Jedro

Pravica uživanja prejšnjega lastnika nezazidanega stavbnega zemljišča po 38. in 39. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je ovira za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi po 3. odst. 145. člena ZIKS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z vmesnim sklepom odločilo, da se na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Kočevju, opr. št. K 114/93 z dne 17.7.1993, N. K. in V. K. vrne zaplenjena parcela št. 814/1, vrt v izmeri 1042 m2, vpisana v vložku št. 1494 k.o. Z. tako, da se jima izplača odškodnina, katere višina bo določena v končnem sklepu.

Proti sklepu se pritožujeta predlagatelja, uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagata razveljavitev sklepa. Po Zakonu o denacionalizaciji je ovira za vračanje nepremičnine v naravi le, če je na teh nepremičninah lastninska pravica fizičnih in civilnih pravnih oseb (3. odst. 16. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDEN).

Sodišče pravico uživanja v družbeni lastnini enači z lastninsko pravico, tega ne enači niti Ustava iz leta 1991. Pravica uživanja je bila le uživalna pravica, ki se je sicer lahko prenašala, bila pa je lahko odvzeta, če so bile za to potrebe občine. To potrjujejo tudi procesi lastninjenja v državi. Med sabo konkurirata dve pravici: 1. pravica denacionalizacijskega upravičenca po ZDEN iz leta 1991, ki ima pravico na vrnitev v last in posest že od leta 1991 dalje in 2. pravica (L.) na pridobitev lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. V teoriji kot tudi v praksi velja načelo, da pri takšni situaciji, ko konkurirata dve pravici, da je močnejša pravica starejša pravica.

Pritožba ni utemeljena.

Osrednje vprašanje v tem postopku je bilo, ali obstajajo v smislu 3. odst. 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS št. 17/78 s kasnejšimi spremembami) ovire za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jim tudi pritožba ne oporeka, izhaja - da je parcela št. 814/1, v izmeri 1042 m2, vpisana v vl. št. 1494 k.o. Z., prešla v državno lastnino na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zp 243/45, - da je to parcelo kot odškodnino za podržavljeno parcelo št. 383/9 k.o. S., dobila v last V. L.; - da je po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58) bila ta parcela nacionalizirana, prejšnji lastnik - dedič A. L. je na njej pridobil pravico iz 38., 39. ter 40. člena cit. zakona.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvo sodišče prišlo do sklepa, da je vknjižena pravica uživanja ovira za vrnitev parcele v naravi.

Parcela št. 814/1 je bila nacionalizirana kot gradbeno zemljišče (1. odst. 34. člena cit. zakona) in sicer kot nezazidano gradbeno zemljišče. Prvi odst. 38. člena cit. zakona določa, da nezazidano gradbeno zemljišče, ki je nacionalizirano, ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt, ali izvede kakšna druga dela.

Prejšnji lastnik takega zemljišča ima pravico brezplačno uživati to zemljišče s trajnimi nasadi na njem vse dotlej, dokler je v njegovi posesti, ali pa ga za ta čas za plačilo ali brezplačno dati v uživanje komu drugemu, v skladu z veljavnimi predpisi o oddajanju kmetijskega zemljišča v zakup. Po določbi 1. odst. 40. člena prejšnjemu lastniku nezazidanega gradbenega zemljišča občinski ljudski odbor na njegovo zahtevo le to dodeli v uporabo, da si sezida družinsko stanovanjsko hišo. Zakon torej uporablja za trajno pravico uživanja parcele termin uporaba, za takšno, s predvideno možnostjo omejitve, pa termin uživanja. Navodilo o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih stavb in stavbnih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 49/59 z dne 9.12.1959), sprejeto na podlagi 76. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, uporablja v 12. točki tako termin uporaba, kot uživanje (v zvezi s 37. členom), 14. točka pa v zvezi z 39. členom termin uživanje, medtem ko v točki 24, 5) navaja klavzulo glede uživanja nezazidanega stavbnega zemljišča: "Na podlagi 38. in 39. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč se vknjiži na zemljišču, opisanem v listu A, pravica uporabe v korist ..., dokler ne izda pristojni organ odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali komu drugemu". Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72) v prehodnih in končnih določbah določa (2. točka 1. odst. 18. člena): Prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je prešlo v družbeno lastnino po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58), ima še naprej pravico uporabljati to zemljišče do dneva, ko ga mora po določbi pristojnega organa izročiti uporabniku. 64. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 18/84 in 33/89 - ZSZ/84) določa, da se njegove določbe uporabljajo tudi za prejšnje lastnike gradbenih oz. stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina zaradi nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, če pravice uživanja in uporabe niso izgubili. Ta zakon opredeljuje pojem nezazidanega stavbnega zemljišča v 3. točki 2. člena. Po določbi 5. člena ZSZ/84 stavbno zemljišče v družbeni lastnini upravlja občina. Po 13. členu ZSZ/84 ima prejšnji lastnik oz. uporabnik pravico uporabe, dokler občinski upravni organ, pristojen za premoženjsko pravne zadeve, ne izda odločbe, s katero odloči, da ga mora izročiti občini za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta. Ob pogoju iz 21. člena je pravica uporabe prenosljiva s pravnim poslom in podedljiva (22. člen). Cit. zakon tedaj (tudi terminološko) izenačuje pravico uživanja s pravico uporabe (odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi 9. do 22. člena zakona v tem kontekstu ni pomembna). A. L. (dediču V. L.) pravica uporabe do uveljavitve tega (ZSZ/84) zakona ni bila odvzeta. Na podlagi povedanega je tedaj potrebno ugotoviti, da je bila pravica uživanja nezazidanega gradbenega oz. stavbnega zemljišča po svoji vsebini tudi pred uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 v razmerju do prejšnjega lastnika izenačena s pravico uporabe, po uveljavitvi tega zakona pa tudi terminološko. Ker je nesporno, da ta pravica A. L. nikoli ni bila odvzeta, je že ob vložitvi predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja leta 1994 to dejstvo predstavljalo oviro za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi in predstavlja oviro tudi danes, po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97), ko je A. L. postal po zakonu njen lastnik (primerjaj 7. člen cit. zakona).

3. odst. 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij določa, da če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika Slovenija. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij je glede na vsebino predloga predlagateljev materialnopravna podlaga za odločitev o njunem zahtevku za vrnitev zaplenjenega premoženja.

Lastninjenje stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki po Zakonu o denacionalizaciji nimajo položaja upravičencev, Zakon o denacionalizaciji ne ureja, marveč že cit. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Zato uporaba III.

poglavja Zakona o denacionalizaciji, na katero sicer napotuje 145.a člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, za izpodbijano odločitev glede oblike vrnitve zaplenjenega premoženja ne pride v poštev. Zaradi povedanega ni potrebno odgovarjati na pritožbene trditve o konkurenci dveh pravic in vsebinskem razlikovanju med lastninsko pravico in pravico uporabe.

Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega po ugotovitvi, da prvo sodišče v izpodbijani odločbi in postopku pred njo ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s členom 137 ZNP.