga" pa pritožnik ne navaja. Zato teh njegovih trditev pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. Če je pritožnika razumeti, da naj bi bil predlog za dodelitev dodatnega roka namenjen temu, da se mu omogoči predložitev podatkov, ki jih je sodišče od njega zahtevalo z dopisom z dne 20.9.2007, pa velja ugotoviti, da so se zahtevani podatki nanašali na predložitev njegovega seznama osnovnih sredstev in seznama njegovih morebitnih terjatev (glej list. št. 85 spisa). Kljub temu, da dolžnik teh podatkov ni predložil, pa četudi bi jih, ti podatki na ugotovitev obstoja stečajnega razloga ne bi mogli vplivati. Iz ostalih spisovnih podatkov in ugotovitev sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja tako insolventnost kot tudi prezadolženost dolžnika.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.