Jedro

Niti ZDavP-2 niti druge zakonske določbe davčnemu organu v izvršilnem postopku ne dajejo pooblastila preverjati pravilnost klavzule izvršljivosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje na podlagi izvršljivega plačilnega naloga št. 85336114 z dne 24. 11. 2007 zoper tožnika – dolžnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska glede globe in stroškov davčne izvršbe v skupni višini 146,05 EUR z rubežem denarnih sredstev pri bankah oz. hranilnicah. V obrazložitvi navaja, da je plačilni nalog izdan na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. list RS, št. 55/05 – UPB2), ki v osmem odstavku določa, da če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku določenem v plačilnem nalogu in ne vloži zahteve za sodno varstvo, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja, brez predhodnega opomina. Na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. list RS, št. 117/06) začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Na podlagi drugega odstavka istega člena začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki mora vsebovati sestavine določene v 151. členu ZDavP-2. ZDavP-2 v 146. členu določa, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti. Način davčne izvršbe je določen v 152. členu ZDavP-2. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance v pritožbenem postopku s svojo odločbo št. DT-499-30-503/2008-2 z dne 17. 8. 2009. Zavrnilo je pritožbene ugovore, da plačilni nalog ni postal izvršljiv, ker ga tožnik ni prejel niti osebno, niti po pošti. Svojo odločitev je utemeljilo z določbo 146. člena ZDavP-2, po kateri se v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne davčne obveznosti, kot izvršilni naslov šteje odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti. Plačilni nalog, ki v obravnavanem primeru predstavlja izvršilni naslov, je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, potrdilo o izvršljivosti pa predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. list RS, št. 24/06), ki se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja v vseh vprašanjih postopka, ki niso urejena v ZDavP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. To pomeni, da niti določbe ZDavP-2, niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost v postopku izdaje in vročanja plačilnega naloga zaradi prekrška in posledično, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to, v skladu z že navedenim 146. členom ZDavP-2, dolžnost predlagatelja izvršbe, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Pritožnik tako svoje navedbe, ki se nanašajo na to, da plačilnega naloga sploh ni prejel, lahko uveljavlja samo v postopku pri predlagatelju izvršbe, nikakor pa ne v postopku davčne izvršbe.

Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore v zvezi z izvršljivostjo plačilnega naloga. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo neplačane globe na podlagi pravnomočnega in izvršljivega plačilnega naloga Postaje prometne milice Maribor št. 85336114 z dne 24. 11. 2007 in stroškov davčne izvršbe.

Po določbi 146. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. list RS, št. 117/2006) je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). V obravnavani zadevi iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je za začetek predmetne izvršbe obstajal veljaven izvršilni naslov (plačilni nalog, ki je bil s strani predlagatelja izvršbe opremljen s potrdilom o izvršljivosti z dne 12. 12. 2007), izpodbijani prvostopni sklep pa je vseboval tudi vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da niti ZDavP-2, niti druge zakonske določbe, za primere kot je naveden, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal ali je potrditev oz. klavzula izvršljivosti pravilna. To je dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki jih je navajal tožnik že v pritožbenem postopku in se nanašajo na izvršljivost samega plačilnega naloga. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06 in 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.