Jedro

Glede na zatrjevan obstoj solastnine na delu objekta, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, je v zadevi ostalo nerazčiščeno dejansko stanje glede odločilnih dejstev o tem, ali bo tožnica inšpekcijski ukrep lahko izvršila, ne da bi posegla v skupno lastnino. Kolikor iz elaborata skupne lastnine izhaja, da je inšpekcijski ukrep mogoče izvršiti, ne da bi se poseglo v skupno lastnino drugih etažnih lastnikov, sodišče nima zadržka glede izvršljivosti izpodbijane odločbe. Kolikor pa inšpekcijskega ukrepa ni mogoče izvršiti, ne da bi se poseglo v skupno lastnino ostalih etažnih lastnikov, je po mnenju sodišča, glede na izrek izpodbijane odločbe, le-ta neizvršljiva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-169/2015-4AE z dne 20. 10. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor Območna enota Koper št. 06122-2871/2014/7 z dne 5. 6. 2015. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 5. 6. 2015 na podlagi določb 26. in 154. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložil, da mora v roku 15 dni po vročitvi te odločbe odstraniti obravnavano nevarno gradnjo to je streho, strešno konstrukcijo, tretje nadstropje, drugo nadstropje in prvo nadstropje objekta na naslovu ... na zemljišču s parc. št. 1101 k.o. ... ter streho in prvo nadstropje nad gostilno „A.“, na naslovu … na zemljišču s parc. št. 1102 k.o. ... vse v lasti tožnice (točka 1. izreka) tožnico je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti iz 1. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s priselitvijo (točka 2. izreka), ter določil prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO (točka 3. izreka). Navedena odločba je bila tožnici vročena 8. 6. 2015 in se zoper njo ni pritožila.

3. Tožnica kot ničnostne razloge v predlogu uveljavlja razloge iz 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja, da ji je z navedeno odločbo naložena izvršitev kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari po 220. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sama je zgolj ena od etažnih lastnikov navedenih stavb in ne lastnica vseh delov v zvezi s katerimi je organ prve stopnje naložil odstranitev skupnih delov (strehe, strešne konstrukcije, posledično fasade in vseh napeljav), ki so skupne vsem etažnim lastnikom. Na navedeni očitek toženka odgovarja, da je bil ukrep izrečen na podlagi 154. člena ZGO-1 zaradi nevarne gradnje, ki je ogrožala premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet in sosednje objekte zaradi pretečene nenadne porušitve. Torej ne gre za ukrep, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročil kakšno dejanje, ki je kaznivo po Kazenskem zakonu. toliko manj pa izvršitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1 saj gre za odstranitev navedenega nevarnega objekta, ki ogroža zdravje in življenje ljudi zaradi preteče nenadne porušitve. Podan pa ni tudi razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, da odločbo ni mogoče izvršiti zaradi posega v lastninsko pravico tretjih oseb ter s pravicami povezano njihovo obveznost do stroškov skupnih delov, saj le ta ni izkazan niti v smislu dejanske niti v smislu pravne nezmožnosti izvršitve, saj je izrek odločbe jasen in nedvoumen. Kolikor bi prišlo do posega v skupno lastnino imajo ostali solastniki možnost, da v zvezi s tem sprožijo ustrezen sodni postopek, kršitev 7. in 44. člena ZUP pa ni opredeljena kot ničnostni razlog. Tožnica pa tudi ni izkazala ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, da bi imela odločba kakšno nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 4. Tožnica v tožbi navaja, da je dne 9. 7. 2015 vložila predlog za izrek ničnosti odločbe št. 06122-2871/2014/7 z dne 5. 6. 2015, ki jo je tožena stranka z izpodbijano odločbo št. 0612169/2015-4AE z dne 20. 10. 2015 zavrnila, zato vlaga zoper odločbo z dne 20. 10. 2015 v povezavi z odločbo z dne 5. 6. 2015 tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija obe odločbi iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predvsem iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.

5. V tožbi se sklicuje na svoje navedbe iz predloga za izrek ničnosti z dne 9. 7. 2015 ter dodatno navaja, da ji odločba z dne 5. 6. 2015 v povezavi z odločbo z dne 20. 10. 2015 nalaga, da posega v tujo lastnino kot je že obrazložila. Nepremičnina na katero se nanaša inšpekcijski ukrep ni v celoti v lasti tožnice temveč tudi drugih oseb, ki v nasprotju z določbami ZUP niso bile udeležene v inšpekcijskem postopku. Tožnica je zgolj etažni lastnik v stavbi na naslovu ... Z izpodbijanima odločbama se tožnici nalaga odstranitev skupnih delov stavb na naslovu ... Pojem etažne lastnine, skupnih delov stavbe in podobno urejata Stanovanjski zakon in Stvarnopravni zakonik. Bremena v zvezi s skupnimi deli stavb (tudi odstranitev) so dolžni etažni lastniki nositi skladno s svojimi solastniškimi deleži v razmerju svojega posameznega dela do celotne stavbe kar pa izpodbijani odločbi spregledata. Odločba, ki nekomu nalaga poseg v lastninsko pravico drugega ne more biti zakonita in izvršljiva. Solastnina na skupnih delih stavbe je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu, solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati. Inšpekcijski ukrep nalaga odstranitev objekta, ki je v solasti drugih oseb, kar je v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave, poleg tega tožnica sama objektov brez soglasja ostalih solastnikov ne more odstraniti. Odločba se ne da izvršiti zato je nična, v postopku izdaje odločbe pa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, varstva stranke iz 7. člena ZUP, materialne resnice iz 8. člena ZUP ter 44. člen ZUP, po katerem mora organ ves čas postopka skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi na katere pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba, to pa so vsi etažni lastniki. V zadevi ni sporno, da drugi etažni lastniki stavbe na naslovu ... v postopku niso sodelovali, čeprav bi morali. Izdano gradbeno dovoljenje za rušenje spornega objekta z dne 12. 4. 2007, ki je bilo izdano na ime tožnice pa ni okoliščina, ki bi lahko upravičevala vsebino izpodbijanih odločb to je, da se le te glasita le na tožnico in ne tudi na ostale etažne lastnike.

6. Nadalje zatrjuje, da izrek izpodbijane odločbe z dne 5. 6. 2015 ni določen tudi ne izvršljiv, saj tožnici med drugim nalaga odstranitev strehe in prvega nadstropja nad gostilno A. na naslovu ... na zemljišču s parc. št. 1102 k.o. ... vse v lasti tožnice. Tak izrek je nelogičen in nezakonit, saj nalaga odstranitev strehe in prvega nadstropja nad gostinskim lokalom, ki obratuje. Izpiski iz zemljiške knjige pa tudi izkazujejo, da gre za odstranitev skupnega dela stavbe v etažni lastnini. Stavba 859 ima pet posameznih delov, od katerih je tožnica lastnica le posameznega dela št. 4 v stavbi št. 895 k.o. ... Glede stavbe 896 - naslov ..., pa sta solastnika skupnih delov stavbe še B.B. in C.C. Izrek o izvršbi je tako glede drugih oseb nedoločen in ne določa osebe izvajalca.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet odločanja v zadevi je tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka), s katero je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju inšpektor) št. 06122-2871/2014/7 z dne 5. 6. 2015. Z navedeno odločbo je inšpektor v izreku pod točko 1. ugotovil, da mora tožnica v roku 15 dni po vročitvi te odločbe odstraniti obravnavano nevarno gradnjo, to je streho, strešno konstrukcijo, tretje nadstropje, drugo nadstropje in prvo nadstropje objekta ... na zemljišču s parc. št. 1101 k.o. ... ter streho in prvo nadstropje nad gostilno „A.“, na naslovu ... na zemljiščih s parc. št. 1102 k.o. ..., vse v lasti tožnice.

10. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je na stavbi št. 895 k.o. ... stoječi na parc. št. 1102 k.o. ... ter na stavbi št. 896 k.o. ... stoječi na prac. št. 1101 iste k.o. vknjižena etažna lastnina ter na obeh stavbah vpisana solastnina na splošnih skupnih delih stavbe. Četrti odstavek 5. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) določa, da kadar služi določen gradbeni element tako posameznemu delu kot skupnim delom, se šteje za skupni del, če se z njim zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. Upoštevaje sodno prakso tega sodišča (sodba I U 1848/2011), je inšpekcijski organ na to določilo vezan, ko odloča po 125. členu ZS-1. Po mnenju sodišča pa je v primeru etažne lastnine, na 5. člen ZS-1 inšpekcijski organ vezan tudi pri odločanju o inšpekcijskem ukrepu pri nevarni gradnji na podlagi 154. člena ZGO-1, po katerem v primeru nevarne gradnje pristojni gradbeni inšpektor ustavi gradnjo oziroma prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma delu objekta v roku, ki ga določi izvedejo nujna vzdrževalna dela ali pa se ta objekt ustrezno obnovi ali odstrani.

11. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo z inšpekcijskim ukrepom tožnici naložena odstranitev nevarne gradnje le v delu, ki je v lasti tožnice. Glede na zatrjevan obstoj solastnine na delu objekta, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, je v zadevi ostalo nerazčiščeno dejansko stanje glede odločilnih dejstev o tem, ali bo tožnica inšpekcijski ukrep lahko izvršila, ne da bi posegla v skupno lastnino. Kolikor iz elaborata skupne lastnine izhaja, da je inšpekcijski ukrep mogoče izvršiti, ne da bi se poseglo v skupno lastnino drugih etažnih lastnikov, sodišče nima zadržka glede izvršljivosti izpodbijane odločbe. Kolikor pa inšpekcijskega ukrepa ni mogoče izvršiti ne da bi se poseglo v skupno lastnino ostalih etažnih lastnikov, je po mnenju sodišča, glede na izrek izpodbijane odločbe, le-ta neizvršljiva.

12. Tožena stranka je v postopku izdaje izpodbijane odločbe nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje v delu, ki se nanaša na poseg v skupno lastnino, s tem pa napačno presodila obstoj ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

13. Glede na navedeno je sodišče ob upoštevanju 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 potem, ko je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta ne more rešiti spora, ker so bila ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem bo morala dejansko stanje dopolniti tako, da bo ugotovila, ali je izpodbijano inšpekcijsko odločbo katere ničnost uveljavlja tožnica mogoče izvršiti na način, da tožnica ne poseže v skupno lastnino ostalih etažnih lastnikov. Glede na navedeno se sodišče tudi ni izreklo o ničnosti inšpekcijske odločbe, pač pa bo to, skladno s stališčem sodišča morala tožena stranka storiti po tem, ko bo dopolnila dejansko stanje v nakazani smeri v ponovljenem postopku.

K točki II. izreka:

14. Ker je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 in 22% DDV), glede na ta, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.