Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz laične težko razumljive tožbe in pritožbe je mogoče smiselno razbrati, da si tožeča stranka prizadeva, da bi na podlagi oporoke, ki jo je mati napravila 2. 5. 1996, dedoval nekatere njene nepremičnine. Ker sta toženi stranki v odgovoru na tožbo uveljavili ugovor res judicata, je sodišče prve stopnje v ta namen vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega sledi, da je med istimi strankami že potekal spor za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti oporoke z dne 29. 10. 1998 in da je bil tožbeni zahtevek takrat pravnomočno zavrnjen. Tudi takrat je tožeča stranka želela dedovati na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996, a ni uspela v postopku, v katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je oporoka, ki je nastala v letu 1998 nična. Tožnik se tako v obeh postopkih zavzema za neveljavnost oporoke iz leta 1998, o čemer je, kot je že bilo zgoraj navedeno, že pravnomočno odločeno.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo tožbo, da je zapustničin sin A. A. na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996 njen dedič in deduje polovico parcele št. 297/2 k. o. X, kar v naravi predstavlja hišo zemljišča na naslovu U. 1 v Ljubljani ter parcelo številka 297/1 k. o. X, ki v naravi predstavlja hišo zemljišča na naslovu U. 1, Ljubljana, ker je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno pod opravilno številko istega sodišča I P 0000/2005. 2. Sklep z laično pritožbo izpodbija tožnik. V obrazložitvi navaja, da sklep izpodbija iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da izjava z dne 29. 10. 1998 ni oporoka, vztraja v prejšnjem pravdnem postopku. Izpodbija oporoko in zahteva, da se uveljavi in izvrši oporoka njegove matere z dne 2. 5. 1996. 3. Pritožba ni utemeljena.
4. Iz laične težko razumljive tožbe in pritožbe je mogoče smiselno razbrati, da si tožeča stranka prizadeva, da bi na podlagi oporoke, ki jo je mati napravila 2. 5. 1996, dedoval nekatere njene nepremičnine. Ker sta toženi stranki v odgovoru na tožbo uveljavili ugovor res judicata, je sodišče prve stopnje v ta namen vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 0000/2005 iz katerega sledi, da je med istimi strankami že potekal spor za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti oporoke z dne 29. 10. 1998 in da je bil tožbeni zahtevek takrat pravnomočno zavrnjen. Tudi takrat je tožeča stranka želela dedovati na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996, a ni uspela v postopku, v katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je oporoka, ki je nastala v letu 1998 nična.
5. Tožnik se tako v obeh postopkih zavzema za neveljavnost oporoke iz leta 1998, o čemer je, kot je že bilo zgoraj navedeno, že pravnomočno odločeno. Na podlagi določila 274. člena ZPP se tako odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek zavrže, ker je o veljavnosti oporoke na podlagi katere se je dedovalo zapustničino premoženje že bilo pravnomočno odločeno (res judikata). Ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. t. 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).