Jedro

Tožnica zatrjuje obligacijsko pravico do A. d. o. o. - v stečaju, iz sosledja tožb pa izhaja, da je njen končni cilj, torej cilj vseh teh zaporednih izbrisnih tožb, da bodo nepremičnine vrnjene v stečajno maso, iz katere bo nato njen obligacijski zahtevek lahko vsaj delno poplačan. Ob zaporednem odsvajanju spornih nepremičnin, najprej z A. d. o. o. na B. d. o. o., nato na prvo toženko in končno na drugo toženko, je to tudi edino pravno varstvo, ki se ga tožnica lahko posluži, da bo dosegla vsaj delno poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika iz spornih nepremičnin.

Zato se višje sodišče strinja s tožnico, da je verjetno izkazala, da so bile vse te pogodbe sklenjene z nedopustno podlago - oškodovanja upnikov A. d. o. o. - v stečaju, s čimer je verjetno izkazano, da so te pogodbe nične in niti kupnine niso plačane. Toženki pa s svojimi pomanjkljivimi navedbami te verjetnosti nista uspeli omajati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne.

II. Odločitev o stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo, razveljavilo sklep z dne 3.11.2020 in predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kršitve načela zaupanja v pravo in kršitve načela pravičnosti. Predlagala je, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali, naj jo višje sodišče zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo nista priglasili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo, ker tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve, kar je eden od pogojev za utemeljenost začasne odredbe v smislu prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ; pogoji za izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 niso izpolnjeni, ker tožnica do tožencev nima stvarnopravnega zahtevka, glede nepremičnin pa tudi nobene obligacijske pravice v smislu 13. člena ZZK-1. Nadalje je še navedlo, da tožnica tudi ne uveljavlja zahtevka za račun stečajnega dolžnika; ker tudi nima aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, nima pravnega interesa niti za vmesni ugotovitveni zahtevek.

6. Stališče, da tožnica nima obligacijskega zahtevka neposredno do toženk, je sicer pravilno. Vendar je treba v obravnavani zadevi upoštevati, da je tožnica zaradi ravnanj tako pravdnih strank kot tudi A. d. o. o. (ki je v stečaju) in B. d. o. o. vložila več tožb, vsakič zaradi ravnanj teh oseb, potem ko so uspele v vpisom lastništva v zemljiško knjigo. Zoper vse te družbe tožnica uveljavlja zahtevke z izbrisno tožbo, njen cilj, kar izhaja tudi iz sosledja tožb, pa je, da bo nepremičnina spet vpisana na A. d. o. o. - v stečaju, kar bo omogočilo vsaj delno poplačilo njene terjatve, ki jo ima do A. d. o. o. - v stečaju iz te stečajne mase.

7. Trditve toženk, da naj tožnica ne bi imela terjatve do A. d. o. o. - v stečaju, ne držijo. S stečajno upraviteljico te družbe je namreč sklenila sodno poravnavo, ki izkazuje njeno terjatev v znesku 222.497,32 EUR. Do te družbe ima torej obligacijski zahtevek, za katerega je tudi dovolj verjetno izkazala, da bo v stečaju vsaj delno plačan, v kolikor bo uspela z izbrisnimi tožbami. Toženki sicer trdita, da tožničina terjatev niti ob vračilu spornih nepremičnin v stečajno maso ne bo poplačana. Vendar pa toženki v ugovoru nikjer ne izkažeta, koliko naj bi bile te nepremičnine vredne. Medtem pa je tožnica izkazala v odgovoru na ugovor, da prva toženka šest od sedmih stanovanj prodaja za ceno 1.814.000,00 EUR, kar pomeni, da so vsa najverjetneje res vredna 2 milijona EUR. Tožnica pa je že v tožbi, ki vsebuje tudi predlog za izdajo začasne odredbe, navedla, da bo po plačilu ločitvenega upnika in prednostnih upnikov vsaj nekaj ostalo še za navadne upnike, med katerimi je tudi sama; iz njenega izračuna izhaja, da bo poplačana v višini dobrih 25.000,00 EUR. Tega toženki nista uspeli izpodbiti, tako da višje sodišče zaključuje, da je verjetno izkazano tožničino poplačilo v približno tej višini.

8. Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (izbrisni upravičenec) vloži izbrisno tožbo (kot določa prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Tožnica zatrjuje obligacijsko pravico do A. d. o. o. - v stečaju, iz sosledja tožb pa izhaja, da je njen končni cilj, torej cilj vseh teh zaporednih izbrisnih tožb, da bodo nepremičnine vrnjene v stečajno maso, iz katere bo nato njen obligacijski zahtevek lahko vsaj delno poplačan. Ob zaporednem odsvajanju spornih nepremičnin, najprej z A. d. o. o. na B. d. o. o., nato na prvo toženko in končno na drugo toženko, je to tudi edino pravno varstvo, ki se ga tožnica lahko posluži, da bo dosegla vsaj delno poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika iz spornih nepremičnin.

9. Tožnica pa je tudi verjetno izkazala, da so prodajne pogodbe nične, s čimer je izpolnila tudi izkaz verjetnosti obstoja ničnostnega razloga glede prodajnih pogodb. Edini družbenik družbe A. d. o. o. (sedaj v stečaju) je družba B. d. o. o., ta pa predstavlja skupno premoženje zakoncev C. in D. E., prav tako to velja za toženki. Teh navedb toženki nista zanikali, navajata, da naj bi šlo za veljavne posle med samostojnimi pravnimi osebami, katerih edini namen naj bi bila prodaja nepremičnin. Vendar pa je tožnica tudi trdila, da kupnine med temi pravnimi osebami niso bile plačane. Kdaj naj bi bile te plačane in v kolikšnih zneskih, toženki niti nista pojasnili. Trdita sicer, da naj bi predložili dokazila o plačilih kupnin, vendar pa ni stvar sodišča, da ob odsotnosti konkretiziranih navedb samo išče po predloženih dokazih, ali in kdaj naj bi bile kupnine plačane. Iz dokazov, priloženih k ugovoru (priloge B5 - B7), pa je tako ali tako razvidno le plačilo trikrat po 1.220,00 EUR, kar niti ne predstavlja izpolnitve njune pogodbe, vsekakor pa tudi ne more predstavljati realne in poštene kupnine za stanovanja, katerih šest od sedmih naj bi bilo glede na prodajne cene prve toženke vrednih več kot 1,8 milijona EUR.

10. Višje sodišče pa se strinja tudi s stališčem tožnice, da gre le za navidezne pogodbe oziroma da gre za nedopustno podlago teh pogodb, s čimer je tožnica verjetno izkazala, da so te pogodbe nične v smislu četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Gre za lastniško povezane osebe, saj jih obvladujeta zakonca E., pri čemer naj bi bile nepremičnine družbi B. d. o. o. prodane za 100.000,00 EUR (že pred sklenitvijo gradbene pogodbe družbe D. d.o.o. s tožnico, za vknjižbo te prodaje pa je bilo poskrbljeno šele več let kasneje in se je ta prodaja več let skrivala tako pred tožnico kot pred drugimi upniki A. d. o. o.), nato pa nadalje prodane prvi toženki za 5.000,00 EUR, kar je zanemarljiv znesek glede na vrednost nepremičnin, na katerih so bila v vmesnem času zgrajena stanovanja (ki jih je gradila tudi tožnica), pri čemer je prva toženka postavila prodajno ceno za ta stanovanja v vrednosti več kot 1,8 milijona EUR. Zato se višje sodišče strinja s tožnico, da je verjetno izkazala, da so bile vse te pogodbe sklenjene z nedopustno podlago – oškodovanja upnikov A. d. o. o. - v stečaju, s čimer je verjetno izkazano, da so te pogodbe nične in niti kupnine niso plačane. Toženki pa s svojimi pomanjkljivimi navedbami te verjetnosti nista uspeli omajati.

11. Ob tem je res, da je lastninska pravica absolutna pravica, v katero se sme le izjemoma posegati oziroma jo omejevati. Vendar pa tožnica brez zaščite, ki jo zasleduje z izbrisnimi tožbami zoper navedene družbe, katerih končni cilj je vpis nepremičnin spet na A. d. o. o. - v stečaju, prav tako ne bo mogla uresničiti svoje ustavne pravice do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave RS), katere del je tudi pravica do plačila terjatev, pa četudi je tožnica verjetno izkazala, da bo njena terjatev plačana le delno, z vsemi zaporednimi tožbami pa zasleduje interes vseh navadnih upnikov družbe A. d. o. o. - v stečaju (ločitveni upnik bi bil tako ali tako poplačan iz nepremičnin, saj ima na njih hipoteko). Ob tem gre tudi za le začasen ukrep proti osebam, ki so se na podlagi spornih pogodb vknjižile v zemljiško knjigo, ukrep pa je nujen, saj tožnica brez izdane začasne odredbe ne bo uspela doseči vsaj delnega plačila svoje terjatve do A. d. o. o. - v stečaju. S tem pa je tožnica tudi verjetno izkazala, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve do A. d. o. o. - v stečaju v celoti onemogočena.

12. Glede na navedeno je pritožba tožnice utemeljena, saj je izkazala verjetnost terjatve – upravičenost in utemeljenost izbrisne tožbe – tudi zoper toženki, šele na podlagi vseh tožb pa bo lahko dosegla ponovno vknjižbo stečajnega dolžnika A. d. o. o. - v stečaju kot lastnika nepremičnin v zemljiško knjigo. Prav tako pa je za verjetnega izkazala tudi enega od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da bo brez izdane začasne odredbe v tej zadevi uveljavitev njene terjatve onemogočena, ne le otežena.

13. Ker je višje sodišče tako ugotovilo, da ugovor ni utemeljen, je presojalo še višino denarne kazni, ki je bila toženkama naložena za primer kršitve izdane začasne odredbe. Toženki sta v ugovoru trdili, da je kazen v višini 500.000,00 EUR, torej maksimalna dopustna kazen po tretjem odstavku 226. člena ZIZ, ki se smiselno uporablja tudi za primere kršitve začasnih odredb, pretirana. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da ob izkazani verjetnosti obstoja ničnih pravnih poslov, usmerjenih v verjetno izkazano oškodovanje upnikov družbe A. d. o. o. - v stečaju s strani lastniško povezanih oseb, le taka kazen lahko zagotovi, da bosta toženki začasno odredbo tudi spoštovali. Izreku denarne kazni pa se toženki vsekakor lahko izogneta s spoštovanjem izdane začasne odredbe.

14. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. V skladu s četrtim odstavkom v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je višje sodišče odločilo, da bo o stroških tožnice v zvezi s pritožbo odločeno, ko bo odločeno o zahtevku. Toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni opredeljeno priglasila.