Jedro

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od stranke ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem) niti tega ne ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike do polne cene za prejeto blago (TV komunikator) nedovoljeno sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom). To pa pomeni, da je toženka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v določbi 1. odstavka 92. členu ZEKom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 38292-17/2010/10 z dne 29. 3. 2010, se odpravi ter se zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa za zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 38292-17/2010/10 z dne 29. 3. 2010, je toženka v 1. točki izreka odločila, da A.A., s tam navedenimi podatki, zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja za storitve B. tožniku po računu št. ... in ob vračilu opreme ni dolžan plačati sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa osnovne strojne komunikacijske opreme v višini 58,41 EUR brez DDV oziroma 70,09 EUR z DDV, ki se zaračuna za polno število mesecev do izteka obdobja vezave, ter v 2. točki izreka, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi je navedla, da je A.A. vložil predlog za rešitev spora, ki je nastal med njim in tožnikom. V predlogu je navedel, da mu je tožnik na računu za mesec november 2009 neupravičeno zaračunal strošek za TV komunikator, res je sicer predčasno prekinil pogodbo, vendar iz razloga, ker je tožnik enostransko spremenil programsko shemo in podražil storitve. V odgovoru na predlog je tožnik navedel, da je predlagatelj kot lastnik komunikacijske opreme dolžan plačati razliko do polne vrednosti že kupljene opreme, saj v primeru predčasnega odstopa od pogodbe naročnik obdrži komunikacijsko opremo, ki jo je kupil po subvencionirani ceni. Predlagatelj je bil tudi obveščen o možnosti predčasne prekinitve naročniškega razmerja brez sankcij – stroškov predčasne prekinitve v primeru, če bodo to storili v roku 30 dni od prejema računa za mesec oktober 2009, so pa naročniki dolžni tudi v tem primeru poravnati ostale obveznosti, dogovorjene s pogodbo. Toženka je nato razpisala narok za dne 11. 3. 2010, ki se ga ni udeležila nobena od strank. Ugotovila je, da gre za primer iz določbe 92. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljnjem besedilu ZEKom), predlog A.A. pa je obravnavala po postopku iz določbe 130. oziroma 129. člena ZEKom. Med strankama ni spora, da je bil predlagatelj naročnik storitev tožnika in da je naročniško razmerje prekinil pred minimalno določenim trajanjem 24 mesecev. Ta rok je začel teči 17. 7. 2008. Tožnik je predlagatelju prodal opremo po subvencionirani ceni, ta ugodna cena pa je veljala samo v primeru, če predlagatelj naročniškega razmerja ne bo prekinil pred potekom 24 mesecev. Tožnik je tekom trajanja naročniškega razmerja spremenil pogoje nudenja storitev, tj. ceno in pa sam nabor oziroma obseg televizijskih programov. Predlagatelj se s spremembami naročniškega razmerja ni strinjal, zato je od pogodbe odstopil, tožnik pa mu je izdal navedeni račun. Predlagatelj je račun v delu, ki se nanaša na plačilo sorazmernega zneska opreme, zavrnil kot neupravičenega. Med strankama tako obstaja spor, ali zaračunani stroški predstavljajo nedopustno sankcijo po določbi 85. člena ZEKom. ZEKom daje v primeru enostranskih sprememb s strani operaterjev naročnikom možnost odstopa od pogodbe brez sankcij, zato odstopa od pogodbe pred potekom obdobja, za katerega se je sicer posamezen naročnik s pogodbo zavezal ostati v naročniškem razmerju, ni mogoče šteti kot kršitve ali neizpolnitve pogodbe, posledično pa tudi naročnik ne sme iz naslova kršitve te določbe utrpeti nobenih negativnih posledic (npr.: pogodbeno kazen). Ratio legis določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom je namreč ta, da naročniku ni treba vztrajati v naročniškem razmerju pod drugačnimi pogodbenimi pogoji kot tistimi, ki so bili dogovorjeni ob sklenitvi pogodbe. Novi pogodbeni pogoji imajo namreč lahko zanj negativne posledice (npr.: plačevanje dražje naročnine, manjši nabor storitev), do česar je prišlo v primeru predlagatelja. Ravno zato ZEKom olajša naročniku odstop od naročniškega razmerja tako, da zaradi odstopa ne trpi sankcije, to je vsakršne negativne posledice, do katere ne bi prišlo, če bi v naročniškem razmerju vztrajal vsaj minimalno obdobje. In zaračunavanje razlike med subvencionirano vrednostjo opreme in njeno polno vrednostjo za naročnika nedvomno predstavlja negativno posledico, saj pomeni zmanjšanje premoženja oziroma odvzeto ugodnost – kupnine po subvencionirani ceni. V primerih naročniških razmerjih z vezavo je varstvo naročnikov še toliko bolj potrebno, saj je treba preprečiti, da bi naročniki trpeli neugoden položaj, na katerega sami niso imeli vpliva oziroma se z njim ne strinjajo. Tožnik predlagatelju ni dal možnosti vztrajati v naročniškem razmerju za obdobje vezave pod pogoji ob sklenitvi pogodbe, temveč je dopustil možnost, da predlagatelj izpolni svojo obveznost ter ostane naročnik za obdobje vezave le pod drugačnimi (slabšimi) pogoji, kot so bili dogovorjeni s pogodbo. Predlagatelj je zato izkoristil odstopno upravičenje, ki ga po mnenju toženke lahko izkoristi, ne da bi bil zato dolžan tožniku plačati polno ceno opreme. To bi namreč zanj predstavljalo neupravičeno sankcijo po določbi 85. člena ZEKom. Toženka je v sporu odločala o tem, kaj v konkretnem sporu predstavlja sankcijo, ne pa tudi o drugih posledicah predčasne prekinitve naročniškega razmerja, saj ji predpisi ne dajejo te pristojnosti. Kljub temu pa ni odveč izpostaviti, da je z odstopom predlagatelja od pogodbe pravni temelj, na podlagi katerega je ta prejel opremo, odpadel, zaradi česar nastopijo obligacijskopravna pravila vračanja (določba 190. člena Obligacijskega zakonika). Tožnik je zato upravičen terjati opremo nazaj, predlagatelj pa je v tem primeru upravičen do vračila že dane kupnine. Če bo med strankama o tem in o drugih obligacijskopravnih zahtevkih nastopil spor, pa je za to pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Tožnik je tožbo vložil iz vseh tožbenih razlogov po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V tožbi je navedel, da je naročniška pogodba v skladu z določbo 85. člena ZEKom pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega telefonskega omrežja, in končnim uporabnikom za uporabo storitev, ki jih nudi operater. V delu, kjer je bil med naročnikom in tožnikom dogovorjen nakup opreme, gre za prodajno pogodbo glede nakupa opreme. Dogovor o načinu plačila kupnine za strojno komunikacijsko opremo (TV komunikator), kamor sodi tudi dogovor o subvencioniranju nakupa v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, ni odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev oziroma njihovim izvajanjem po določbi 92. člena ZEKom, temveč gre za dogovor o načinu plačila kupnine, ki sodi v okvir pristojnosti civilnega sodišča. Da je za uveljavljanje obligacijskih zahtevkov pristojno sodišče splošne pristojnosti, pa ugotavlja tudi toženka sama. Tudi če bi pogodbeni dogovor o plačilu sorazmernega zneska subvencije v primeru predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja šteli za dogovor pogodbenikov o zahtevkih, ki jih imata druga do druge v primeru prenehanja pogodbenega razmerja, je treba ugotoviti, da gre za pristojnost civilnega sodišča. Odločba je zato nezakonita in nična. Prav tako plačilo razlike do polne vrednosti že kupljene opreme ni sankcija v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom, temveč izpolnitev pogodbene obveznosti plačila kupnine v skladu s sklenjeno pogodbo, po kateri je naročnik tožniku dolžan plačati sorazmerni delež zneska subvencije. Gre za pogodbeni dogovor. Naročnik je to pogodbeno dogovorjeno obveznost dolžan izpolniti skladno z načelom pacta sunt servanda. Naročnik v nobenem primeru ne bi bil upravičen obdržati opreme in zanjo plačati le subvencionirano ceno. To nenazadnje izhaja tudi iz tega, da toženka kot pogoj za neplačilo razlike določa pogoj vrnitve opreme. Iz tega razloga odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Ker je naročnik postal lastnik opreme, je dolžan skladno s sklenjeno pogodbo plačati tudi razliko do polne kupnine. Če pa toženka šteje, da je bila pogodba zaradi odstopa od pogodbe razvezana tudi v delu, kjer se nanaša na nakup opreme, potem je treba ugotoviti, da res kot redna posledica razveze pogodbe nastopijo reparacijski zahtevki strank po določbi 111. člena OZ, če ni dogovorjeno drugače. Vendar pa je bilo v tem primeru dogovorjeno drugače, saj sta pogodbenika za primer odstopa od pogodbe pred iztekom dogovorjenega obdobja dogovorili obveznost plačila sorazmernega deleža zneska subvencije kupnine za nakup komunikacijske opreme. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava je treba ugotoviti, da je naročnik postal lastnik opreme ter je dolžan plačati zanjo tudi dogovorjeno kupnino. Glede na navedeno je tožnik sodišču predlagal, da tožbi ugodi in odločbo v celoti odpravi, toženki pa tudi naloži povrnitev njegovih stroškov postopka v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obresti do dneva plačila, pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je pristojna za reševanje tega spora, saj gre za spor glede obveznosti operaterja po določbi 3. odstavka 85. člena ZEKom in za pravico končnega uporabnika po odstopu od pogodbe brez sankcij kot posledice zaradi odločitve operaterja v zvezi z izvajanjem teh storitev, ki je bilo po 1. 7. 2009 mogoče le pod spremenjenimi pogodbenimi pogoji. Nakupa opreme ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od naročniške pogodbe, na podlagi katere naročnik to opremo prejme. Opremo je tožnik prodal naročniku pod ugodnimi pogoji izključno zaradi sklenitve naročniške pogodbe in ne neodvisno od nje. Stranka z interesom ni imela razloga za nakup opreme, ne da bi hkrati naročila tudi tožnikove storitve. V pogodbi je sicer res predvideno, da je naročnik dolžan ob predčasnem odstopu od pogodbe plačati razliko do polne cene, ki je v ta namen vnaprej dogovorjena, vendar je pri tem treba upoštevati vzrok predčasne razvezave naročniške pogodbe. Če naročnik od pogodbe odstopi iz razlogov, ki so na strani operaterja, potem ga ne sme zaradi tega doleteti dolžnost plačila polne cene opreme. Navedla je tudi, da tožnik v postopku ni ugovarjal toženkini pristojnosti odločati o predmetu postopka. Meni tudi, da v primeru plačila sorazmernega deleža subvencije ne gre za pogodbeno obveznost plačila kupnine. V naročniški pogodbi je izrecno določeno, da se plačilo sorazmernega deleža subvencije nakupa opreme realizira le v primeru predčasne prekinitve pogodbe s strani stranke z interesom, torej zaradi nespoštovanja obveznosti 24-mesečne vezave. Tovrstna pogodbena določila imajo naravo pogodbene kazni. V primeru navedb tožnika gre zato zgolj za poskus prekvalifikacije pogodbene kazni v pogodbeno obveznost plačila kupnine. Skladno s cilji ZEKom mora toženka zaščititi tudi interese končnih uporabnikov, ki so v razmerju do operaterjev šibkejša stranka. Z namenom zasledovanja te dolžnosti pa mora toženka poskrbeti tudi za visoko raven varstva potrošnikov pri njihovem poslovanju z dobavitelji. Ker je tožnik s svojimi enostranskimi spremembami pogodbe sam povzročil razlog za prekinitev naročniškega razmerja, ne more z uspehom uveljavljati kakršnih koli zahtevkov zoper nasprotno stranko in to ne glede na to, ali bi bili tovrstni zahtevki dogovorjeni v pogodbi za primer predčasnega odstopa. Obveznosti po pogodbi, ki hkrati ne pomenijo sankcije, so obveznosti stranke z interesom, da poravna stroške zaradi opravljenih storitev do dneva izklopa. V tem sporu je bilo sporno, ali sorazmerni delež subvencije nakupa opreme v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev s strani tožnika predstavlja nedopustno sankcijo po določbi 3. dostavka 85. člena ZEKom. Toženka tako ni odločala o pogodbeno dogovorjenih obveznostih. Iz obrazložitve odločbe pa tudi izhaja, da toženka tožniku ne odreka upravičenja zahtevati opremo nazaj, jih pa v primeru morebitnih obligacijskopravnih zahtevkov napotuje na pristojno sodišče. Nenazadnje pa je v sporih, ki se vodijo pred sodiščem (npr.: I U123/2010, I U 375/2010, I U 376/2010), tožnik ravno nasprotno kot sedaj navajal, da bi morala toženka v tovrstnih primerih odločiti tudi o tem. Tožnik torej meni, da bi moral naročnik kljub spremenjenim pogodbenim pogojem vztrajati celotno obdobje vezave ali pa v nasprotnem primeru plačati polno ceno opreme, ki je po prekinitvi naročniškega razmerja tudi ne bi mogel več uporabljati. Za odstopno upravičenje brez sankcij ima stranka z interesom podlago v določbi 3. odstavka 85. člena ZEKom, naložitev plačila do polne kupnine pa je za stranko z interesom pomenilo ravno to. Predlagala je zavrnitev tožbe in zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov.

Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovoril. K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi tožnik izpodbija odločbo, ki jo je toženka izdala na materialnopravni podlagi določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom ter ob sklicevanju na določbi 92. in 129. člena ZEKom, in s katero je odločila, da končni uporabnik zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja za storitve B. tožniku kot operaterju po računu št. ... in ob vračilu opreme ni dolžan plačati sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa strojne komunikacijske opreme.

Po določbi 92. člena ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007, 110/09) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (1. odstavek). Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločbe vloži predlog za rešitev spora na agencijo (7. odstavek), če operater v 15 dneh od vložitve ugovora o njem ne odloči, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora po poteku 30 dni od vložitve ugovora (8. odstavek), končni uporabnik pa lahko vloži predlog za rešitev spora na agencijo tudi, kadar operater ugodi njegovemu ugovoru, pa nato svojih obveznosti ne izpolni v 15 dneh od vročitve odločbe, predlog pa končni uporabnik lahko vloži v 15 dneh po poteku roka za izpolnitev obveznosti (9. odstavek). Po določbi 129. člena agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori) ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (1. odstavek). Iz navedenih določb ZEKom po mnenju sodišča izhaja, da je z določbo 1. odstavka 92. členu ZEKom stvarna pristojnost toženke omejena na reševanje uporabniških sporov (med končnimi uporabniki in operaterji) v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali njihovim zaračunavanjem. Izvensodno reševanje uporabniških sporov je v ZEKom sicer bilo urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). Po določbi 5. odstavka 129. ZEKom se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred agencijo ustavi. To pa pomeni, da je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost toženke omejena na reševanje uporabniških sporov iz določbe 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (določba 1. člena ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor med končnim uporabnikom in operaterjem glede vprašanja, ali je bilo končnemu uporabniku ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjal, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v določbi 3. odstavka 85. člena; končni uporabnik meni, da ne, ker ga je s tem, ko mu je tožnik zaračunal sorazmeren delež subvencije nakupa TV komunikatorja, doletela sankcija, tožnik pa zatrjuje, da gre za uveljavitev izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti za primer predčasne prekinitve naročniškega razmerja in ne za sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Nobena od strank spora, ne končni uporabnik ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem) niti tega ne ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike do polne cene za prejeto blago (TV komunikator) nedovoljeno sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom), česar pa glede na navedeno ter njene dejanske ugotovitve in podatke spisne dokumentacije upravnih spisov tudi ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovim zagotavljanjem oziroma zaračunavanjem. To pa pomeni, da je toženka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v določbi 1. odstavka 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je njena odločba nezakonita.

Glede na to je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi določb 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

K 2. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi določbe 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu stroške priznalo na podlagi določbe 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).