Jedro

Dokazno breme glede višine zmanjšanja vrednosti izvršenega dela oziroma znižanja plačila je na strani naročnika – toženke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71161/2009 z dne 27. 5. 2009 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v višini 1.437,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71161/2009 z dne 27. 5. 2009 v celoti pusti v veljavi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je toženka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti vse stroške pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem postopku vtožuje terjatev po 1. začasni situaciji št. 38-10067-10 z dne 24. 2. 2009 (priloge B1-B4), izstavljeni na podlagi obrtniške pogodbe z dne 23. 12. 2008, s katero se je toženki zavezala na objektu K. 10 položiti PVC talne obloge (priloga B5). Toženka plačilo za opravljeno delo v celoti zavrača in z navajanjem, da so na položenem tlaku vidne napake, odrgnine, praske, neravnine med zadnjimi stopnicami in tlakom v hodniku ter napake na stikih, prav tako pa kvaliteta materiala ne ustreza pogodbenim zahtevam, dela niso dokončana, pomanjkljivosti niso odpravljene in gradbena knjiga ni dostavljena v skladu z njenimi zahtevami (priloge B10-B13), smiselno uveljavlja ugovor znižanja plačila po 3. odstavku 639. člena OZ.

6. Po 2. točki 459. člena OZ je napaka stvarna, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana. Če to pravilo smiselno uporabimo za presojo primernosti materiala za izdelavo stvari, mora podjemnik v primeru, da mu je bil ob sklenitvi pogodbe (kot del poslovne podlage pogodbe) znan (oziroma bi mu moral biti znan) poseben (neobičajen) namen, za katerega bo naročnik uporabljal stvar, za izdelavo stvari uporabiti material, ki je primeren, da bo stvar imela lastnosti, potrebne za takšno posebno uporabo (poseben namen). V vseh drugih primerih (torej, kadar morebiten poseben namen uporabe stvari ni del poslovne podlage pogodbe) pa mora podjemnik stvar izdelati iz takšnega materiala, ki je primeren, da bo stvar imela lastnosti, potrebne za njeno običajno uporabo (primerjaj 1. točko 459. člena OZ; N. Plavšak: Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 756). Po 621. členu OZ je v primeru dogovora, da bo podjemnik izdelal stvar iz svojega materiala, ni pa določena kakovost, podjemnik dolžan dati material srednje kakovosti (1. odstavek), naročniku pa odgovarja za kakovost uporabljenega materiala enako kot prodajalec (2. odstavek).

7. Ker obrtniška pogodba izrecno ne govori o vrsti in kvaliteti PVC talnih oblog, ki naj bi jih tožnica dobavila in montirala na stanovanjskem objektu K. 10, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta se pravdni stranki o posebni (poslovni) rabi prostorov na sicer stanovanjskem objektu morda dogovorili ustno oziroma ali je bila tožnici poslovna raba teh prostorov znana oziroma bi ji morala biti znana.

8. Ni dvoma, da je objekt na K. 10 stanovanjski objekt, saj tako izhaja že iz 1. člena sklenjene obrtniške pogodbe in javnega vpogleda v podatke o nepremičninah (izpiska GURS na prilogah A11 in A12). To pa seveda ne pomeni, da se objekt ne bi mogel uporabljati v poslovne namene, pri čemer se v takšnem primeru ne glede na to, da je objekt prvotno namenjen stanovanjski rabi (8,5 % DDV), za izvedena dela v objektu obračuna DDV, predpisan za poslovno rabo (20 %). Pritožba torej pravilno opozarja, da bi bilo treba v primeru, da je šlo v konkretnem primeru za polaganje PVC tlaka v pisarnah, že na predračunu kot tudi na računu obračunati 20 % in ne 8,5 % DDV. Obračunan davek za stanovanjsko rabo tako nakazuje, da tožnica ni vedela, da se bo objekt uporabljal v poslovne namene, saj je za takšen - napačen obračun davka celo podvržena sankcijam po predpisih davčnega prava; toženka pa tožnice na to (morebitno napako) tudi ni opozorila, pač pa ji je celo poslala izjavo, da je upravičena do obračuna 8,5 % DDV-ja (priloga A3).

9. Ker pa ponudba (predračun), račun in izrecna izjava toženke za obračun 8,5 % DDV, predstavljajo edini dokaz, ki bi lahko kazal na dogovor pravdnih strank o PVC tlaku za stanovanjske prostore, pri čemer zakoniti zastopnik toženke B. v svoji izpovedbi celo (napačno) meni, da je obračun DDV-ja odvisen od formalne in ne dejanske rabe objekta, je sodišče prve stopnje na podlagi vseh ostalih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica za poslovno rabo prostorov kljub temu vedela. Svojo oceno je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi izpovedbe B., ki je bil nasprotno od zaslišanega S. prisoten ves čas pogajanj. Pritožba na tem mestu neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da časovna vključenost v posel ne more igrati vloge pri ocenjevanju verodostojnosti priče. Logično je namreč, da S., ki se je v posel vključil šele, ko je bila ponudba že narejena, o začetnih (odločilnih) pogajanjih in dogovorih glede vrste in kvalitete materiala (pred ponudbo) ne more povedati ničesar; pri teh je namreč na strani tožnice sodelovala D., zaslišanja katere pa tožnica ni predlagala.

10. Pri ugotavljanju tega dejstva se je sodišče prve stopnje nadalje oprlo na predložene načrte prostorov, kjer naj bi se polagal tlak (priloga B18). Iz teh namreč jasno izhaja, da gre za pisarne. Teh tožnica v postopku na prvi stopnji ni prerekala niti ni navedla, da se ti načrti ne nanašajo na K. 10. Nasprotno pa je upravičeno prerekala in zanikala, da bi se na K. 10 nanašali kasneje predloženi načrti in razpisna dokumentacija. V dokaz, da je tožnica vedela za poslovno rabo prostorov na K. 10, je namreč toženka predložila sodišču prve stopnje tudi razpisno dokumentacijo (načrte) in ponudbi dveh drugih ponudnikov (priloge B25-B44), pri čemer je v svoji 2. pripravljalni vlogi navedla, da bo navedene listine zaradi varovanja poslovnih tajnosti predložila šele po zahtevi sodišča. Ker ji je sodišče prve stopnje na naroku 18. 2. 2011 v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva odredilo, da listine predloži v roku 8 dni, sicer jih ne bo upoštevalo, jih je naknadno predložila z vlogo z dne 25. 2. 2011; tožnica pa je v zvezi s temi listinami uveljavljala prekluzijo in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za prekluzijo, saj toženka listin upravičeno – zaradi varovanja poslovnih skrivnosti ni predložila pred odredbo sodišča; ne glede na to pa se strinja s pritožbo, da iz ponudbe družbe K. d.o.o. (priloga B33) izhaja, da se ta nanaša na poslovne prostore M. in ima obračunan 20 % DDV, ponudba družbe B. d.o.o., pa se nanaša na pisarne na K. 12 in ima prav tako obračunan 20 % DDV (prilogi B43 in B44). To pomeni, da se ponudbi in načrti očitno ne nanašajo na objekt na K. 10 in za predmetni postopek zato niso relevantni.

11. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da tožnica v svojih dopisih z dne 5. 3. 2009 (priloga B15) in z dne 10. 4. 2009 (priloga B16) zatrjuje, da dobavljeni in vgrajeni material ustreza kakovosti in je primeren za poslovne prostore, kar ni logičen odziv tožnice v primeru, da poslovna raba prostorov sploh ne bi bila dogovorjena. Glede na to in glede na predložen načrt s pisarnami ter izpovedbo zakonitega zastopnika toženke pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženka dokazala, da je tožnica za poslovno rabo prostorov na K. 10 vedela oziroma bi zanjo vsaj morala vedeti.

12. Toženka je v svoji prvi pripravljalni vlogi zatrdila, da poškodbe na materialu nastanejo že ob najmanjši normalni uporabi, kar odstopa od standardne abrazijske vzdržljivosti sorodnih materialov, poleg tega pa ne gre le za poškodbe, pač pa tudi za vidne neravnine in napake na stikih. Hkrati je zanikala, da bi šlo na tlaku (zgolj) za poškodbe, nastale kot posledica nepazljivosti drugih izvajalcev, kot je trdila tožnica (prilogi A6 in A8). Zaradi zavarovanja dokazov je dala izdelati tudi izvedeniško mnenje (priloga B24), iz katerega izhaja, da položeni tlak ne ustreza standardom in dogovorjeni kvaliteti, podloga ni položena na povsem ravno površino, stiki med posameznimi trakovi pa niso izvedeni neoporečno. Ker je tem ugotovitvam iz mnenja, ki se jih po sodni praksi šteje za trditve toženke, tožnica ugovarjala zgolj pavšalno, češ da gre za pristransko in neverodostojno mnenje, je sodišče prve stopnje te trditve toženke pravilno štelo za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP).

13. Tožnica je v postopku prav tako priznala, da je toženki namesto atesta za oblogo P. predložila zgolj atest za oblogo C., pri čemer je pojasnila, da ne gre za drug tip materiala, pač pa za drugo komercialno ime. Tuji proizvajalec M. namreč v tistem času ni razpolagal s testno listino, na kateri bi bilo zapisano prav komercialno ime P.. Glede vrste, kvalitete in namena talne obloge P. je zato tožnica predlagala zaslišanje predstavnika proizvajalca M., česar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica za njegovo zaslišanje ni postavila dovolj trditev, saj trditve v smeri, da je P. t. i. objekt kvalitete, kar pomeni, da je takšna talna obloga namenjena in primerna v prvi fazi za poslovne prostore ter tudi za stanovanjsko rabo (list. št. 49, 53), vsekakor zadoščajo zahtevani trditveni podlagi za izvedbo določenega dokaza; se pa pritožbeno sodišče pridružuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je zaslišanje priče za dokazovanje kvalitete materiala neprimeren dokaz, ki bi prišel kvečjemu v poštev v primeru, da bi tožnica trdila, da dogovorjenega atesta kljub prizadevanjem ni uspela oziroma ga še vedno ne uspe pridobiti.

14. Pritožbeno navajanje, da toženka kot gospodarski subjekt zatrjevanih napak ni grajala na predpisan način in ne pravočasno (str. 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), je pavšalno, zato se pritožbenemu sodišču do tega ni bilo treba opredeliti.

V prvi pripravljalni vlogi je tožnica navedla, da v skladu s končno situacijo (priloga A9) vrednost dejansko izvedenih del upoštevajoč 10 % popust znaša 8.971,06 EUR (brez DDV), torej manj kot je bilo zaračunano z računom oziroma 1. začasno situacijo, zato je svoj tožbeni zahtevek zmanjšala za znesek 666,11 EUR. Po 2. odstavku 184. člena ZPP tožba ni spremenjena v primeru, če tožnica zmanjša tožbeni zahtevek. V tem primeru gre bodisi za delni umik tožbe (188. člen ZPP) bodisi za delno odpoved tožbenemu zahtevku. Po 2. odstavku 188. člena ZPP lahko tožnica umakne tožbo najpozneje do konca glavne obravnave in če se toženka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je v umik privolila. Ker toženka v konkretnem primeru v predvidenem roku ni nasprotovala delnemu umiku tožbe oziroma je z njim smiselno soglašala (list. št. 36), bi sodišče prve stopnje moralo po 3. odstavku 188. člena ZPP izdati sklep o delni ustavitvi postopka. Ker pa je ta zgolj deklaratorne narave, sodišče prve stopnje na ta način ni kršilo določb postopka tako, da bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP).

15. Pravica naročnika zahtevati sorazmerno znižanje plačila za opravljeni posel je jamčevalni zahtevek, ki ga naročnik (v konkretnem primeru toženka) lahko uveljavlja na podlagi podjemnikove (v konkretnem primeru tožničine) odgovornosti za stvarne napake (3. odstavek 639. člena OZ). Po 640. členu OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

16. Dokazno breme glede višine zmanjšanja vrednosti izvršenega dela oziroma znižanja plačila je na strani naročnika - toženke (tako tudi VSL sodba I Cpg 1246/2010 z dne 4.11.2010, VSL sodba in sklep I Cpg 1062/2008 z dne 8.7.2009 itd.). Materialnopravno nepravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede višine zmanjšanja vrednosti izvršenega dela oziroma znižanja plačila na strani tožnice. Ker je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme glede ugotovitve vrednosti izvršenega dela z napako napačno prevalilo na tožnico in je zato dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP); posledično pa je razveljavilo tudi stroškovno odločitev prvostopenjske odločbe.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj zavzetim materialnopravnim stališčem presoditi, ali je toženka zadostila sklepčnosti svojega ugovora na znižanje plačila, to je – ali je navedla dovolj trditev, kakšno vrednost je imelo/ima zanjo opravljeno delo z napakami, nato pa po potrebi izvesti v zvezi s tem dejstvom predlagane dokaze.

18. Sodišče prve stopnje bo, glede na to, da mu je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, v ponovljenem postopku moralo odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).