Jedro

Ne obstoja ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, če je akt, izpodbijan v upravnem sporu, izdal organ, ki je po določbi 49. člena ZLS pristojen za razrešitev tajnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 178/99-2 z dne 28.1.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in s sklepom je sodišče prve stopnje tožbi tožeče stranke ugodilo, odpravilo sklep Župana Občine L. z dne 24.12.1998, sklep Župana Občine L. z dne 7.12.1998 pa izreklo za ničen (1. točka izreka), zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) in zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (3. točka izreka). S sklepom z dne 24.12.1998 je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep z dne 7.12.1998, s katerim je bila tožeča stranka razrešena s položaja tajnika občinske uprave. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po določbi 1. odstavka 45. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 74/98, novela ZLS) tožeči stranki funkcija tajnika občine prenehala po samem zakonu in z dnem njegove uveljavitve, ne pa z izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke.

Odločanje o nadaljnjem statusu tajnika občine, ki mu je funkcija prenehala po samem zakonu, ni predmet tega upravnega spora, temveč predmet samostojnega odločanja, saj se glede na določbo 2. in 3. odstavka istega člena novele ZLS odloča le še o njegovi pravici do prerazporeditve na drugo delovno mesto, oziroma pravici do nadomestila plače. Izpodbijanega sklepa z dne 7.12.1998, s katerim je bila tožeča stranka razrešena s funkcije tajnika občinske uprave z dnem 7.12.1998, ob dejstvu, da ji je ta funkcija prenehala že po samem zakonu in z dnem njegove uveljavitve (18.11.1998), ni mogoče izvršiti zaradi dejanske nezmožnosti izvršitve. Ker je o prenehanju funkcije tajnika odločil že zakonodajalec, odločanje o prenehanju funkcije ne more biti predmet upravnega odločanja. Odločanje o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku ter neizvršljivost izdane odločbe, imata za posledico ničnost izpodbijane upravne odločbe iz razlogov 1. in 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker je nična odločba neobstojna in se z izrekom odločbe za nično odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, je sodišče prve stopnje tudi odpravilo sklep z dne 24.12.1998, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 7.12.1998, saj ta sklep temelji na ničnem sklepu. Pri tem pa sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožeča stranka sklep župana z dne 7.12.1998 v skladu z danim pravnim poukom izpodbijala s pritožbo in ne s tožbo v upravnem sporu, kar pa ji ne more iti v škodo, saj je ravnala v skladu z napačnim pravnim poukom. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je navedeni upravni akt ničen, je na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) o zadevi odločilo, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

Pritožbo je vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je dne 29.1.1999 prejela tožbo skupaj s sodbo, s katero je bilo odločeno tako o začasni odredbi kot tudi o tožbi. Sodišče prve stopnje ni niti zahtevalo spisa od tožene stranke, temveč je odločalo le na podlagi dokumentov, ki jih je k tožbi priložila tožeča stranka. Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je odločalo brez glavne obravnave, čeprav jo je predlagala celo tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma je napravilo napačen sklep o dejanskem stanju, ko je razsodilo, da je sklep župana ničen, v obrazložitvi pa navedlo, da je bila tožeča stranka s citiranim sklepom razrešena s funkcije tajnika občinske uprave, kar ni res, saj navedeni sklep razrešuje tožečo stranko le s položaja tajnika. Tožeča stranka je soglašala, da nadaljuje z delom in pri tem ni bila ovirana, dejansko je nadaljevala delo kot tajnik občine. Vendar pa 45. člen novele ZLS tudi določa, da župan izda akt o imenovanju tajnika, s katerim ga razporedi na delovno mesto tajnika ter istočasno ugotovi prenehanje funkcije. Iz te določbe pa ne izhaja, da je župan zavezan, da za tajnika občine imenuje dosedanjega tajnika. V skladu s tem je župan sprejel sklep, ki ga tožeča stranka izpodbija, ter postopal v skladu z določbami 45. člena novele ZLS. Ugotovil je, da v občinski upravi ni prostega ustreznega delovnega mesta, na katerega bi lahko razporedil tožečo stranko, poleg tega pa jo je pozval, da sporoči, ali se bo vrnila na delovno mesto, ki ga je opravljala pred razporeditvijo na funkcijo, v nasprotnem primeru pa ima pravico do nadomestila plače v višini, ki bi jo prejemala, če bi opravljala delo tajnika, vendar največ tri mesece od vročitve sklepa o razrešitvi. Tožena stranka ne razume, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bil tajnik z izpodbijanim sklepom razrešen s funkcije tajnika ter meni, da izpodbijani sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da bi ga bilo možno izreči za ničnega. Tožena stranka predlaga, da vrhovno sodišče samo odloči o zadevi in zavrne tožbo, podrejeno pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Ker se tožena stranka v pritožbi smiselno pritožuje le zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo sklep tožene stranke z dne 24.12.1998, njen sklep z dne 7.12.1998 pa je izreklo za ničen, je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo le v tem okviru. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta na podlagi predloženih dokazov in drugih podatkov, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega akta. Da pa sodišče lahko tako presojo opravi, mu mora tožena stranka poslati vse spisem, ki se nanašajo na zadevo. V danem primeru je sodišče prve stopnje že v fazi predhodnega preizkusa tožbe brez predloženih spisov odločilo v zadevi. Zato ima tožena stranka prav, ko na to opozarja v pritožbi. Izpodbijani sklep z dne 7.12.1998 je izdala tožena stranka na podlagi 49. člena zakona o lokalni samoupravi in 45. člena novele zakona o lokalni samoupravi. Po določbi 49. člena ZLS je za imenovanje in razrešitev tajnika v občinski upravi pristojen župan, ki je akt, izpodbijan v tem upravnem sporu, izdal. Tudi če bi bil ta akt upravni akt (pa ni, ker je le posamični akt), ne obstaja ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86, saj ga je izdal organ, ki je pristojen za razrešitev tajnika. Ničnostnega razloga iz 3. točke 267. člena ZUP/86 pa že po naravi stvari ne more biti. Že zato, po presoji pritožbenega sodišča, ni bilo mogoče izreči takega akta, kot je akt tožene stranke z dne 7.12.1998 za ničnega ne po 1. in ne po 3. točki 267. člena ZUP/86. Zaradi istega razloga pa sodišče tudi ni smelo že v fazi predhodnega preizkusa tožbe odpraviti akta tožene stranke z dne 24.12.1998. Glede na navedeno je sodišče pritožbi ugodilo in odločilo na podlagi 74. člena ZUS.