Jedro

Tožeča stranka je bila vpisana v obrtni register in ji je bilo na podlagi njene vloge tudi izdano obrtno dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz takrat veljavnih Uredb o listi obrtnih dejavnosti. Iz vloge za izdajo obrtnega dovoljenja, ki je med listinami upravnega spisa, izhaja, kdo je nosilec gradbene obrtne dejavnosti, nadalje mojstrski naziv – zidar, kar nedvomno predstavlja zadostno dokazilo o tem, da je tožeča stranka sama predlagala vpis v obrtni register glede na dejansko opravljanje obrtne dejavnosti.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopno odločbo je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije članu A. d.o.o. (tožeči stranki v tem sporu) za leto 2008 odmerila članarino v skupnem znesku 480 EUR in določila način plačila kot je razvidno iz tabele, ki je sestavni del izreka odločbe. V obrazložitvi, ki jo je dopolnila pritožbena odločba, je navedeno, da posamezna mesečna članarina v letu 2008 zapade v plačilo 15. v mesecu za pretekli mesec, in ker je odmerjena članarina za leto 2008 v celoti zapadla v plačilo, ni pa bila poravnana, je izdana izpodbijana odločba. Pritožbena odločba podrobno razlaga pravno podlago za odločitev od 20. 10. 1999 dalje, ko je bila tožeča stranka vpisana v obrtni register, to je na podlagi takrat veljavnega Obrtnega zakona in Uredb, ki se nanašajo na obrtne dejavnosti in obrti podobne dejavnosti ter še podrobno pojasnjuje spreminjanje pravne podlage (sklepi sprejeti na skupščini), za hkratno (ne)plačevanje članarine tako Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), kot Obrtni-podjetniški zbornici (OPZ) Slovenije, glede na obvezno članstvo. Vpis tožeče stranke je bil izvršen na podlagi njene vloge z dne 15. 9. 1999 in na podlagi tega izdana odločba o vpisu v obrtni register, in ker je imela tožeča stranka registrirane dejavnosti, ki so predpisno opredeljene kot obrtne dejavnosti, za katere je treba pridobiti obrtno dovoljenje, ter glede na dejstvo, da se na podlagi 17. člena Obrtnega zakona po prenehanju opravljanja dejavnosti, ni odjavila iz obrtnega registra v roku 8 dni (članstvo ji je z izjavo o izstopu prenehalo 12. 2. 2009), je dolžna plačati članarino v odmerjeni višini za leto 2008. Navaja še, da tožeča stranka kljub vsakomesečnim obvestilom o plačani članarini nanje ni reagirala. Vse do 31. 12. 2007 se članarina ni obračunavala v izogib obračunavanju dvojne obvezne članarine (GZS in OPZ).

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da pri tožeči stranki niso obstajali pogoji za članstvo pri toženi stranki in je šele v letu 2008 izvedela, da je bila še vedno včlanjena v obrtni zbornici, čeprav v letu 2008 že davno dejansko ni več opravljala obrtnih dejavnosti, katere je imela zgolj registrirane. Članstvo v Obrtni zbornici je sicer obvezno, vendar mora zadostiti pogojem članstva, kot jih določa 31. člen Obrtnega zakona. Gre za opravljanje pridobitne dejavnosti kot obrtne dejavnosti, kar ad contrario pomeni, če pravna oseba takšne dejavnosti ne opravlja, ne more biti „nasilno“ po samem zakonu včlanjena v zbornico. To predpostavko, ki predstavlja izjemo od ustavno zagotovljene pravice do svobodnega združevanja je treba restrektivno razlagati. Dolg tožeče stranke do OZS nikoli ni nastal. Na drugačno presojo tega člena ne more vplivati izdaja obrtnega dovoljenja in ne vpis subjekta v register članov obrtne zbornice. Dejavnost tožeče stranke je gostinska dejavnost, ki pa ni obrtna dejavnost. Tako bi morala tožena stranka dokazati tožničino opravljanje obrtne dejavnosti, kar izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča I Cpg 1283/2011, katero obrazložitev v nadaljevanju povzema. V nadaljevanju tožeča stranka še navaja, da je tožena stranka tista, ki mora dokazovati, da je tožeča stranka opravljala obrtno dejavnost in njena odločba o odmeri članarine ne more temeljiti zgolj na „utemeljeni domnevi“, da je to dejavnost opravljala, ker je bila registrirana v sodnem oziroma poslovnem registru. Nadalje še navaja, da tožena stranka ni izvedla dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, zato je bistveno kršila določbe postopka. Predlagala je zaslišanje direktorice, postavitev izvedenca finančne stroke, predlagala je predložitev vseh izstavljenih faktur od leta 1999 dalje, iz katerih je razvidno, da nobena ne predstavlja zaračunavanja storitve iz naslova opravljanja obrtne dejavnosti. Odločba tožene stranke temelji zgolj na domnevi, brez izvajanih dokazov. Sklicuje se na kršitev določb 183. člena (ugotovitev vseh dejstev in okoliščin) Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), gre tudi za kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker ji ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku, in za kršitev 9. člena ZUP, ker pred izdajo odločbe ni bila zaslišana. Zahteva, da se v zadevi razpiše glavna obravnava, na katero se naj vabijo stranke z njihovimi zastopniki. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se izpodbijana upravna akta odpravita, tožeči stranki pa povrne vse stroške postopka v 15. dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in ponovno navaja celotni postopek od vpisa tožeče stranke v Obrtno-podjetniško zbornico dalje, do izbrisa leta 2009. Poudarja, da tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje glede opravljanja obrtne dejavnosti. Trditve tožeče stranke, da nikoli ni opravljala obrtne dejavnosti, in da ni vedela za vpis v obrtni register, za kar naj bi izvedela šele v letu 2008 so neresnične, kar tudi izhaja iz listin in izjav tožeče stranke. Dne 15. 9. 1999 je sama z vlogo zahtevala vpis v obrtni register in pridobitev obrtnega dovoljenja, pri čemer je šlo za gradbene dejavnosti in je bil nosilec obrtne dejavnosti B.B. po poklicu zidar, za kar je bilo predloženo overjeno spričevalo o šolski izobrazbi. Tudi po prejemu prvega računa za članarino 4. 1. 2000, je dala tožena stranka izjavo o opravljanju obrtnih oziroma neobrtnih dejavnosti, v kateri je sama navedla, da opravlja obrtne dejavnosti, sicer res le v 1% deležu glede na zaposlene in glede na skupne prihodke, vendar pa ostaja dejstvo, da je sama priznala, da opravlja obrtno dejavnost. Vpis v zbornico je bil opravljen na podlagi prijave tožeče stranke in ni temeljil na domnevah tožene stranke, kot trdi tožeča stranka, ki je za vpis zadostila vsem zakonskim pogojem. Ni upoštevala 17. člena Obrtnega zakona, da bi se s pisno vlogo odjavila iz obrtnega registra. Vse do leta 2008 se ji ni zaračunavala članarina, čeprav je bila ves čas njen član od njenega vpisa v obrtni register. Ravno na podlagi Izjave o opravljanju obrtnih oziroma neobrtnih dejavnosti, ki je bila poslana vsem članom in jo je tožeča stranka dala 4. 1. 2000 in na podlagi te izdano pozitivno potrdilo, sta bila do 31. 12. 2007 razlog za to, da se članarina OZS tožeči stranki ni obračunala. To pa ni dokaz, da izjavitelj ne opravlja več obrtne dejavnosti, in da ima razlog za izbris iz obrtnega registra. Nezaračunavanje članarine je temeljilo na izogibu obračunavanja dvojne obvezne članarine, to je GZS in OZS. Med njima je bil namreč sprejet dogovor o načinu plačevanja članarine za člane, ki opravljajo obrtne in neobrtne dejavnosti in so bili po zakonu obvezni člani OZS in GZS. Od pričetka veljavnosti spremembe Zakona o gospodarskih zbornicah, objavljen v Uradnem listu RS, številka 60 z dne 9. 6. 2006, ki je določil prostovoljno članstvo v GZS, pa ta sporazum nima več pravne podlage in se več ne izvaja, tako da status „dvojnega obveznega članstva“ ne obstaja in zato tožeča stranka plačila obvezne članarine OZS ni bila več oproščena. Člani so bili ves čas obveščeni z objavami v reviji Obrtnik, kot tudi na spletni strani in kasneje z mesečnimi obvestili za plačilo članarine. Tožena stranka izdaja odločbe o odmeri članarine na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga in javnih evidenc glede zaposlenih. Zato tudi niso bili izvedeni predlagani dokazi z zaslišanjem direktorice tožeče stranke, vpogledom v izstavljene račune, angažiranjem izvedenca finančne stroke in podobno. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni opravljala pridobitne dejavnosti kot obrtno dejavnost (opravljala naj bi le gostinsko dejavnost), kar bi morala tožena stranka ugotavljati sama in tudi izvesti že v pritožbenem postopku predlagane dokaze z zaslišanjem prič, pritegnitvijo izvedenca finančne stroke, vpogledom v listine in drugo. Med strankama postopka namreč ni sporno, da je bila tožeča stranka vpisana v obrtni register, in ji je bilo izdano na podlagi njene vloge z dne 15. 9. 1999 obrtno dovoljenje z dne 29. 9. 1999, za opravljanje dejavnosti iz takrat veljavnih Uredb o listi obrtnih dejavnosti. Iz vloge za izdajo obrtnega dovoljenja, ki je med listinami upravnega spisa izhaja, kdo je nosilec gradbene obrtne dejavnosti, nadalje mojstrski naziv – zidar, kar nedvomno predstavlja zadostno dokazilo o tem, da je tožeča stranka sama predlagala vpis v obrtni register glede na dejansko opravljanje obrtne dejavnosti in niso utemeljene tožbene trditve, da je tožena stranka odločila zgolj na domnevah o njenem opravljanju obrtne dejavnosti. Tudi nadaljnja pisna Izjava o opravljanju obrtnih oziroma neobrtnih dejavnosti, ki jo je tožeča stranka sama izpolnila 4. 1. 2000 nedvomno dokazuje, kljub samo 1% navajanju opravljanja obrtne dejavnosti, da je to dejavnost, četudi v zelo majhnem procentu, tožeča stranka ves čas opravljala. Med strankama postopka pa tudi ni sporno, da tožeča stranka ni v skladu s 17. členom Obrtnega zakona (Uradni list RS, številka 50/94, 102/07, ObrZ), vložila v roku 8 dni izjave o prenehanju opravljanja dejavnosti in ni vrnila obrtnega dovoljenja (drugi odstavek 17. člena ObrZ). Ker je tožena stranka spisovno izkazano to vlogo dala šele leta 2009, ko je bila izdana ugotovitvena odločba o prenehanju obrtnega dovoljenja, številka 063338/1318/01-64/1999 z dne 29. 9. 1999, sodišče ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke pravilna, pri čemer se ne spušča v razlago medsebojnega usklajevanja GZS in OZS, glede plačevanja članarine pred letom 2008, ker za presojo v tej zadevi to ni bistveno. Na drugačno razlago tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki se sklicujejo na priloženi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1283/2001, ker gre v navedeni odločbi za drugačno dejansko stanje (obrtno pridobitna dejavnost se sploh nikoli ne bi opravljala), kot je v obravnavanem primeru. V spornem primeru je namreč tožeča stranka, kot je sodišče obrazložilo, spisovno izkazano, z vlogo z dne 4. 1. 2000 potrdila, da vendarle opravlja obrtno pridobitno dejavnost, četudi v zelo zmanjšanem obsegu. Tožena stranka tudi ni kršila določb upravnega postopka, ker ni izvedla predlaganih dokazov tožeče stranke, glede na to, da je imela v listinah upravnega spisa ob pravilni razlagi materialnih predpisov, dovolj podlage za zakonito odločitev.

Sodišče ni opravilo glavne obravnave, glede na to, da je tožeča stranka predlagala dejstva in dokaze, ki jih je že v pritožbenem postopku in tudi po presoji sodišča, niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.