Jedro

Oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škodnega dogodka - pretepa, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se d e l o m a u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da se ugotovi solidarna odgovornost tožencev za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku dne 10. 10. 1984 do 50 % in odgovornost tožnika za posledice škodnega dogodka do 50 %.

O višini odškodnine in stroških postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino za škodo, ki so mu jo prizadejali toženci, ko so ga 10.10.1984 pretepli in telesno poškodovali. Ocenilo je, da tožniku ni uspelo dokazati, da izvira njegova škoda izključno iz škodnega ravnanja tožencev, ker je na podlagi izvedeniških mnenj ni mogoče z gotovostjo razmejiti od škode, ki mu je nastala isti dan zaradi padca z motorjem. Štelo je, da tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze med ravnanjem tožencev in njegovo škodo, in da zato ne more zahtevati povračila povzročene škode od njih, čeprav verjame, da so vsaj za del le-te odgovorni.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po čl.353/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, oziroma, da jo spremeni in ugodi zahtevku tožnika po temelju in višini.

V pritožbi tožnik trdi, da narekuje dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v dokaznem postopku, kvečjemu ugotovitev soodgovornosti, če že ne vse odgovornosti tožencev za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 10. 10. 1984. Nikakor pa bi ne smelo zavrniti zahtevka zato, ker posledic padca z motorjem - ki ga tožnik zanika in trdi, da ni z ničemer izkazan, - ni mogoče oddvojiti od posledic poškodb, ki so mu jih zadali toženci v pretepu. Padec motorja je za tožence po mnenju pritožbe iztočnica, ki jo ponavljajo ne da bi bil ta padec s čemerkoli izkazan. Zatrjevane poškodbe na motorju so lahko nastale ob kakšni drugi priložnosti.

Pritožba meni, da dejansko stanje ni bilo v tej smeri dovolj razjasnjeno. Res je bil kazenski postopek zoper tožence ustavljen zaradi tega, ker ni bilo mogoče ugotoviti kateri od tožencev je tožniku prizadejal telesne poškodbe. Za civilno odškodninsko odgovornost pa to s pričo določila v čl. 206 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni odločilna. Če je sodišče ugotovilo,da del posledic na tožnikovem zdravju, torej del škode izvira iz krivdnega ravnanja tožencev, bi moralo uporabiti določila ZOR o deljeni krivdi. Pritožba opozarja še, da je od škodnega dogodka minilo že 13 let. Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu izvedlo obširni dokazni postopek in po mnenju pritožbenega sodišča sprejelo pravilno dokazno oceno, vendar je na njeni podlagi zmotno uporabilo materialno pravo.

Po oceni pritožbenega sodišča pritožba ni izpodbila prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje,da je tožnik utrpel telesne poškodbe tudi zaradi padca z motorjem. Pravilno je sklepalo, da bi tožnik ne nadaljeval poti sam brez motorja, če bi pred tem ne padel, in da poškodbe na motorju, kot so jih opisali toženci in dejstva, da motor ni bil vozen, niso mogle nastati z naslonitvijo motorja na cesto v času, ko ga je tožnik potiskal. Sodišče prve stopnje je sklepalo na podlagi teh okoliščin, da je tožnik z gotovostjo z motorjem padel in se pri tem telesno poškodoval. Z vso gotovostjo pa je sodišče ocenilo tudi, da so kmalu nato toženci tožniku prizadejali telesne poškodbe s tem, da so ga pretepli. Vsi štirje so se z avtomobilom peljali za njim, ker je tožnik vinjen odpeljal izpred gostilne, v kateri so vsi popivali, motor B2 mlajšega. Iz izpovedi vseh tožencev, ki so jih tekom dolgotrajnega postopka spreminjali in prilagajali, ter tožnikove strankine izpovedbe je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo, da so ga pretepali vsi štirje toženci in ga s tem telesno poškodovali. Končno je tožnikovo verzijo dogodka potrdila priča C, njegova žena in sin.

Razen tega je tožnik ves čas dolgotrajnega postopka,ne samo v kazenskem postopku, ampak tudi pozneje tekom te pravde zdravnikom opisoval vzrok svoje škode, kot posledico pretepa.

Tožnik je v teh dveh škodnih dogodkih zadobil telesne poškodbe, ki so jih opisali izvedenci patolog dr. Homan in tudi nevrolog dr. Lamovec. Iz narave poškodb pa izvedenca nista mogla razmejiti, katere poškodbe so nastale v posledici padca, katere pa v posledici tepeža. Ko je sodišče prve stopnje zaradi tega zavrnilo zahtevek, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Čl. 192/II ZOR predpisuje, da sodišče prisodi odškodnino, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja (v tem primeru padca z motorjem) in kateri del je posledica krivdnega ravnanja drugih (v tem primeru pretepa). V takem primeru sodišče prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

Okoliščine primera je sodišče prve stopnje izdatno opisalo v obrazložitvi sodbe in so povzete tudi v tej odločbi. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja narekujejo, da je za svojo škodo tožnik odgovoren do polovice, toženci pa tudi kot solidarni zavezanci do polovice. Solidarna zavezanost tožencev temelji na čl. 206 ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

Tako je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz čl. 273/IV ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je z vmesno sodbo odločilo o odgovornosti pravdnih strank za škodni dogodek (čl. 330 ZPP).

O višini odškodnine in pravdnih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.