Jedro

Zaradi morebitne kršitve, ki jo sodišče stori s tem, da kljub zahtevi, da se opravi glavna obravnava, odloči na nejavni seji, je mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.3.2000; s sklepom (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote L. z dne 8.9.1998, s katero je bila tožeči stranki naložena prepoved opravljati obrtno dejavnost - popravila na vodovodnih in kanalizacijskih inštalacijah na terenu pri strankah, dokler si za opravljanje te dejavnosti ne pridobi obrtnega dovoljenje (1. točka izreka), odprava nepravilnosti in pomanjkljivosti ter izdelava cenika režijske oziroma storitvene ure, katerega je dolžan strankam tudi pokazati (3. točka izreka), prepoved opravljati obrtno dejavnost do odprave nepravilnosti, navedene v 3. točki izreka (4. točka izreka), prepoved iz 4. točke izreka začne veljati z dnem prejema odločbe tržnega inšpektorja ter velja do odprave ugotovljenih nepravilnosti (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da dejstva, ugotovljena v upravnem postopku, ki jih tožnik ne zanika, kažejo na to, da je opravljal "manjša hišna popravila na že obstoječi vodovodni in kanalizacijski inštalaciji", to pa zadošča za presojo, da je tožnik prekoračil dejavnost, za katero ima izdano obrtno dovoljenje. Po 3. odstavku 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 45/94, 82/94, 20/98) v povezavi z 72. členom ZGD samostojni podjetnik ne sme opravljati gospodarskih poslov mimo okvira dejavnosti, vpisane v register. Zato za rešitev te zadeve ni pomembno, ali se sporna dejavnost uvršča med dejavnosti pod točko 52.74 oziroma pod točko 93.05 Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/94, 3/95, 33/95 in 15/96, v nadaljevanju Uredba), saj odločba o izpolnjevanju predpisanih pogojev z dne 6.3.1995 ni izdana za nobeno od dejavnosti iz navedenih točk Uredbe. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati, ali je sporno dejavnost treba šteti med dejavnosti po točki F/45.33 Uredbe o listi A obrtnih dejavnosti in listi B obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 76/94, v nadaljevanju Uredba o listi), saj se obravnavani ukrep ne sklicuje na navedeno točko. Neutemeljen je tudi ugovor glede prepovedi zaradi označevanja cen. Po 1. odstavku 26. člena v povezavi s 4. odstavkom 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98) mora samostojni podjetnik za blago oziroma storitve, ki jih ponuja, vidno označiti ceno. Pojem "vidna označenost" govori za to, da morajo biti cene storitev na nek način dokumentirane in ne samo določene. Seznanitev stranke s cenami storitev ne zadošča z vidika kriterija vidne označitve cen. Pravilnik o označevanju cen blaga in storitev (v nadaljevanju Pravilnik), na katerega se sklicuje tožnik, ki je sicer stopil v veljavo po izdaji prvostopne upravne odločbe, potrjuje navedeno zakonsko interpretacijo. Sodišče prve stopnje ni opravilo zahtevane glavne obravnave in je zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Določila 2. odstavka 50. člena ZUS se namreč ne uporabljajo neodvisno glede na 2. odstavek 72. člena ZUS (pravilno 4. odstavek 72. člena ZUS) in glede na 23. člen Ustave RS v povezavi s 1. odstavkom 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, MP, št. 7/94 - Uradni list RS, št. 33). Po 2. odstavku 72. člena ZUS (pravilno 4. odstavek 72. člena ZUS) je podana bistvena kršitev določb postopka samo, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave in je to vplivalo ali je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave, ker je presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno in je bilo za presojo upravnega spora treba rešiti le pravna vprašanja, tožnik pa ni predlagal dokaznih predlogov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Pri tem je upoštevalo standarde 23. člena Ustave RS v povezavi s standardi 1. odstavka 6. člena EKČP. Potrebo po sojenju na glavni obravnavi je tehtalo ob upoštevanju intenzivnosti posega v civilno pravico, narave spora, pomena spora za širšo javnost in standardov sojenja v razumnem roku. Poseg v tožnikovo civilno oziroma ustavno pravico je bil časovno omejen na kratko obdobje brez zaznavnih posledic na zasebno poslovanje tožnika. Tožnik ni navajal posebne poslovne škode, možnost za odpravo nepravilnosti pa je imel takoj po prejemu prvostopne odločbe. Poseg je bil zaradi naštetih elementov sorazmeren glede na javno korist, to je varstvo potrošnikov. Kar zadeva naravo spora je šlo izključno za presojo pravno-tehničnih vprašanj, za to pa je pisni postopek zadosten in primeren. Konkretni spor tudi nima pomena za širšo javnost v tolikšni meri, da bi bila javna glavna obravnava kot mehanizem demokratičnega sojenja nujno potrebna. Sistematično opravljanje glavnih obravnav v tovrstnih primerih pa bi bila nepotrebna ovira standardom sojenja v razumnem roku na Upravnem sodišču Republike Slovenije. K er je v tej zadevi sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je med postopkom z Novelo ZGD-F spremenil 6. odstavek 4. člena ZGD tako, da ni več potrebno, da je s strani pristojnega organa ugotovljeno, da družba izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni štelo za pravno relevantno vprašanje, ali je tožnik opravljal dejavnost po tč. F/4-5.33 Uredbe o listi. To pa je bistvenega pomena za presojo, ali je obravnavani ukrep zakonit, saj ne zadošča le pavšalna ugotovitev, da dejavnost ni vpisana v obrtnem dovoljenju, ampak je treba za vsak primer prekoračitve ugotoviti, za katero dejavnost gre, ter prepovedati prav to konkretno dejavnost. Za opravljanje nekaterih dejavnosti po standardni klasifikaciji dejavnosti pa pridobitev obrtnega dovoljenja ni potrebna. Ker tožnik v očitanih primerih, ni opravljal dejavnosti po tč. F/45.33 Uredbe o listi, to je popravila na vodovodni in kanalizacijski instalaciji, izrečeni ukrep prepovedi opravljanja te dejavnosti ni bil zakonit. Navedel je, na kakšen način stranke seznanja s cenami svojih storitev, kar pa se v postopku ni ugotavljalo, saj je upravni organ menil, da je kršitev podana že s tem, da tržna inšpektorica ni mogla preveriti pravilnosti obračunanih cen. Zato je nelogična, nerazumljiva in v nasprotju s podatki v spisu obrazložitev sodišča prve stopnje, da namen označevanja cen ni v tem, da se inšpektorici omogoči preverjanje cen, hkrati pa navaja, da je izpodbijana upravna odločba pravilna. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na Pravilnik, ki v času izdaje prvostopenjske odločbe še ni veljal. Tožnik je v skladu z ZVPot stranke seznanil s cenami svojih storitev še pred začetkom opravljanja storitve. Ker dejavnost opravlja izključno kot terensko delo, lahko stranke seznani s cenami le na opisan način. Cena režijske oziroma storitvene ure je bila tako določena in dokumentirana, zato je drugačen zaključek sodišča nepravilen. Če bi strankam šele na domu začel kazati cenik, bi začel opravljati storitev preden bi stranke seznanil s ceno in bi kršil ZVPot. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave in tožniku ni dalo možnosti, da bi bil zaslišan v postopku. Sodišče prve stopnje nima prav, da v konkretni zadevi ni vezano na jasno in precizno določbo 50. člena ZUS, ker naj bi bili Ustava RS in EKČP po hierarhiji višji pravili. Če sodišče meni, da je navedena določba ZUS protiustavna, mora po 156. členu Ustave RS postopek prekiniti ter začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Ni res, da neizvedba glavne obravnave ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Dejansko stanje bi bilo pravilno ugotovljeno, posledično pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, le v primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, saj bi zaslišanje tožnika in izvedba drugih predlaganih dokazov privedla do drugačne odločitve. Načelo ekonomičnosti in učinkovitosti postopka ni z zakonom predpisan kriterij niti ne more prevladati nad pravico tožnika do neposrednega obravnavanja zadeve. Neutemeljena pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj ne gre samo za presojo zakonitosti izdane odločbe, temveč tudi za odločanje o pravici tožnika do opravljanja zasebne podjetniške dejavnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov.

K 1. točki izreka (o pritožbi zoper sodbo): Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo s tožniku s 1. točko izreka prvostopne upravne odločbe prepovedano opravljanje popravila na vodovodnih in kanalizacijskih inštalacijah na terenu pri strankah, dokler si za opravljanje te dejavnosti ne pridobi obrtnega dovoljenje. Podlaga za ta ukrep je predpisana v Zakonu o tržni inšpekciji (ZTI, Uradni list RS, št. 20/97), ki v 1. odstavku 15. člena določa, da v primeru, da se opravlja dejavnost brez predpisanega dovoljenja ali brez odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti, ali je prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnosti, izda inšpektor odločbo, s katero opravljanje dejavnosti prepove. Ni sporno, da ima tožnik izdano obrtno dovoljenje za dejavnost splošne elektromehanike (DL731.62), za dejavnost inštaliranja, popravil, vzdrževanja gospodinjskih električnih aparatov in naprav, prodajo na drobno rezervnih delov za električne gospodinjske aparate osebam, katerim storitev servisiranja in vzdrževanja tudi opravi (G/52.72) in za dejavnost vzdrževanja in popravila računalniške opreme (K/72.50). Tožnik v tožbi navaja, da je izvajal manjša hišna popravila, kot so menjava ventila na pipi ter pokrova WC školjke in montaža kuhinjskega korita, ki pa ne sodijo v dejavnost F/45.33 Uredbe o listi. Glede na navedeno ima po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prav, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik opravljal manjša hišna popravila na že obstoječi vodovodni in kanalizacijski inštalaciji, to pa zadostuje za presojo, da je tožnik prekoračil dejavnost, za katero ima izdano obrtno dovoljenje. Za odločitev o stvari je namreč bistveno, da je tožnik opravljal dejavnost, za katero nima izdanega obrtnega dovoljenja. Neutemeljeni so zato vsi ugovori, ki se nanašajo na vprašanje, v katero od dejavnosti, za katero tožnik sicer nima izdanega obrtnega dovoljenja, sodi sporna dejavnost popravil na že obstoječi vodovodni in kanalizacijski inštalaciji. V skladu z načelom zakonitosti iz 4. člena ZUP/86 mora sodišče presoditi zakonitost v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta po predpisih, veljavnih v času izdaje prvostopnega upravnega akta. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na določbe 3. odstavka 4. člena ZGD v povezavi z določilom 72. člena ZGD, po katerih samostojni podjetnik ne sme opravljati gospodarskih poslov mimo okvira dejavnosti, vpisane v register. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da dejavnost, na katero se nanaša prepoved, ni dejavnost, za katero ima tožnik izdano dovoljenje, je po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v tej zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zato utemeljeno zavrnilo vse ugovore in dokazne predloge, ki se nanašajo na ugotavljanje, pod katero točko Uredbe oziroma Uredbe o listi sodi dejavnost, na katero se nanaša prepoved. Pritožbena navedba, da za opravljanje nekaterih dejavnosti po standardni klasifikaciji dejavnosti pridobitev obrtnega dovoljenja ni potrebna, pa je zgolj pavšalna in jo pritožbeno sodišče kot tako zavrača. Po presoji pritožbenega sodišča je v delu, ki se nanaša na izrečeni ukrep prepovedi opravljanja obrtne dejavnosti do izdelave cenika storitvene oziroma režijske ure, odločilna razlaga določbe 1. odstavka 26. člena ZVPot. Ta določa, da mora podjetje za blago oziroma storitve, ki jih ponuja vidno označiti ceno. Sodišče prave stopnje ima prav, da pojma "vidne označenosti" ni mogoče razlagati drugače kot, da vidna označitev cene predpostavlja označitev cene v dokumentirani, to je pisni obliki. Pritožbeno sodišče zato meni, da je ob taki razlagi zakonske določbe sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik, s tem ko stranke seznani s cenami storitev, ne izpolnjuje z zakonom predpisanega kriterija vidnega označevanja cen. S tem pa je podana podlaga za inšpekcijski ukrep iz 1. alinee 72. člena ZVPot. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s sklicevanjem na Pravilnik ni zagrešilo očitane kršitev materialnega prava, saj se je pri presoji zakonitosti inšpekcijskega ukrepa v tem delu v celoti oprlo na ZVPot, na Pravilnik pa se je sklicevalo le zaradi podkrepitve. Prav tako tudi ni zagrešilo očitane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med razlogi sodbe, če je sodišče prve stopnje glede namena določbe 1. odstavka 26. člena ZVPot sprejelo drugačno stališče kot pred njim oba upravna organa.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave. Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (odstavek 72. člena ZUS). Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji, kljub tožnikovi zahtevi, naj se glavna obravnava opravi, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnik v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne prereka nobene od dejanskih ugotovitev, ki so pravno pomembne za odločitev v tej zadevi. Tožnik namreč sam navaja, da je izvedel manjša hišna popravila na že obstoječi vodovodni in kanalizacijski inštalaciji, že to pa zadostuje, za presojo, da je prekoračil dejavnost, za katero ima izdano obrtno dovoljenje, s tem pa tudi, da je podana podlaga za izrečeni inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti popravil na vodovodnih in kanalizacijskih inštalacijah. Tudi v zvezi z inšpekcijskim ukrepom prepovedi opravljanja obrtne dejavnosti do izdelave cenika storitvene oziroma režijske tožnik ni prerekal odločilnih dejstev, to je, da nima izdelanega cenika v pisni obliki. Glede na navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 1. točki izreka (o pritožbi zoper sklep): Pritožba zoper izpodbijani sklep ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu sodišče prve stopnje ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak le o zakonitosti odločbe tožene stranke, zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Navedena določba ZUS namreč določa, da v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K 2. točki izreka: Glede na to, da je v tem upravnem sporu sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.