Jedro

Razpolaganje s premoženjem neznatne vrednosti, ne glede na to, ali je bilo odplačno ali neodplačno, ne more biti ovira za odpust obveznosti.

Sodišče prve stopnje je iz ugotovitve, da je bila vrednost poslovnega deleža, ki ga je dolžnik odtujil, 331,35 EUR, zmotno sklepalo, da je ta vrednost neznatna in da zaradi neodplačnega prenosa poslovnega deleža dolžnik ni v ničemer oškodoval upnikov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in zavrne predlog za odpust obveznosti.

II. Upnik sam nosi svoje stroške udeležbe v postopku.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 16.11.2012 vložil upnik F. d.o.o. iz Ljubljane.

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil, uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka, napačno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni ali pa da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj naloži dolžniku v plačilo upnikove stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo stečajnega postopka prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo, odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja ni dovoljen (4. točka 399. člena ZFPPIPP).

5. Na upnikov ugovor proti odpustu obveznosti je sodišče prve stopnje izvedlo narok za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti in ugotovilo, da ne obstajajo ovire za odpust obveznosti. Zato je neutemeljen ugovor zavrnilo.

6. Ker je bil stečajni postopek uveden 4.7.2011, sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo trditev upnika, ki so se nanašale na dolžnikovo zaveze, ki jo je prevzel 26.5.2008 s podpisom sporazuma o poravnavi terjatve in izročitvi menice s pooblastilom za unovčenje, ker gre za dejanje dolžnika, storjeno v obdobju več kot treh let pred uvedbo stečajnega postopka (pred 4.7.2008). Materialnopravno zmotno je stališče pritožnika, da je za presojo dolžnikovih ravnanj, ki predstavljajo oviro za odpust obveznosti, odločilen čas nastanka posledic, ne pa trenutek prevzema obveznosti. Zato je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo zatrjevanih razlogov proti odpustu obveznosti v konkretnem primeru odločilen trenutek, ko je dolžnik upniku dal pooblastilo za izpolnitev menice, ne pa trenutek, ko jo je upnik izpolnil in predložil na unovčenje. Zato glede te prevzete dolžnikove zaveze sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo višine prevzete obveznosti in višine premoženjskega stanja dolžnika v trenutku dane zaveze. S tem pa se izkaže kot neutemeljen uveljavljan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Utemeljeno pa pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugovorom, da je dolžnik v relevantnem triletnem obdobju iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP neodplačno razpolagal s svojim premoženjem. Trditve upnika, da je dolžnik svoj 5 % delež v gospodarski družbi B. d.o.o. 21.9.2009 neodplačno prenesel na svojega tasta B. M. sta potrdila tako stečajni upravitelj kot dolžnik. Med udeleženci postopka tudi ni bila sporna nominalna višina odsvojenega deleža v osnovnem kapitalu družbe (438,15 EUR), pač pa tržna (likvidacijska vrednost). Dolžnik svojih trditev, da odsvojen poslovni delež v družbi ni imel nobene vrednosti, na naroku za obravnavo predloga odpusta obveznosti ni z ničemer dokazoval. Sodišče prve stopnje je te dolžnikove trditve smiselno zavrnilo s tem, da je sprejelo oceno vrednosti odsvojenega deleža v višini 331,35 EUR, ki jo je ponudil stečajni upravitelj na podlagi izjave o proučitvi letnega poročila družbe B. d.o.o. za leto 2009. Ugotovljeni vrednosti dolžnikovega premoženja, s katerim je dolžnik razpolagal neodplačno, upnik v pritožbi ne nasprotuje.

8. Nasprotuje pa zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo na podlagi tehtanja pomena zmanjšanja višine dolžnikovega premoženja s primerjavo občutno večje višine stanja njegovih dolgov. Pritožnik namreč meni, da zakon tega tehtanja ne omogoča, ker v 4. odstavku 399. člena ZFPPIPP določa kot oviro za odpust obveznosti vsako dolžnikovo neodplačno razpolaganje z njegovim premoženjem, ne glede na vrednost tega premoženja ali dolgov.

9. Vrednost premoženja, s katerim dolžnik razpolaga, po oceni pritožbenega sodišča ni povsem nepomembna. Pomembna je ekvivalenca med plačilom in vrednostjo odtujenega premoženja. V primeru, če dolžnik s svojim premoženjem razpolaga za neznatno plačilo, odpust obveznosti ni dovoljen le v primeru, če je vrednost tega premoženja večja od prejetega neznatnega plačila. Če pa je vrednost premoženja neznatna, odtujitev tega premoženja za ekvivalentno (prav tako neznatno) plačilo, ni ovira za odpust obveznosti. Vprašanje, ki se je v konkretnem primeru izpostavilo kot sporno pa je, ali glede na namen zakonske norme iz 399. člena ZFPPIPP, lahko predstavlja oviro za odpust obveznosti tudi primer neodplačne odtujitve premoženja, ki ima neznatno vrednost. V tem primeru se sicer dolžnikovo premoženje zmanjša, vendar za vrednost, ki je prav tako neznatna. Ker bi bil namen odpusta obveznosti, ki ga je pravilno povzelo v svoji odločbi sodišče prve stopnje, v primeru upoštevanja vsake neodplačne odtujitve premoženja, čeprav je to neznatne vrednosti, kot ovire za odpust, na ta način izničen, pritožbeno sodišče ocenjuje, da razpolaganje s premoženjem neznatne vrednosti, ne glede na to, ali je bilo odplačno ali neodplačno, ne more biti ovira za odpust obveznosti.

10. Po oceni pritožbenega sodišča pa je treba pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje iz ugotovitve, da je bila vrednost poslovnega deleža, ki ga je dolžnik odtujil, 331,35 EUR, zmotno sklepalo, da je ta vrednost neznatna in da zaradi neodplačnega prenosa poslovnega deleža dolžnik ni v ničemer oškodoval upnikov. Na neznatnost vrednosti prenesenega poslovnega deleža dolžnika v družbi z omejeno odgovornostjo je sodišče prve stopnje namreč zmotno sklepalo ob tehtanju višine dolžnikovih dolgov in višine premoženja, s katerim je dolžnik neodplačno razpolagal, namesto s primerjanjem višine plačila, ki bi ga lahko prejel v primeru odplačnega prenosa in dejstva, da za prenos poslovnega deleža kot družbenik od družbenika pridobitelja tega deleža ni ničesar prejel. Ne drži tudi zaključek sodišča prve stopnje, da si z neodplačnim prenosom poslovnega deleža dolžnik svojega premoženjskega položaja ni v ničemer poslabšal, ker je šlo za nedelujočo družbo. Očitno je imel družbenik, ki je pridobil dolžnikov 5 % poslovni delež v družbi določen ekonomski interes, da ga pridobi, sicer ga ne bi prevzel. Da pa ga je prevzel le zato, da ne poslabša dolžnikovega premoženjskega stanja, dolžnik ni niti trdil. Zato ni izključeno, da bi ga lahko dolžnik odsvojil z namenom, da se izogne možnosti, da bi nanj posegel kakšen od njegovih upnikov z izvršbo. Glede na navedeno sklepanje sodišča prve stopnje, da brezplačen prenos deleža ne more pomeniti neodgovornega ravnanja odsvojitelja, nima v ugotovljenih dejstvih v zvezi z odsvojitvijo poslovnega deleža v tem postopku nobene opore. Da pa tudi vrednost 331,35 EUR, ki se ji je dolžnik odpovedal v korist tretjega, za dolžnika ni neznatna glede na višino njegovega premoženja, končno izhaja tudi iz podatkov v spisu. Iz rednih poročil stečajnega upravitelja namreč izhaja, da dolžnik nima nobenega premoženja, ki bi bilo lahko predmet stečajne mase, dolžnik pa prejema pri svojem delodajalcu za delo mesečno plačilo le v višini zneska minimalne plače. Te okoliščine ne pritrjujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si dolžnik z neodplačno odsvojitvijo premoženja ni v ničemer poslabšal svojega premoženjskega stanja.

11. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da neodplačno razpolaganje dolžnika s 5 % deležem v družbi B. d.o.o. (v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka) ne predstavlja zakonske ovire za odpust obveznosti. Ker je upnik, ki je tudi predlagal ustavitev postopka odpusta obveznosti, uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je postopek odpusta obveznosti ustavilo in dolžnikov predlog za odpust obveznosti zavrnilo (1. točka 1. odstavka 406. člena ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP.