Jedro

Sodišče v delovnem sporu presoja zakonitost odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti delavcev in o zakonitosti izrečenih disciplinskih ukrepov. To pomeni, da delodajalčeve odločitve (lahko) spreminja le, če so v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo odločbe disciplinskih organov pri toženi stranki tako, da je tožnici namesto nepogojnega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja njegovo izvršitev pogojno odložilo za dobo enega leta. V posledici take odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov in za razveljavitev sklepov o izrečenem suspenzu. Ugotovilo je, da je tožnica, zaposlena kot blagajničarka, storila očitano kršitev delovnih obveznosti s tem, ko si je v nasprotju s predpisi in navodili izposodila denar iz blagajne. Za storjeno kršitev je v Pravilniku o disciplinski odgovornosti predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, vendar je tudi v takem primeru izvršitev ukrepa mogoče pogojno odložiti. Sodišče je presodilo, da je glede na okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena in pa glede na osebne okoliščine tožnice, mogoče pričakovati, da bo že pogojno izrečeni ukrep pozitivno vplival nanjo tako, da v bodoče ne bo več kršila delovnih obveznosti.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pomen posameznih olajševalnih okoliščin zmotno ocenilo. Pravilnik tožene stranke kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, določa nezakonito razpolaganje s sredstvi, ki jih delavec uporablja pri delu in so mu dosegljiva v zvezi z delom. Pri tem nekatere oblike takšnega nezakonitega razpolaganja tudi našteje, med njimi tudi zadrževanje in izposojanje zaupanega denarja. Vse sodelavke so se zavedale nedopustnosti takšnega ravnanja (na kar so bile tudi opozorjene) in tega, kakšne posledice to lahko ima. Tožnica pa je bila nekritična do svojega ravnanja, njenemu priznanju pa je sodišče prve stopnje pripisalo prevelik pomen, saj ji glede na takojšnje odkritje manjka, kaj drugega tudi ni preostalo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da res ni bila v disciplinskem postopku zaradi nevestnega in malomarnega dela, kar pa ne izključuje možnosti, da se njena siceršnja vestnost in zanesljivost pri delu, ne moreta upoštevati kot olajševalni okoliščini. Tožnica ob odkritju manjka ni iskala drugih izgovorov, temveč je svojo napako takoj priznala, kar kaže na to, da ni šlo za preračunljivo ravnanje kakega goljufivega delavca. Dejstvo, da je bila ob kršitvi lahkomiselna in se ni zavedala prave teže kršitve ne pomeni, da je tožnica do svoje kršitve nekritična. Sodišče druge stopnje je tudi okoliščino o socialnem položaju tožnice ocenilo napačno. Kmetija, ki jo je podedovala po očetu, ne prinaša nobenega dobička in predstavlja bolj breme. Z možem se s kmetovanjem ukvarjata ljubiteljsko, preživljati pa morata dve mladoletni hčeri zgolj z majhnim moževim zaslužkom. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo tistih olajševalnih okoliščin, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje pri pogojni odložitvi izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnica razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti in da je zanjo odgovorna. V tem delu tožnica v tožbi oziroma v sodnem postopku odločitvam disciplinskih organov pri toženi stranki niti ni ugovarjala. Ves čas postopka in tudi v reviziji, je sporno le vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja oziroma pogojno odložitev njegove izvršitve. Za kršitev, ki jo je tožnica storila je namreč v Pravilniku o disciplinski odgovornosti na podlagi 58. člena ZTPDR predpisan obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Gre torej za kršitve, za katere je že tožena stranka sama, glede na naravo svoje dejavnosti in naravo dela delavcev, ki pri svojem delu razpolagajo z denarjem, presodila, da so tako hude, da se zanje obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pod uporabo materialnega prava je treba razumeti tudi upoštevanje okoliščin, ki vplivajo na to, kakšen oziroma kako strog disciplinski ukrep se naj izreče, in okoliščin, ki vplivajo na to, ali se izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odloži ali ne (90. člen ZDR). Pravilno sta sodišči navedli, da je tudi v primeru predpisanega obveznega izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja, mogoče njegovo izvršitev pogojno odložiti največ za dobo enega leta.

Za prenehanje delovnega razmerja zaradi obnašanja delavca, torej tudi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, mora biti po določbi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) dokazan resen razlog za odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja.

Resnost razloga, in torej tudi pravilnost odločitve delodajalca, morajo potrjevati ne le okoliščine, ki so delavcu v škodo (obteževalne okoliščine), temveč tudi okoliščine, ki so delavcu v korist. Zakon z določitvijo možnosti pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa omogoča da se delavca še enkrat opomni, preden se izrečeni ukrep tudi dejansko izvrši. Ali drugače povedano, da se mu da še ena priložnost kljub temu, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti. Vendar morajo biti dokazani za kaj takega utemeljeni razlogi, ki jih lahko ugotavlja tudi sodišče, če jih niso ugotovili že disciplinski organi. Pri tem pa ne gre več le za ponovno tehtanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin, temveč za presojo, ali okoliščine na strani delavca in druge okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena, utemeljeno kažejo na možnost, da bo že zagroženo prenehanje delovnega razmerja tako vplivalo nanj, da kršitev delovnih obveznosti ne bo več ponavljal. Sodišče v delovnem sporu presoja zakonitost odločitev delodajalca o disciplinski odgovornosti delavcev in o zakonitosti izrečenih disciplinskih ukrepov. To pomeni, da delodajalčeve odločitve (lahko) spreminja le, če so v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. V obravnavanem primeru so disciplinski organi upoštevali tako obteževalne kot olajševalne okoliščine in v toliko njihovim odločitvam nezakonitosti ni mogoče očitati. Samo če delodajalec olajševalnih okoliščin sploh ne bi upošteval, pa so te po ugotovitvah sodišča podane, bi sodišče lahko odločalo o izbiri disciplinskega ukrepa ali o njegovi spremembi. Vprašanje primernosti izrečenega ukrepa oziroma tehtanja obteževalnih in olajševalnih okoliščin samo po sebi pa ni vprašanje zakonitosti, temveč ocene odločilnih dejstev, torej dokazne ocene. To pa pomeni tudi, da odločitve v tem delu revizijsko sodišče niti ne more več preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).