Jedro

V razmerju med večimi posestniki (soposestniki) iste stvari se šteje kot motilno ravnanje le tisto ravnanje soposestnika, s katerim ta samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

Ob ugotovitvi, da sta bili tožnica in toženka soposestnici motilnega prostora, toženkino iztoževano ravnanje pa ni bilo drugačno od njenega ravnanja, s katerim je ta pred iztoževanim očitanim motilnim ravnanjem izvrševala posest, takšno očitano motilno ravnanje toženke ne more predstavljati motilnega ravnanja, s katerim bi lahko tožnica kot soposestnica zahtevala zoper toženko posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah pod točko II in III izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 317,32 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 11. 2020 odločilo: - pod točko I izreka zaradi delnega umika tožbe v obsegu umaknjenega dela tožbe ustavilo pravdni postopek; - pod točko II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) na ugotovitev motenja njene mirne posesti poti – cestne trase, v skupni dolžini 14,40 metra, ki poteka po parc. št. 286/40 k.o. ..., s tem, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) 27. 10. 2017 in naslednje dni pustila in parkirala svoj avto na tej poti ter tožnici in članom njene družine onemogočila dostop z avtom do drvarnice ter delo na tem delu nepremičnine ter glede zahtevka tožnice na prepoved toženki in njenim obiskovalcem v bodoče kakorkoli ovirati, motiti in posegati s takšnimi in podobnimi ravnanje v tožničino posest na tej poti, - pod točko III izreka odločilo o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da toženki v 8 dneh povrne 1.200,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje v odločitvah pod točko II in III izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži v povrnitev njene pravdne stroške.

Tožnica je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno ugotovilo, da tožnica ni bila posestnica cestne trase, ko sta to, da je tožnica čistila pot, potrdili obe pravdni stranki, prav tako pa so to, da je tožnica ves čas z avtom prosto dostopala do drvarnice, potrdile tožnica, priče M. T. M. V. in R. T. ter fotografije. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in dokazih. Nerazumljivo je, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero toženkini hčeri, ki prihaja k toženki le na obiske, ne pa tožnici in njenim sorodnikom, ki bivajo v neposredni bližini in so lahko opazovali dogajanja. Pričanje toženkine hčere pa se tudi ne ujema v celoti z izpovedbo same toženke. Iz tega, da je toženka izpovedala, da ji verjetno kaj zlomijo, ko zapeljejo z avtom na služnostno pot, pa tudi izhaja, da tožničina družina uporablja služnostno pot za vožnjo z avtom. Ob tem je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o pričevanju strank. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tožnica ob onemogočanju dostopa z avtom do drvarnice toženki očitala tudi onemogočanje dela na tem delu nepremičnine. Da sta toženkin mož in hči na tem delu trase ob motenjskem ravnanju toženke izvajala dela, so potrdile vse priče, M. in R. T. pa sta tudi povedala, da tega dela nista mogla v celoti opraviti. Zmotno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica vsakič, ko je toženka pustila avto na spornem delu, zahtevati umik le-tega, sicer bi se naj štelo, da je toženka dobila posest parkiranja avta na tem delu. Toženka je točno vedela, kakšen je obseg njene služnosti in se zavedala, da pravice do parkiranja avtomobila nima. Zato pa toženka posesti parkiranja na tem delu ni mogla pridobiti. Toženkino parkiranje in s tem motenje tožničine posesti je bilo načrtno in zgolj z namenom škodovati tožnici, kar izhaja iz dogajanja po samem prvem motilnem ravnanju, ko toženka kljub intervenciji policije ni želela avtomobila umakniti in je to šele naslednji dan storila njena vnukinja. Nedopustno je, da se toženka sklicuje na svoja nezakonita dejanja, s katerimi želi nedopustno širiti svojo služnostno pravico, s tem pa nedovoljeno posegati v pravice tožnice. Za motenje posesti zadošča, da je bilo delo tožnice na dvorišču otežkočeno (VSL I Cp 84/2001), za posest pa tudi ni potrebno, da obstaja med posestnikom in stvarjo trajen fizičen kontakt. Zadošča, da ima posestnik, kadar to hoče, možnost stvar uporabljati oziroma jo uživati. Zato pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni motila tožničine posesti oziroma da toženka ni samovoljno spremenila ali ovirala dotedanjega načina izvrševanja soposesti. Toženka je s svojim ravnanjem želela razširiti svojo služnostno pravico ter s tem posegla v pravice tožnice, pa tudi V., ki je bila tudi soposestnica na tej trasi. Parkiranje toženke na dovozni cesti ni bil ustaljen način izvrševanja soposesti toženke, še posebej, ker je avto tega dne pustila z namenom škodovati tožnici, zato pa je odločitev sodišča prve stopnje zmotna.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo na pritožbene očitke tožnice odgovorila, da so ti neutemeljeni, sklicevanje na sodno prakso pa zmotno. Že iz tožničinih zatrjevanj v tožbi in nadaljnjih vlogah, da je toženka že pred zatrjevanim motilnim ravnanjem avto na služnosti poti puščala v obsegu, da ji je to postalo vsakodnevna navada oziroma praksa in ji je tožnica to dopuščala, izhaja, da je to ta postala tudi soposestnica služnostne poti tudi za občasno puščanje – parkiranje avtomobila. Zato pa tožnici posestno varstvo ne gre. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške in zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točkah 21 in 22 obrazložitve pojasnilo namen posestnega varstva, zakonsko podlago, ki ureja posestno varstvo in zakonske pogoje, ob izpolnitvi katerih lahko tožnik uveljavlja posestno varstvo ter glede na namen posestnega varstva omejitve, ki jih zakon določa in ki omejujejo varstvo pred motenjem posesti. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, kaj pomeni dejanska oblast posestnika in v primeru kakšnega posega vanjo, v primeru posestnega varstva stvari, na kateri izvršuje dejansko oblast več oseb, gre soposestniku pravica do posestnega varstva zoper drugega soposestnika. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju kot pravilnemu pritrjuje in ga ponovno ne povzema. Glede na pritožbene očitke pritožnice ponovno zgolj izpostavlja, da daje sodišče sodno varstvo posestniku zgolj glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti, dobrovernost, poštenost ali nepoštenost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ, 426. člen ZPP), v razmerju med večimi posestniki (soposestniki) iste stvari, pa se šteje kot motilno ravnanje le tisto ravnanje soposestnika, s katerim ta samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

6. Glede na takšne zakonske omejitve obravnavanja se izkažejo kot pravno nepomembne pritožbene trditve tožnice o toženkini nepoštenosti oziroma nedobrovernosti izvrševanja parkiranja, ker je z njim želela nedopustno nagajati in škodovati tožnici ter nedopustno razširiti obseg služnostne pravice oziroma da toženki takšna pravica v okviru obstoječe služnostne pravice hoje in vožnje ne gre.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev in navedb same tožnice1 (da je toženka že pred tožbeno zatrjevanim motilnim ravnanjem 27. 10. 2017 na spornem delu poti – cestne trase parkirala oziroma puščala avtomobil tudi cel dan ter ga kljub prošnjam tožnice in njene družine ni želela umakniti, ker si ta del poti lasti, takšno puščanje avtomobila pa predstavlja toženkino redno prakso in je zato bila tožnica primorana vložiti predmetno tožbo, da se uredijo razmere, ki jih toženka ne želi razumeti), pa tudi na podlagi skladnih izpovedb obeh pravdnih strank ter prič R. T. in K. Ž. ugotovilo, da je toženka pred iztoževanim motilnim ravnanjem izvrševala posest na sporni dovozni poti (ob siceršnji vožnji in hoji) tudi tako, da je na njej puščala oziroma občasno tudi celodnevno parkirala svoj avtomobil in ga kljub prošnjem tožnice ni želela umakniti. Takšna stalna praksa toženkinega parkiranja na tej cesti pred iztoževanim motilnim ravnanjem pa je tožnici po njenih trditvah, ob dogodku 27. 10. 2017 tudi narekovala vložitev predmetne tožbe2. Tožnica je v tožbi, dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2020 zatrjevala, da sta bili s toženko na sporni dovozni cesti (motilnem kraju) že pred toženkinim ravnanjem 27. 10. 2017 soposestnici, saj je na njem tožnica izvrševala neposredna posestna dejanja (dostop z avtom do drvarnice, dela na tem delu nepremičnine), katera je toženka z očitanim ravnanjem parkiranja avtomobila tega dne motila oziroma onemogočila. Sodišče prve stopnje je (v točki 30 in 32 obrazložitve sklepa) ugotovilo, da je tožnica od zatrjevanih posestnih dejanj izvrševala košnjo in vzdrževalna dela na dovozni poti (in so tako protispisni, zato pa neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica takšnih zatrjevanih ravnanj ni opravljala), na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je zaključilo, da tožnica zatrjevanih drugih posestnih ravnanj (to je dostopa z avtomobilom in prikolico do drvarnice in del gradnje betonske ograje ob tej poti, s katero sta tožničin mož in hči začela tik pred vtoževanim zatrjevanim motilnim ravnanjem toženke) ni dokazala. Že na podlagi ugotovitev, da je tožnica izvrševala na motilnem kraju košnjo in vzdrževalna dela, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili tožnica in toženka pred 27. 10. 2017 soposestnici dovozne poti, na kateri je tožnica zahtevala posestno varstvo in da iztoževano motilno ravnanje toženke 27. 10. 2017, ko je na tej dovozni cesti pustila parkiran avtomobil in tega ni hotela umakniti, ne pomeni drugačnega ravnanja in načina izvrševanja posesti, kot ga je ta izvrševala pred tem dnem. Na podlagi takšnih ugotovitev pa izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženkino zatrjevano ravnanje 27. 10. 2017 ni bilo drugačno od ravnanj, s kakršnimi je toženka tudi že pred tem izvrševala posest na dovozni cesti. Zato pa ni z njim v ničemer samovoljno spremenila ali ovirala izvrševani način izvrševanja soposesti tožnice, kot je bil ta med njima pred vložitvijo tožničine tožbe. Glede na določilo 35. člena SPZ je tako sodišče prve pravilno zaključilo, da takšno iztoževano ravnanje toženke ne šteje za motilno ravnanje, zoper katerega bi lahko tožnica kot soposestnica s predmetno tožbo uspešno zahtevala posestno varstvo zoper toženko. Pritožbeni nasprotni očitki tožnice so tako neutemeljeni. Iz takšnih zaključkov sodišča prve stopnje pa izhaja tudi pravna nepomembnost nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnica pred zatrjevanim motilnim ravnanjem ob ugotovljenem izvrševala še kakšna druga posestna ravnanja. Ob ugotovitvi, da sta bili tožnica in toženka soposestnici motilnega prostora, toženkino iztoževano ravnanje pa ni bilo drugačno od njenega ravnanja, s katerim je ta pred iztoževanim očitanim motilnim ravnanjem izvrševala posest, takšno očitano motilno ravnanje toženke ne more predstavljati motilnega ravnanja, s katerim bi lahko tožnica kot soposestnica zahtevala zoper toženko posestno varstvo (33. in 35. člen SPZ).

8. Tožnica ni nobenega od pritožbenih očitkov o podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka konkretizirala z navedbo konkretne določbe ZPP, kršitev katere bi naj bila podana. Tožničini tožbeni očitki o podanosti takšne kršitve, utemeljevani s trditvami, da so ugotovitve sodišča o odločilnih dejstvih v nasprotju z izvedenimi dokazi, ne predstavljajo tožbenega očitka o podanosti kakšne bistvene kršitve določb postopka, ampak prikrit pritožbeni očitek o zmotni ugotovitve dejanskega stanja. Na takšne pritožbene očitke pa je pritožbeno sodišče zgoraj že odgovorilo. Na preostale pritožbene očitke pritožbeno sodišče glede na njihovo nekonkretiziranost ne more odgovoriti.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke znašajo 317,32 EUR in jih predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/I OT - 375 točk, poročilo stranki po tar. št. 39/5 OT 50 točk, materialni izdatki po drugem odstavku 11. člena OT 8,5 točk, skupaj tako 433,50 točk (1 točka = 0,6 EUR) oziroma 260,10 EUR, 22 % DDV v znesku 57,22 EUR.

1 v tožbi in dopolnitvi tožbe pod točko II navedb, stran 3, v prvi pripravljalni vlogi tožnice z dne 21. 1. 2020 v točki III, četrti odstavek na strani 2 in četrti odstavek na strani 3 te vloge. 2 Navedbe tožnice pod točko III tožbe oziroma dopolnitve tožbe.