Jedro

Toženec si napačno razlaga institut vezanosti sodišča prve stopnje na kazensko sodbo iz 14. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je vezano na ugotovitev, da je tožnica utrpela močne občutke strahu, resne ogroženosti, ponižanja, manjvrednosti in podrejenosti. Vezano je bilo tudi na ugotovitev, da je tožnica utrpela rdečice v predelu nad komolcema in da ji je toženec presekal ustnico, kot izhaja iz izreka obsodilne kazenske sodbe. Toženec tako neutemeljeno navaja, da tožnica ni izkazala nastanka poškodb, saj izhajajo že iz same kazenske sodbe. Tako je sodišče prve stopnje v celoti pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi civilnega delikta.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 10.000,00 EUR nadomesti z zneskom 14.000,00 EUR, - v II. točki izreka znesek 8.500,00 EUR nadomesti z zneskom 4.500,00 EUR, - v III. točki izreka znesek 1.189,68 EUR nadomesti z zneskom 620,70 EUR, - v IV. točki izreka znesek 1.402,26 EUR nadomesti z zneskom 1.973,55 EUR, - v V. točki izreka znesek 306,18 EUR nadomesti z zneskom 430,92 EUR.

III. Pritožba tožnice se sicer zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in še izpodbijanem delu potrdi.

IV. Toženec mora v roku 15 dni po vročitvi te sodbe tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 619,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku za znesek 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2020 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe tožencu povrne 1.189,68 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, vse na račun Okrožnega sodišča v Celju (III. točka izreka). Prav tako mora toženec v roku 15 dni od vročitve sodbe tožnici na račun Okrožnega sodišča v Celju povrniti 1.402,26 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom (IV. točka izreka) in v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 306,18 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude pri plačilu (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe v II. točki izreka oziroma samo višino prisojene odškodnine ter stroškovno odločitev. Glede tega meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku. Tožnica je utrpela udarnine na prsih, nad komolci/nadlahtmi in raztrganino ustnice med letom 2011 in aprilom 2014. Izvedenec dr. A. A. je ugotovil, da so poškodbe povzročile kratkotrajne, a intenzivne bolečine, ki so se umirile v nekaj dneh. Zaradi poškodbe ustnice je tožnica trpela blago pekočo bolečino pri uživanju določene hrane in umivanju zob. Bolečine so bile ob poškodovanju močnejše, po VAS ocenjene na 5-7, kasneje pa cca. 3 dni po VAS 1-2, nato občasne, ob pritisku na poškodovani del telesa ali ob dotiku ustnice nadaljnje 3-4 dni. Kot neugodnost se šteje pekoča bolečina ob dotiku ustnice z določeno vrsto hrane (kislo, vročo, začinjeno) in ob umivanju zob. Kratek čas, nekaj minut po poškodovanju, je lahko bila začasno omejena gibljivost nadlakti in izgubljena moč v rokah. Iz teh razlogov je prepričana, da je upravičena do celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti.

Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje tožnici za strah priznati odškodnino v celoti zahtevanih 5.000,00 EUR. Tožnica je izpovedala, da je bila stalno v strahu pred tožencem, strah jo je bilo iti na policijo. Izvedenka dr. B. B. je potrdila, da gre pri tožnici za hud strah in hudo kronično posttravmatsko stresno motnjo (v nadaljevanju PSM) oziroma glede na intenziteto in kronificiranost lahko govorimo, da gre pri tožnici za psihološko poškodbo, kar pomeni, da je bil strah velike intenzitete in je tudi zapustil trajne posledice.

Nadalje pa glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posega v osebnostne pravice izpostavlja, da je izvedenka klinične psihologije ugotovila, da je tožnica zaradi družinskega nasilja utrpela psihološko poškodbo. Nasilje je bilo fizično, psihološko in ekonomsko, kar je povzročilo kroničen stres in PSM. Izvedenka je pojasnila, da je tožnica zaradi nasilja razvila občutek krivde, nizko samospoštovanje in dvom v lastno učinkovitost. Njena življenjska zmožnost, učinkovitost in kvaliteta življenja so bile močno prizadete. Psihološka poškodba se kaže v zmanjšani sposobnosti navezovanja in vzdrževanja medosebnih odnosov, večji previdnosti in zmanjšani tolerantnosti. Tožnica je morala zaradi nasilja tudi prilagoditi svoje vedenje, bila je socialno izolirana in odvisna od toženca. Občutek lastne vrednosti je močno padel, počutila se je ponižano in nemočno. Doživljala je intenzivna čustva, ki jih je zatrla. V situacijah, ki jih je doživljala kot ogrožajoče, je imela znižano frustracijsko toleranco in manjšo samokontrolo. Izvedenka je še ugotovila, da je tožnica kljub profesionalnemu okrevanju (ima svoj čistilni servis) še vedno zelo previdna v medosebnih odnosih in težje vzpostavlja ter vzdržuje prijateljske vezi.

Tako glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, prestanih neugodnosti, primarnega in sekundarnega strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posega v osebnostne pravice meni, da je upravičena do celotne odškodnine v višini 18.500,00 EUR. Opozarja še na napačno stroškovno odločitev, saj je sodišče zmotno izračunalo njen uspeh v pravdi. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z ustrezno stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec sodbo izpodbija v celoti. V pritožbi navaja, da tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljuje izključno na pravnomočni kazenski sodbi, brez drugih dokazov ali ustreznih trditev glede višine škode in vrste ter teže zatrjevanih poškodb. Očita nepravilno uporabo določbe 14. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2002. Meni, da tožnica ni dokazala obsega in nastanka poškodb, saj za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov oziroma medicinske dokumentacije, v svoji izpovedbi pa je pri pričanju o načinu nastanka poškodb in njihovem obsegu nekonsistentna, kar kaže na njeno neverodostojnost. Prav tako izvedenec ne more ugotavljati, kakšne poškodbe je utrpela tožnica, saj te niso izkazane in gre za informativni dokaz, o čemer se je že izrekla sodna praksa (zadeva Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2069/2019). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo procesna pravila glede dokaznega bremena in posledično napačno uporabilo materialno pravo, zlasti pri prisojanju odškodnine za telesne poškodbe, ki niso bile objektivizirane ali izkazane po vrsti, teži in intenziteti. Opozarja, da mora po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) poseg povzročiti eno izmed pravno priznanih škodnih posledic za prisojo pravične denarne odškodnine. Brez medicinske dokumentacije zato ni mogoče objektivno oceniti nastale škode, kar pomeni, da izvedenska mnenja niso relevantna za utemeljitev tožbenega zahtevka.

Nadalje navaja, da je prisojena odškodnina pretirana in ni v skladu s sodno prakso, pri čemer izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 800/2022. Opozarja, da so telesne bolečine posledica telesnih poškodb, njihova višina pa je odvisna predvsem od nevšečnosti, ki jih utrpi oškodovanec. Vendar pa v zvezi z zatrjevanimi poškodbami in "nasiljem" tožnica ni imela nobenih posebnih zapletov ali nevšečnosti pri zdravljenju, saj zdravniška pomoč ni bila potrebna. V spisu namreč ni medicinske dokumentacije, rehabilitacije ali bolniške odsotnosti, kar kaže na pomanjkanje zapletov pri zdravljenju zatrjevanih poškodb. Prav tako je po prepričanju toženca pretirana odškodnina za strah v znesku 4.000,00 EUR. Tožnica ni dokazala obstoja dolgotrajnega strahu ali PSM, saj ni iskala pomoči psihiatra ali psihologa. Sodišče se je v celoti oprlo na mnenje izvedenke dr. B. B., ki je ugotovila, da je tožnica utrpela hud strah, ki se je kasneje razvil v PSM. Štelo je, da naj bi strah trajal najmanj štiri leta, med katerimi naj bi toženec grdo ravnal s tožnico. Vendar v spisu ni podatka, da naj bi toženec izvajal nasilje najmanj štiri leta, saj je obdobje v kazenski obsodilni sodbi omejeno od leta 2011 do aprila 2014 z omembo samo treh dogodkov (enega v letu 2013 in dveh v začetku leta 2014). Tožnica v vseh teh letih, razen ob koncu, ko je zveza že razpadla, nikoli ni poklicala policije ali poiskala pomoči psihiatra ali kliničnega psihologa ter ni dokazala obstoja sekundarnega strahu. Negativne posledice škodnega dogodka se pri tožnici niso trajno odrazile v duševnem zdravju oziroma to ni bilo objektivno izkazano v postopku. Opozarja na izvedensko mnenje C. C., izdelano v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju. Čeprav se takšno mnenje šteje le kot del trditvene podlage, je pomembno, da gre za priznanega izvedenca, ki ga ni angažiral toženec, temveč sodišče v kazenskem postopku. Mnenji dr. B. B. in izvedenca C. C. sta si diametralno nasprotni glede intenzitete in prisotnosti sekundarnega strahu ter prehoda strahu v PSM. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo izsledke mnenja dr. B. B., čeprav je bilo mnenje narejeno izključno na podlagi pogovora med izvedenko in tožnico, brez podrobnejše analize njenega duševnega stanja. Pri tem še navaja, da izvedenec C. C. ni opazil psihopatoloških sindromov, ki bi kazali na PSM, ampak je ugotovil, da gre pri tožnici za nekoliko šibkeje osebnostno strukturirano osebo, ki je delno travmatizirana, vendar še zmore učinkovito funkcionirati. Opazil je blago znižane zmožnosti mentalnega funkcioniranja in nekoliko večjo stopnjo napetosti, nemira ter emocionalne labilnosti, vendar ne patološke oblike osebnostne motnje. Glede na kontradiktorne ugotovitve izvedenca C. C., ki je podal mnenje bližje obravnavanim dogodkom, bi moralo sodišče angažirati novega izvedenca klinične psihologije za objektivno in neodvisno mnenje. Poleg tega po njegovem prepričanju tožnica ni trpela duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj je med zakonsko zvezo imela vzporedno razmerje z mladoletnim prijateljem svojega sina in si po razpadu zveze hitro uredila življenje z novim partnerjem. To kaže, da ni imela težav pri iskanju nove veze.

Poudarja še, da za nasilje ni opravičila in da so njegova dejanja nesprejemljiva, vendar so bile čustvene reakcije posledica tožničinega izzivanja, saj je imela ta med trajanjem njune zakonske zveze druge moške. Ko je toženec izvedel za tožničino razmerje z najboljšim prijateljem njenega sina, je bilo to nesprejemljivo in nemoralno. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo njegove dokazne predloge glede soprispevka tožnice, s čimer je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Ob koncu pritožba opozarja na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tožnici prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin v višini 1.000,00 EUR, iz naslova strahu 4.000,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter posegov v osebnostne pravice v višini skupaj 6.000,00 EUR, kar je v nasprotju s I. točko izreka izpodbijane sodbe, ko je tožeči stranki prisodilo 10.000,00 EUR odškodnine. Poleg tega v sodbi ni razlogov glede postavke posega v osebnostne pravice, kar je tožnica zahtevala posebej v višini 2.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je skupaj z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti prisodilo 6.000,00 EUR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

5. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril, tožnica pa v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo toženca predlaga, da sodišče druge stopnje njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in mu naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ki jih priglaša. Med odgovarjanjem na pritožbene navedbe izpostavlja, da je toženec v obdobju od leta 2011 do aprila 2014 večkrat fizično in psihično zlorabljal tožnico, kar vključuje kričanje, žaljenje, odrivanje, fizične napade, nadzorovanje, omejevanje stikov s prijatelji, odvzem vozila in finančno izkoriščanje, kar je pri tožnici povzročilo strah, občutke ponižanja, manjvrednosti in podrejenosti. Na podlagi teh dejanj je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju IX K 41858/2014 z dne 28. 9. 2020 toženec tudi pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila izrečena pogojna obsodba z enotno kaznijo dveh let zapora in preizkusno dobo dveh let. Pritožbeni očitki toženca glede pomanjkanja medicinske dokumentacije so neutemeljeni, saj je pravnomočna sodba kazenskega sodišča dovoljšen dokaz za ugotovitev telesnih poškodb in posledic. Toženec ne more uspešno izpodbijati ugotovitev o telesnih bolečinah in neugodnostih, saj je izvedenec medicinske stroke ustrezno objektiviziral stanje, toženec pa ni podal pravočasnih pripomb na izvedensko mnenje. Prav tako ZPP ne pozna posebnih dokaznih pravil, zato pritožbeni očitek, da tožnica ni obiskala zdravnika ali evidentirala poškodb s fotografijami, ni utemeljen, tožnica pa je tudi pojasnila, zakaj ni iskala zdravniške pomoči ali pomoči psihiatra ali psihologa, njeni razlogi pa so življenjsko logični in sprejemljivi.

Nadalje izpostavlja, da je tožnica ustrezno utemeljila trditve o telesnih bolečinah, trajanju telesnih bolečin in neugodnostih, kar je podprto z izvedenskim mnenjem medicinske stroke. Sodba I Cp 2069/2019 Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje toženec, ni ustaljena sodna praksa in ni uporabna za konkretni primer, saj gre za drugačne okoliščine, kjer oškodovanka ni sodelovala v postopku. Izvedenka klinične psihologije dr. B. B. je objektivno in strokovno podala mnenje o duševnih bolečinah in tožničinem strahu, ki so posledica nasilja. Mnenje izvedenca C. C. ni bilo izdelano za namen ocene nepremoženjske škode v pravdnem postopku in je nepopolno za ta namen. C. C. mnenje se ne ukvarja z nastankom škode pri tožnici in je bilo pridobljeno za kazenski postopek. Dr. B. B. je pri ustni dopolnitvi mnenja logično in strokovno utemeljila razhajanja med njenim mnenjem in mnenjem C. C. Toženec tudi neutemeljeno trdi, da tožnica ni mogla utrpeti PSM, ker naj bi zmožnost funkcioniranja izključevala prisotnost težav. Izvedenka klinične psihologije je pojasnila, da ljudje pogosto ne iščejo pomoči zaradi sramu in da hiperseksualno vedenje po zlorabi ne pomeni odsotnosti težav, temveč je znak iskanja zaščite in pripadnosti. Prav tako pa so tudi očitki toženca glede tožničinega soprispevka neutemeljeni in jih je sodišče utemeljeno zavrnilo. Navedbe o nemoralnosti razmerja tožnice z mlajšim moškim po razhodu nimajo nobene zveze z odškodnino za škodo, ki jo je povzročil toženec, ki poskuša s temi navedbami diskreditirati tožnico in odvračati od bistva predmetne pravde.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Uvodoma sodišča druge stopnje pojasnjuje, da je toženčevo pritožbo reševalo skladno z njeno vsebino, torej kot pritožbo zoper zanj neugodne točke izreka (I., III., IV. in V. točka), saj po izpodbijanju zavrnilnega dela sodbe v II. točki izreka nima pravnega interesa, ker ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja.

**Glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka**

8. Toženčevi pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni. V 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, gre namreč za očitno pisno pomoto pri zapisu številk, ki jo skladno s 328. členom ZPP lahko odpravi sodišče prve stopnje, kar je storilo s popravnim sklepom z dne 1. 3. 2024. Nadalje pa je sodišče prve stopnje v. 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da so posledice, ki jih tožnica trpi zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi posega v njene osebnostne pravice in dostojanstvo, tako prepletene in neločljivo povezane, da je primerno za ti dve obliki škode prisoditi enotno odškodnino, saj se posledice protipravnega ravnanja tožnika kažejo v porušenem duševnem ravnovesju tožnice. Zato je očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu neutemeljen, saj je po pojasnjenem v celoti omogočen pritožbeni preizkus.

**Glede temelja odškodninske odgovornosti**

9. Pritožbeno ni sporno, da je bil toženec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju IX K 41858/2014 z dne 28. 9. 2020 obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Sporen tudi ni izrek te sodbe, iz katerega izhaja, da je toženec kriv, da je s tožnico grdo ter boleče in ponižujoče ravnal, ji omejeval svobodo gibanja ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj s tem, da je na naslovu ... v času od leta 2011 do aprila 2014 nanjo večkrat kričal, jo žalil in odrival ter večkrat z roko sunil v dojki, ji ukazoval, kaj naj počne, kje in kdaj naj spi, jo ponoči zbujal, jo nadzoroval, zaradi česar je tudi prenehala opravljati delo na terenu, ji očital, da ima drugega moškega, jo preverjal, kje in s kom je bila, ji preprečeval stike s prijatelji, v primeru okvare službenega vozila, vzel njeno vozilo in ji ni pustil, da bi uporabljala drugega ter kljub temu, da je bila tožnica pri njemu zaposlena, ni prejemala plače, saj si je ni smela nakazati in je v času osmih let prejela le okrog 9 plač ter je tako ekonomsko bila v celoti odvisna od toženca, ko pa mu je rekla, da si bo poiskala drugo službo, ji je toženec rekel, da se mora najprej ločiti od njega. Med drugim pa tudi: neugotovljenega dne v drugi polovici leta 2013, ko tožnica z njim ni želela imeti spolnih odnosov, se je toženec močno razburil, v spalnici potrgal vrata z omar ter odtrgal stranico s postelje, nato pa, ko je tožnica ležala na postelji, na silo strgal pižamo z nje, ji očital, da ima drugega moškega in jo žalil z besedami: "Prasica, imaš drugega, meni pa ne daš!", zaradi česar je v strahu skušala zbežati iz spalnice, vendar ji je toženec to preprečil, s tem, da jo je držal v postelji, zaradi česar je imela na obeh rokah v predelu nad komolcem rdečice in ji presekal ustnico, nato pa ji je, ko se mu je tožnica upirala in ni hotela imeti spolnega odnosa z njim, skušal potisniti v mednožje tulec od dežnika in jo zatem, ko mu to ni uspelo, žalil in zadrževal v spalnici do jutra, pri čemer ji ni dovolil spati; nadalje neugotovljenega dne v mesecu marcu 2014, dan zatem, ko je bila tožnica skupaj s sinom Č. Č. in prijateljico po gasilskem sestanku dlje časa v gostinskem lokalu ..., je toženec govoril, kje je bila, kaj se gre, da si tega ne more privoščiti, ker je njegova žena in ji neugotovljenega dne v mesecu aprilu 2014 prepovedal, da bi šla s sinom Č. Č. na javno prireditev ..., ko pa se je vrnila domov, mu je morala tožnica povedati, kaj vse je počela in s kom vse je bila in neugotovljenega dne v prvi polovici meseca aprila 2014, ko je bila tožnica v postelji pri sinu D. D., je toženec prišel do nje, jo prijel za roke in jo na silo potegnil iz postelje ter odvlekel v spalnico, kjer je morala tožnica ležati z njim proti svoji volji. S takimi ravnanji je toženec pri tožnici povzročil močne občutke strahu, resne ogroženosti, ponižanja, manjvrednosti in podrejenosti.

10. Toženec si napačno razlaga institut vezanosti sodišča prve stopnje na kazensko sodbo iz 14. člena ZPP, katerega nepravilno uporabo očita. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja. Slednje pomeni, da je pravdno sodišče vezano na ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice in na ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv. Hkrati to tudi pomeni, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Tako lahko pravdno sodišče v takšni pravdi ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebiten ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.1

11. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da je vezano na ugotovitev, da je tožnica utrpela močne občutke strahu, resne ogroženosti, ponižanja, manjvrednosti in podrejenosti. Vezano je bilo tudi na ugotovitev, da je tožnica utrpela rdečice v predelu nad komolcema in da ji je toženec presekal ustnico, kot izhaja iz izreka obsodilne kazenske sodbe. Toženec tako neutemeljeno zatrjuje, da tožnica ni izkazala nastanka poškodb, saj izhajajo že iz same kazenske sodbe, s tem pa se tudi navedbe toženca, da tožnica v svoji izpovedbi glede načina nastanka poškodb ni bila konsistentna, kakor tudi, da izvedenec brez medicinske dokumentacije ne more ugotavljati kakšne poškodbe je utrpela tožnica, izkažejo kot neutemeljene. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2069/2019 se od pritožbeno obravnavane zadeve razlikuje ravno v tem, da kazenska sodba v citirani zadevi ni vsebovala ugotovitev o obstoju in vrsti telesnih poškodb, ki naj bi jih toženec prizadejal tožnici, poleg tega pa se tožnica narokov ni udeležila, da bi jo lahko sodišče zaslišalo, kot pravilno izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, posledično pa se sodišče ni moglo prepričati o posledicah škodnega dogodka.

12. Tako je sodišče prve stopnje v celoti pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi civilnega delikta. Pravilno je namreč presodilo, da ugotovljeni znaki kaznivega dejanja prestavljajo ugotovljeno protipravno ravnanje (toženec je s tožnico grdo ter boleče in ponižujoče ravnal, ji omejeval svobodo gibanja ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj), škodo (tožnica je utrpela strah, občutke ogroženosti, podrejenosti, ponižanja, manjvrednosti), vzročno zvezo med njima in (kazensko) odgovornost toženca. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 298/2002 z dne 19. 2. 2003 pritožbenega razzlogovanja tako ne potrjuje, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo 14. člen ZPP.

13. Na tem mestu sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti in škodne posledice, ki iz tega izvirajo, niso zajete oziroma opisane v kazenski obsodilni sodbi. Sodišče druge stopnje jih je ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Do toženčevih pritožbenih navedb, s katerimi te zaključke izpodbija, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju opredeljuje v nadaljevanju.

**Glede tožničinega soprispevka**

14. Toženec neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje glede tožničinega soprispevka napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. S ponavljanjem navedb, da ga je tožnica izzivala, da je imela v času njune zakonske zveze druge moške oziroma razmerje z najboljšim prijateljem njenega sina, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da tožnica k nastanku škode v smislu prvega odstavka 171. člena OZ ni soprispevala, ne more izpodbiti. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, tudi v primeru, da bi takšne navedbe držale, to ne bi opravičevalo niti najmanjšega psihičnega nasilja ali nasilnih fizičnih dejanj toženca. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno verjelo, da si toženca ni upala izzivati, saj bi slednje pripeljalo do novega nasilja. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zaslišanje prič, s katerim je toženec želel podkrepiti svoje navedbe glede tožničinega soprispevka.

**Glede višine škode**

15. Tako tožnica kot toženec izpodbijata višino odškodnine, pri čemer se tožnica zavzema za zvišanje odškodnine po vseh postavkah, medtem ko je odškodnina za toženca po vseh pravnih oblikah škode pretirana oziroma neupravičena.

16. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nematerialne škode odmerilo 10.000,00 EUR odškodnine, in sicer 1.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, 4.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu ter 5.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posega v osebnostne pravice. Skupaj torej 10.000,00 EUR ali okoli 7 povprečnih neto plač, ki je v času izdaje izpodbijane sodbe bila 1.417,69 EUR.

17. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse, pri čemer pa je dodati, da v bazi sodne prakse ni najti primerljivega primera.

18. V zvezi s postavko telesnih bolečin in nevšečnosti se tožnica sklicuje in povzema izvedensko mnenje dr. A. A., ter po tej postavki zahteva dodatno odškodnino v znesku 500,00 EUR, skupaj 1.500,00 EUR, kot je torej vtoževala. Toženec pa navaja, da tožnica zaradi poškodb ni imela nobenih zapletov ali nevšečnosti pri zdravljenju, saj zdravniška pomoč ni bila potrebna in je prisojena odškodnina izven meja ustaljene sodne prakse. Toženec sicer še poudarja, da gre zaradi odsotnosti medicinske dokumentacije v konkretnem primeru za informativni dokaz z izvedencem, kar pa ne drži, saj kot že pojasnjeno, kazenska sodba vsebuje tudi ugotovitve o obstoju in vrsti telesnih poškodb, kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, višino oziroma obseg škode pa je sodišče zaradi objektivizacije pravilno ugotavljajo z izvedenskimi mnenji. Prav tako je le-to še pravilno obrazložilo, da je mogoče posamezna dejstva dokazovati z več različnimi dokazi, med drugim je takšen tudi dokaz z zaslišanjem stranke (tožnice).

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine izpovedbe in izvedenskega mnenja dr. A. A. ugotovilo, da je tožnica utrpela udarnine v predelih obeh prsi, udarnine nad komolci/nadlahtmi in plitko raztrganino ustnice. Zaradi zgolj enega (od treh v izreku kazenske sodbe opisanih) dogodka je tožnica trpela nekaj trenutkov trajajočo močnejšo bolečino, nato pa blage bolečine največ teden dni.2 Zaradi poškodbe ustnice je prestajala nekaj dnevno blago pekočo bolečino, ob samem poškodovanju pa tudi nekoliko hujšo. Zaradi udarnin nad komolci/nadlahtmi je tožnica utrpela rdečine, ki so izzvenele v nekaj urah, prisotna pa je bila bolečina na otip, vendar pa zaradi take poškodbe klinično pomembnih funkcionalnih omejitev ni imela. Tako je prestajala telesne bolečine v skupnem trajanju nekaj tednov, od tega je hujša bolečina trajala nekaj trenutkov ob samih dogodkih, preostale bolečine pa so bile blažje in so izzvenele v roku enega tedna. Neugodnost ob poškodovanju ustnice se je kazala ob uživanju nekaterih vrst hrane in med umivanjem zob. Takšnim prepričljivim zaključkom, ki imajo podlago v izveden dokaznem postopku, v celoti sledi tudi sodišče druge stopnje, pri čemer izpostavlja, da v bazi sodne prakse ni našlo enakih primerov, vendar pa glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter prestane nevšečnosti ocenjuje, da znaša v tožničinem primeru pravična denarna odškodnina za to vrsto škode 1.000,00 EUR, kot je to ustrezno zaključilo sodišče prve stopnje.

20. V zvezi s strahom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica utrpela tako primarni kot sekundarni strah. Toženec je nad tožnico izvajal fizično nasilje in slednja se je ob vsakem dogodku prestrašila, ob dogodku bila v šoku, kar je povzročilo, da je bilo njeno duševno ravnovesje porušeno dlje časa. Sekundarni strah pri tožnici ni bil prisoten v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, temveč v obliki strahu pred novim nasiljem toženca, strah pa je vplival tudi na njeno vedenje, ki se je zaradi tega spremenilo. Hud strah je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki je oporo k navedenemu zaključku črpalo z izvedenskega mnenja dr. B. B., trajal najmanj štiri leta (obdobje, ko je toženec kazensko ugotovljeno izvajal nasilje nad tožnico). Strah sicer ni trajal ves čas, temveč vsakič, ko se je toženec znesel nad tožnico. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine iz tega naslova za 1.000,00 EUR, skupaj torej 5.000,00 EUR, kolikor je zahtevala v tožbi, toženec pa za odpravo odškodnine po predmetni postavki oziroma njeno znižanje. Pri tem toženec neutemeljeno navaja, da tožnica strahu ni izkazala, ker ni nikoli iskala pomoči psihiatra ali psihologa oziroma poklicala policije. Gre za lastne zaključke pritožbe, ki nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. B., ki je potrdila, da je tožnica ob toženčevih ravnanjih spolnega, fizičnega nasilja, zmerjanja in žaljivk, utrpela strah ter se počutila ogroženo. Po njenem mnenju je šlo za hud strah (strah jo je bilo pred ponovitvami, ta strah pa je postopno vplival na tožničino vedenje, saj je bila anksiozna, nesigurna, s slabo samopodobo). Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi utemeljeno verjelo tožnici, da jo je bilo strah vsakič, ko je toženec prišel domov, ko ni vedela kaj se bo zgodilo, kaj bo spet narobe. Ob tem, ko so občutki strahu opisani tudi v tenorju kazenske obsodilne sodbe, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek glede strahu, ki ga je utrpela tožnica. Tožencu je sicer pritrditi, da strah ni trajal štiri leta, temveč okoli 3,5 leta (od leta 2011 do aprila 2014 kot izhaja iz kazenske obsodilne sodbe).3 Vendar pa to na znesek odškodnine po tej postavki ne vpliva, saj sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v znesku 4.000,00 EUR za to vrsto škode povsem primerna trajanju in stopnji tožničinega strahu, kljub odsotnosti primerljivega primera v sodni praksi. Sodišče prve stopnje je tako pri odškodnini za škodo iz naslova utrpljenega strahu ustrezno upoštevalo obe zgoraj citirani načeli in pravilno uporabilo materialno pravo, zato se tudi tožnica neutemeljeno zavzema za njeno povišanje, toženec pa za njeno znižanje oziroma odpravo.

21. Sodišče druge stopnje nadalje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da so posledice, ki jih tožnica trpi zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi posega v njene osebnostne pravice ter dostojanstvo, tako prepletene in neločljivo povezane, da je primerno za ti dve obliki škode prisoditi enotno odškodnino.

22. Na podlagi tožničinega zaslišanja in izvedenskega mnenja dr. B. B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so dogodki, ki so se vrstili vrsto let, pri tožnici pustili trajne posledice. Tožnica se je zapirala vase, izgubila je zaupanje v ljudi, izogibala se je svojim željam, potrebam, socialno se je izolirala, izogibala se je vsem konfliktnim situacijam, doživljala je frustracije, spolnost ji je postala obremenjujoča, doživljala je nerealne občutke krivde. Zaradi tega se je pri tožnici razvila PSM, ki je kronične narave. V času toženčevega nasilja se je morala prilagajati, na koncu je krivdo za vse, kar se ji je dogajalo, prevzemala nase. Bila je čustveno obremenjena, podoživljala dogodke, vse, kar se je dogajalo, je vplivalo na njeno funkcioniranje. Zaradi njene osebnostne strukture, ki je bila že prej nekoliko šibkejša (vendar v mejah normale), je vse še slabše prenašala. V medosebnih odnosih še vedno ostaja previdna "na daljavi iztegnjenih rok", njena samopodoba je slaba, v primerjavi z drugimi pa je manj samozavestna. Še vedno podoživlja strah, ponižanja. Izvedenka je še povedala, da se travmatski spomini shranjujejo na poseben način, zato tožnica še vedno, ko se čuti ogroženo, in ker je njena toleranca znižana in kontrola impulzivnega odziva manjša, reagira drugače kot bi, če travmatičnih dogodkov ne bi bilo.

23. Na podlagi ključno povzetega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica še vedno duševno trpi, njene življenjske aktivnosti so zmanjšane, saj še vedno podoživlja travmatične dogodke, v odnosih pa je bolj previdna. Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi pravilno zaključilo, da toženec z vsemi svojimi ravnanji, ko je tožnico žalil, poniževal, ji povzročal občutke ogroženosti, manjvrednosti in podrejenosti, povzročil, da je tožnica v vtoževanem obdobju trpela duševne bolečine zaradi posegov v njene osebnostne pravice in da je bilo njeno duševno ravnovesje v vtoževanem obdobju porušeno. Pravilno je razzlogovalo, da je s fizičnim nasiljem toženec posegel v tožničino telesno integriteto, s psihičnim nasiljem pa v njeno duševno integriteto. Njegova ravnanja predstavljajo kršitev tožničine osebnostne pravice do osebnega življenja in zasebnosti, to je pravice vsakogar, da sme imeti v mejah mogočega in dovoljenega svoje osebno življenje v svoji oblasti in ga živeti brez samovoljnega oviranja in vpletanja tretjih vanj. Te pravice tožnica ni mogla ustrezno izvrševati, saj jo je toženec ves čas preverjal, jo nadzoroval, ji preprečeval stike s prijatelji, kot je v celoti pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako je toženec tožnici odrekal spoštovanje in ji jemal ugled, s svojimi žaljivimi izjavami pa jo je tudi preziral in tako posegel še v tožničino pravico do (mirnega) družinskega življenja, kot je še pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

24. Toženec neutemeljeno zatrjuje, da se posledice škodnih dogodkov niso odrazile v tožničinem osebnem zdravju oziroma da to ni bilo objektivno izkazano. Prav tako neutemeljeno navaja, da tožnica ni trpela duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker je med zvezo s toženo stranko imela vzporedno zvezo oziroma ker si je po razpadu zakonske zveze hitro uredila življenje. Gre ponovno za lastne zaključke pritožbe, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih pred sodiščem prve stopnje, še posebej izvedenskim mnenjem dr. B. B., ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot strokovno, temeljito in jasno. Toženec želi sicer to mnenje ovreči oziroma navedbe, da tožnica ni trpela duševnih bolečin, utemeljiti s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca C. C., ki ob podajanju izvedenskega mnenja za potrebe kazenskega postopka pri tožnici ni opazil psihopatoloških sindromov, ki bi kazali na PSM, temveč je ugotovil, da gre pri njej za nekoliko šibkeje osebnostno strukturirano osebo, ki je delno travmatizirana, vendar še zmore učinkovito funkcionirati. Opazil je blago znižane zmožnosti mentalnega funkcioniranja in nekoliko večjo stopnjo napetosti, nemira ter emocionalne labilnosti, vendar ne patološke oblike osebnostne motnje. Vendar pa je glede slednjega sodišče prve stopnje izvedenko zaslišalo, ta pa je dodatno pojasnila svoje zaključke glede ugotovljene PSM in ocenila da tako huda PSM meji že na psihološko poškodbo, ki ni psihoza, je pa duševna poškodba zaradi dolgotrajne izpostavljenosti nasilju. Pri tem je izvedenka dr. B. B. pojasnila, na podlagi katerih instrumentarijev je prišla do svojih zaključkov, in sicer na podlagi testov Rorschach in DAPS, ki sta po njenem strokovnem mnenju najprimernejša za ocenjevanje PSM. Pojasnila je tudi, da po njenem mnenju izvedenec C. C. ni uporabil testa DAPS. Kakšen sistem ovrednotenja po Rorschachu je uporabil, sicer ni vedela, je pa uporabil PAI. Povedala je še, da je izvedenec C. C. uporabil dodatne teste, ki po njenem mnenju za tožnico niso bili potrebni in jih je verjetno uporabil za toženca, ki ga je v kazenskem postopku ocenjeval. Po pojasnjenem je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izvedenkina ugotovitev suverena in strokovno podprta, samo dejstvo, da je izvedenec C. C. svoje mnenje podal bližje obravnavanim dogodkom, pa strokovnosti mnenja dr. B. B. ne more ovreči. Posledično je neutemeljeno tudi toženčevo zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati novega izvedenca klinične psihologije.

25. Utemeljeno pa v tem delu tožnica opozarja, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posega v osebnostne pravice odmerjena prenizko. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre v tem primeru za odmero odškodnine po dveh postavkah (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice), premajhno težo pa je dalo tudi ugotovljenim posledicam škodnih dogodkov (t. j. PSM) in ugotovljeni intenziteti tožničinega trpljenja, saj je šlo za večletno nasilje, ki se je stopnjevalo. Poleg tega tožnica še vedno podoživlja strah in ponižanje v situacijah, ki ne potrebujejo biti direktno asociativno povezane s travmatskimi dogodki. Poudariti je potrebno tudi, da je toženec več let kršil tožničino pravico do osebnega življenja in zasebnosti ter posegal v njeno pravico do (mirnega) družinskega življenja, kakor tudi v njeno telesno integriteto, s psihičnim nasiljem pa v njeno duševno integriteto. Kot že pojasnjeno, v bazi sodne prakse primerljivih primerov ni, vendar sodišče druge stopnje po pojasnjenem ocenjuje, da znaša v tožničinem primeru odškodnina za ti dve vrsti škode 9.000,00 EUR. V presežku se tožnica neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine po tej postavki, saj kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, si je kljub vsemu, kar je preživela s tožencem, vendarle uredila življenje, ima svoj čistilni servis, partnerja, njena samopodoba pa je sedaj boljša. 26. Tožnici gre tako odškodnina 1.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, 4.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu ter 9.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posega v osebnostne pravice. Skupaj 14.000,00 EUR, kar predstavlja nekaj manj kot 10 povprečnih mesečnih neto plač v času odločanja sodišča prve stopnje ter predstavlja pravično zadoščenje za utrpljeno nepremoženjsko škodo, ki je posledica škodnega dogodka.4 **Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje**

27. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi znaša tožničin uspeh v pravdi 76 % namesto 54 %, toženčev uspeh pa 24 % namesto 46 %. Pritožbeno niso izpodbijani tožničini pravdni stroški v znesku 2.596,78 EUR in toženčevi pravdni stroški v znesku 2.586,27 EUR. Glede na dosežen uspeh, mora tako toženec tožnici povrniti 1.973,55 EUR, tožnica pa tožencu 620,70 EUR stroškov postopka, kar morata torej pravdni stranki nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju z ustreznim sklicem, kot to izhaja iz 50. točke obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma je odločeno v III. in IV. točki izreka, saj je bila obema pravdnima strankama odobrena brezplačna pravna pomoč. Prav tako mora toženec upoštevajoč tožničin uspeh v postopku plačati 76 % odmerjene sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, kar namesto 306,18 EUR, znaša 430,92 EUR.

**Sklepno**

28. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje tožničini pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je: - v I. točki izreka znesek 10.000,00 EUR nadomestilo z zneskom 14.000,00 EUR, - v II. točki izreka znesek 8.500,00 EUR nadomestilo z zneskom 4.500,00 EUR, - v III. točki izreka znesek 1.189,68 EUR nadomestilo z zneskom 620,70 EUR, - v IV. točki izreka znesek 1.402,26 EUR nadomestilo z zneskom 1.973,55 EUR, - v V. točki izreka znesek 306,18 EUR nadomestilo z zneskom 430,92 EUR.

V presežku je toženkino pritožbo - potem ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP - sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ob odsotnost uradoma upoštevnih kršitev je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo tudi toženčevo pritožbo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

**Glede stroškov pritožbenega postopka**

29. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje še sklenilo, da mora toženec tožnici, ki je s pritožbo delno uspela, povrniti stroške pritožbenega postopka. Skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), tožničini pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 500 odv. točk (upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela), slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 10 odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj znaša 373,32 EUR oziroma upoštevajoč tožničin uspeh na pritožbeni stopnji (47 %) 171,73 EUR. Te stroške mora toženec povrniti tožnici v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Tožničino stroškovno zahtevo za povračilo sodne takse za pritožbeni postopek je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je bila plačila sodne takse oproščena.

30. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije na podlagi v prejšnji točki citiranega določila svoje pritožbene stroške sam, mora pa tožnici povrniti stroške odgovora na njegovo pritožbo, saj se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb. Glede na priložen stroškovnik in OT, ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 600 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške v obsegu 12 odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 448,00 EUR. Tudi te stroške mora toženec tožnici povrniti v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

31. Skupaj mora tako toženec tožnici povrniti 619,73 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

1 Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 378/2020 z dne 2. 6. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1311/2006 z dne 22. 8. 2007. 2 Kolikokrat po teden dni bolečin je tožnica trpela, ni bilo mogoče natančno ugotoviti. 3 Sodišče druge stopnje je sprejelo drugačno dokazno oceno tega dejstva brez izvedbe pritožbene obravnave, ker je zgolj drugače presodilo listinski dokaz (kazensko obsodilno sodbo), s katerim sta obe stranki dokazovali to dejstvo (347. in 358. člen ZPP). 4 V sodni praksi je izpostaviti zgolj primer VS0006585, kjer je bilo oškodovanki zaradi izvajanja psihičnega in fizičnega nasilja, ki je trajalo polovico krajše obdobje, prisojena odškodnina v obsegu 5,74 povprečnih neto plač. Prav tako je Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 800/2022, na katero se v pritožbi sklicuje toženec, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je za pretrpljene duševne bolečine tožnici prisodilo 5 povprečnih neto plač ob krajšem trajanju kršitve tožničinega dostojanstva.