Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved prepozna, torej podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Vodja cestninskega nadzora pri toženi stranki ni oseba, ki odloča o delovnopravnih ukrepih tožene stranke, zato je povsem irelevantno, kdaj se je seznanil z okoliščinami primera, tudi če je neposredno nadrejen tožnikoma. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je uprava tožene stranke z razlogi za odpoved seznanila 27. 1. 2020, zato je odpoved, podana 12. 2. 2020, pravočasna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je prvi tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2020 ter ugotovitev, da mu na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo, temveč je trajalo do 3. 5. 2020, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 13. 2. 2020 do 3. 5. 2020 in plačilo denarnega povračila v višini 29.358,00 EUR (točka I izreka); ter tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2020 ter ugotovitev, da mu na njeni podlagi delovno razmerje ni prenehalo, temveč je trajalo do 1. 11. 2020, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 13. 2. 2020 do 1. 11. 2020 in plačilo denarnega povračila v višini 16.300,00 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da ga spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Navajata, da ne obstajata objektivni in subjektivni element za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj se sodišče ni opredelilo do vsebine USB ključkov, ki ju je tožena stranka priložila k svojima vlogama z dne 14. 9. 2020 in 23. 10. 2020, prav tako se ni opredelilo do navedb tožnikov, da USB ključek ne dokazuje ničesar, kar tožena stranka zatrjuje. Sodišče povzema samo posnetek kamer (na CD-ju), ki ga je sodišču dostavil A., d. d. Bankomat se nahaja na tisti strani servisa, kjer so "pumpe", ne pa zadaj, kjer je počivališče. Iz slik na USB ključku ni možno ugotoviti ničesar, na kar se sodišče sklicuje. Tožnikoma ni znano, ali je sodišče sploh uporabilo ta dokaz. Tožnika sta v vlogi z dne 29. 9. 2020 navedla, da je iz posnetkov na USB ključku razvidno le, da neka oseba hodi s parkirišča proti bencinskemu servisu A. in ne proti bankomatu ter da glede na slike ni možno ugotoviti, ali je ta oseba ravno (oškodovanec) B.B.. Razvidno je le, kako je cestninsko vozilo prišlo na bencinski servis (in ne na parkirišče) ob 17.31 uri, razvidne so tudi slike navedenega kombija z rumeno vinjeto na vetrobranskem steklu ter slike vozil na parkirišču. Iz videoposnetkov ni možno ugotoviti, da gre ravno za zelen VW kombi, kot tudi ne za cestninsko vozilo in za osebo z imenom B.B.. Odločitve sodišča, ki se opre le na posnetek na CD-ju, ni mogoče preizkusiti. Če bi sodišče upoštevalo vsebino USB ključka, bi ugotovilo, da do škodnega dogodka ni prišlo. Tožnika sta se 2. 1. 2020 nahajala na počivališču C., v času od 17.33 do 17.53 ure nista izvajala nobenega postopka v okviru izvajanja cestninskega nadzora. Dejstvo, da sta se v tem času nahajala na počivališču C. ter da se je na tem počivališču nahajal tudi prijavitelj B.B., ne more dokazovati, da je do dogodka prišlo. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnikov, da do dogodka ni prišlo, niti do navedbe, da gre za izmišljenega prijavitelja. Ob natančnem pregledu USB ključka je tudi možno videti, da vozilo neznane barve vozi proti odcepu avtoceste popolnoma z drugega pasu, kot je za njim odpeljalo na avtocesto vozilo cestnega nadzora s tožnikoma. Nelogično je, da bi prijavitelj odpeljal proti avtocesti veliko pred vozilom cestninskega nadzora, in to še po drugem pasu, kot se je pripeljalo vozilo cestninskega nadzora za uvoz na avtocesto. Tožena stranka je priložila fotografije, ki jih je dostavil prijavitelj, vendar iz njih ni razvidno, da so bile posnete 25. 12. 2019. Iz elektronskih sporočil prijavitelja B.B. izhaja, da naj bi tožnika želela od prijavitelja "da jima pokažem papirje" (e-mail z dne 6. 1. 2020), torej iz elektronskega sporočila ne izhaja odvzem dokumentov, kot to navaja tožena stranka v izredni odpovedi "da sta odvzela prijavitelju dokumente". V e-mailu z dne 6. 1. 2020 prijavitelj navaja vrnitev papirjev, ne pa dokumentov. Gre za izmišljeno osebo, ki ni imela nobenega stika s tožnikoma. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi šlo za podkupnino, pa tudi ne, ali sta tožnika dejanje storila z naklepom ali s hudo malomarnostjo. Tožena stranka je že 10. 1. 2020 prejela dovolj podatkov glede kršitve oziroma je bila seznanjena z razlogi za izredno odpoved, zato sta izpodbijani odpovedi prepozni.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Prvi tožnik (D.D.) je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu cestninskega nadzornika. Tožena stranka mu je 12. 2. 2020 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zaradi hujše naklepoma storjene kršitve iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). Tožena stranka mu je v odpovedi očitala, da sta skupaj z drugim tožnikom (E.E.) 2. 1. 2020 med opravljanjem cestninskega nadzora med 17.33 in 17.45 uro pri kontroli vinjete državljana Romunije B.B. ugotovila, da je vinjeto na vetrobransko steklo zalepil z lepilnim trakom. Ker na tak način pritrjena vinjeta pomeni prekršek, sta mu odvzela dokumente. Namesto izreka predpisane globe v višini 500,00 EUR pa sta od kršitelja zahtevala plačilo 100,00 EUR. Po prejemu denarja sta mu vrnila dokumente, dogodka pa nista prijavila. Drugemu tožniku je poleg navedene kršitve tožena stranka podala odpoved tudi zaradi kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je 26. 12. 2019 prodal vinjeto, ki jo je voznik plačal s plačilno kartico, računa pa mu ni izdal, ker elektronska naprava ni delovala. Zato bi mu moral izdati račun iz vezane knjige računov in v roku dveh delovnih dni odpreti ločeno prijavo in v blagajno vnesti račun iz vezane knjige računov, to pa je storil šele 30. 12. 2019. Tožnika izpodbijata odpoved, ker menita, da je prepozna, poleg tega pa zanikata storitev kršitve in trdita, da do dogodka sploh ni prišlo, da je prijavitelj izmišljena oseba. Tožena stranka je navajala, da je odpoved pravočasna v smislu določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1, saj se je delodajalec (uprava) z razlogi za odpoved seznanil (šele) 27. 1. 2020, zato je odpoved, ki je podana znotraj 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved, pravočasna. Meni tudi, da so kršitve tožnikoma dokazane.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved prepozna, torej podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Kot to sicer pravilno ugotavlja že pritožba, vodja cestninskega nadzora pri toženi stranki ni oseba, ki odloča o delovnopravnih ukrepih tožene stranke, zato je povsem irelevantno, kdaj se je seznanil z okoliščinami primera, tudi če je neposredno nadrejen tožnikoma. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je uprava tožene stranke z razlogi za odpoved seznanila 27. 1. 2020, zato je odpoved, podana 12. 2. 2020, pravočasna.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do vsebine USB ključka (videoposnetkov in fotografij), čeprav je ta dokaz na glavni obravnavi izvedlo, prav tako pa se tudi ni opredelilo do navedb tožnikov, da USB ključek ne dokazuje ničesar, kar tožena stranka zatrjuje. Sodišče prve stopnje je odgovorilo, posredno ali neposredno, na vse navedbe tožnikov, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta glede vprašanja, kako se naj sodišče opredeli do posameznih navedb, možna dva pristopa, ki sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe posebej ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi obrazložitve in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za relevantne (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Prav takšen, bolj posreden pristop, je v obravnavani zadevi uporabilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je bil prijavitelj B.B. v Sloveniji v tranzitu 22. 12. 2019, ko je kupil avtocestno vinjeto; da se je iz Italije vračal skozi Slovenijo po (novoletnih) praznikih; da se je 2. 1. 2020 istočasno kot tožnika nahajal na počivališču C. oziroma na tamkajšnjem bencinskem servisu A., saj je predložil račun z dne 2. 1. 2020 o nakupljenih artiklih na tamkajšnjem bencinskem servisu ob 17.08 uri, ter da je na podlagi posnetka nadzorne kamere (na CD-ju) vidi, da je moški zgodnjih srednjih let vidno nezadovoljen tipkal na bankomat ob 17.41 uri, torej ob isti uri, kot kaže izpisek iz bančnega računa prijavitelja, ter da je prijavitelj ob 17.42 uri vzel denar, ga dal v sprednji hlačni žep, denarnico pa še pred tem v zadnji hlačni žep, kar pomeni, da ga ni nameraval hraniti v denarnici, temveč prejkone nekomu izročiti.

9. Vsi ugotovljeni, sicer posredni dokazi, tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavljajo sklenjen krog indicev, ki dokazuje, da je do dogodka prišlo na način, kot ga je zatrjeval prijavitelj oziroma tožena stranka. Tožnika v pritožbi navajata, da je iz posnetkov USB ključka razvidno (le), da neka oseba hodi s parkirišča proti bencinskemu servisu A. in ne proti bankomatu ter da glede na slike ni možno ugotoviti, ali je ta oseba ravno B.B., vendar je iz posnetka (na CD-ju) razvidno, da je transakcija na bankomatu opravljena takrat, kot to izhaja iz predloženega izpisa - potrdila o dvigu na bankomatu (B11). Glede na navedeno ni dvoma, da je oseba, ki je hodila proti servisu, dvignila denar na bankomatu. Tožnika v pritožbi navedeta, da so na USB ključku tudi slike kombija z rumeno vinjeto na vetrobranskem steklu ter slike vozil na parkirišču, zato njuna navedba, da ni možno ugotoviti, da gre ravno za zelen VW kombi, ob tem, da obstaja dokazilo o dvigu denarja, ni relevantna. Ker je na USB ključku po navedbah tožnikov tudi vozilo z rumeno vinjeto, na počivališču pa sta se istočasno nahajala tožnika, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je prišlo do obravnavanega dogodka. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da odločitve sodišča, ki se opre le na posnetek na CD-ju, ni mogoče preizkusiti.

10. Vsebina USB ključka, kot jo povzema pritožba, glede na navedeno ne dokazuje navedb tožnikov, da do spornega dogodka ni prišlo ter da posledično ni mogoče govoriti o kršitvi pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja oziroma da bi sodišče, če bi upoštevalo posnetke na USB ključku, ugotovilo, da do dogodka, ki se tožnikoma očita, sploh ni prišlo. Pritožbena navedba, da tožnika v času od 17.33 do 17.53 ure nista izvajala nobenega postopka v okviru izvajanja cestninskega nadzora, pa posredno le dokazuje, da sta od prijavitelja prejela podkupnino v znesku 100,00 EUR, saj tega ne bi mogla storiti, če bi ustrezno evidentirala postopek izvajanja cestninskega nadzora zaradi nepravilno pritrjene vinjete. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov, da gre za izmišljenega prijavitelja, saj iz sodbe jasno izhaja, da se je prijavitelj v kritičnem času nahajal na počivališču. Pritožbene navedbe, da se na USB ključku vidi, da vozilo neznane barve povsem nelogično vozi proti odcepu avtoceste, popolnoma z drugega pasu, kot je za njim odpeljalo na avtocesto vozilo cestnega nadzora s tožnikoma, pa ni bistvena, saj v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj se je pred tem dogajalo na počivališču. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prijavitelj predložil dokazilo o nakupu vinjete dne 22. 12. 2019 in fotografijo vozila z dne 25. 12. 2019. Glede na to, da je prijavitelj fotografijo poslal z elektronsko pošto 13. 1. 2020 ob 13.26 uri, potem ko ga je k temu istega dne ob 12.59 uri pozval delavec tožene stranke F.F., ni dvoma, da je bila posneta 25. 12. 2019, posebej glede na pritožbeno navedbo, da se na sliki vidi avtomobil z nalepljeno vinjeto. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da s fotografije ni razvidno, da je bila posneta (ravno) 25. 12. 2019. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da iz elektronske pošte prijavitelja izhaja, da sta tožnika želela od prijavitelja "da jima pokaže papirje" oziroma da govori o vrnitvi papirjev, ne pa dokumentov. V kontekstu obravnavanega dogodka gre nedvomno za dokumente ("papirje"), ki sta jih tožnika kot osebi, ki sta izvajali cestninski nadzor, zahtevala od kršitelja. Zato ta pritožbena navedba v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožnika kot pogoj za vrnitev dokumentov zahtevala od prijavitelja plačilo 100,00 EUR. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj naj bi šlo za podkupnino.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa tudi, da je izpolnjen drugi pogoj za podajo izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo izpovedi tedanjega predsednika uprave tožene stranke in toženkine direktorice za področje cestninjenja o nesprejemljivosti očitanih ravnanj in popolni izgubi zaupanja v delo tožnikov ter pravilno ocenilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Glede na to pritožba neutemeljeno navaja, da nista ugotovljena objektivni in subjektivni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. V zvezi z drugo kršitvijo, ki jo je storil tožnik E.E., ni bistvena pritožbena navedba, da tudi glede te kršitve sodišče ni opredelilo o krivdni obliki. Glede na to, da že prva kršitev utemeljuje zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitve v zvezi s to kršitvijo ne morejo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).