Jedro

Prekršek vožnje pod vplivom alkohola se storilcu ne očita na podlagi trditev o vrsti in količini zaužite pijače oz. izračunov, koliko alkohola naj bi imel v organizmu glede na lastna zatrjevanja o količini in vrsti zaužite alkoholne pijače, temveč na podlagi ugotovitev o tem, kolikšna je bila koncentracija alkohola v storilčevem organizmu v času vožnje motornega vozila. To pa se ugotavlja s pomočjo indikatorja (elektronskega alkotesta), merilnih naprav ali toksikološke analize odvzetih vzorcev, ki je najbolj zanesljiva metoda ugotavljanja koncentracije alkohola v organizmu.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 165,00 EUR v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Rogaška Slatina št. 5550097286610 z dne 28. 1. 2023, ter storilcu naložilo v plačilo stroške postopka - sodne takse v znesku 110,00 EUR, ki jih bo plačal po pozivu prekrškovnega organa.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, podredno pa tudi zaradi odločitve o izrečeni sankciji in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo, podredno pa, da se mu za storjeni prekršek izreče opomin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z odločbo o prekršku, ki jo storilec izpodbija v predmetnem postopku z zahtevo za sodno varstvo, je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, da je 7. 11. 2022 ob 22.15 uri vozil osebni avtomobil znamke Renault, tip Megane, reg. št. ..., po K. ulici v naselju R. iz smeri centra R. proti T., ko je kot voznik motornega vozila imel v organizmu najmanj 0,53 grama alkohola na kilogram krvi, kot je razvidno iz poročila o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino št. T-3215/2022 z dne 14. 11. 2022. 5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo kot bistveno navajal, da se je tistega dne po končanih delovnih obveznostih v Hočah, ne da bi v vmesnem času kaj konkretnega pojedel, udeležil pevskih vaj v glasbeni šoli v R., kjer je po nasvetu sopevk, da uživanje jabolčnega kisa pomaga pri zatiranju občutka lakote in izgubljanju telesne teže, iz čiste radovednosti zaužil nekaj jabolčnega kisa, pred tem pa še en brizganec, nakar so ga ustavili policisti le kakšen kilometer in pol pred domom in da je glede na zaužito pijačo bil zelo presenečen nad rezultatom alkotesta, zaradi česar se z rezultatom ni strinjal in je opravil tudi strokovni pregled, vendar bil presenečen tudi nad rezultatom toksikološke preiskave, ki je pokazala skoraj enkrat večji rezultat od elektronskega alkotesta. V navedbah v zahtevi za sodno varstvo je storilec smiselno predlagal postavitev ustreznega izvedenca stroke, ki bi lahko pojasnil kako je lahko alkotest glede na zaužito pijačo pokazal tako visok rezultat, ter izpostavil okoliščine, ki po njegovem mnenju opravičujejo izrek opomina za storjeni prekršek.

6. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek s tem, da je zaslišalo storilca. Na zaslišanju je storilec v bistvenem vztrajal pri svojih navedbah v zahtevi za sodno varstvo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je storilec najprej opravil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki je pokazal rezultat 0,31 mg alkohola v litru izdihanega zraka (kar ob smiselnem upoštevanju tolerance po pravilniku o meroslovnih zahtevah za etilometre pomeni, da je imel v organizmu najmanj 0,26 mg alkohola v litru izdihanega zraka), (-) da se storilec s pokazanim rezultatom ni strinjal, zaradi česar mu je bil odrejen strokovni pregled, (-) da je toksikološka analiza krvi in urina v okviru opravljenega strokovnega pregleda pokazala rezultat 0,53 mg alkohola na kg krvi, in (-) da je na podlagi navedenega mogoče z gotovostjo trditi, da je storilec imel v krvi 0,53 mg alkohola v kg krvi, kar pomeni, da je imel v organizmu več kot 0,50 g alkohola na kg krvi, s tem pa izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

7. Glede na take ugotovitve sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu storilca za angažiranje izvedenca sodnomedicinske stroke. Svojo odločitev je obrazložilo s pojasnilom, da je izvedba takega dokaza nepotrebna, ker je storilcu prekršek dokazan z analizo njegove krvi in urina. Kljub drugačnim pričakovanjem storilca, ki jih izraža v pritožbi, ko sodišču očita, da tekom postopka, razen njegovega zaslišanja, ni izvedlo prav nobenega dokaza, ki bi potrjeval navedbe prekrškovnega organa, saj ni zaslišalo policistov, zlasti pa ni sledilo predlogu za izvedenca ustrezne stroke, je potrebno poudariti, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Sodišče lahko namreč izvedbo dokaza tudi zavrne, če je dokaz nedosegljiv, neprimeren za dokazovanje dejstev, ki naj bi jih dokazoval, oziroma če želi obramba z njim dokazovati dejstva, ki za odločitev v predmetni zadevi niso relevantna. V vsakem primeru pa je sodišče zavrnitev dokaznega predloga dolžno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi tudi storilo, s sicer zelo kratko obrazložitvijo, da postavitev izvedenca ni bila potrebna, ker je storilcu prekršek dokazan z analizo njegove krvi in urina, kateri pa je potrebno pritrditi. Prekršek vožnje pod vplivom alkohola se storilcu namreč ne očita na podlagi trditev o vrsti in količini zaužite pijače oz. izračunov, koliko alkohola naj bi imel v organizmu glede na lastna zatrjevanja o količini in vrsti zaužite alkoholne pijače, temveč na podlagi ugotovitev o tem, kolikšna je bila koncentracija alkohola v storilčevem organizmu v času vožnje motornega vozila. To pa se ugotavlja s pomočjo indikatorja (elektronskega alkotesta), merilnih naprav ali toksikološke analize odvzetih vzorcev, ki je najbolj zanesljiva metoda ugotavljanja koncentracije alkohola v organizmu. To pomeni, da tudi v primeru, če bi izvedenec izračunal, kolikšno koncentracijo alkohola naj bi imel storilec v času vožnje, če je zaužil en brizganec ter nekaj jabolčnega kisa (pri čemer pa te trditve niso objektivno dokazane in gre zgolj za navedbe storilca), to ne bi izpodbilo dejstva, da je toksikološka analiza pokazala ugotovljeno koncentracijo alkohola v krvi storilca. Ker je torej storilec s predlaganim dokazom želel dokazovati dejstva, ki za odločitev o odgovornosti za prekršek niso relevantna, hkrati pa s takim dokazom ni mogoče dokazati trditve, da ni vozil pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tak dokazni predlog kot nepotreben in neprimeren.

8. V zvezi z nerazumevanjem storilca, kako je lahko bil rezultat toksikološke preiskave celo enkrat večji, saj je bila v krvi ugotovljena vrednost 0,53 grama alkohola na kilogram krvi, medtem ko je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,31 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da do te razlike prihaja zaradi uporabe različnih merskih enot. Iz besedila 2. točke tretjega odstavka 105. člena ZPrCP jasno izhaja, da se koncentracija alkohola v organizmu ugotavlja lahko v gramih alkohola na kilogram krvi ali v miligramih alkohola v litru izdihanega zraka, pri čemer koncentracija 0,50 do 0,80 grama alkohola na kilogram krvi ustreza koncentraciji 0,24 do vključno 0,38 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Elektronski alkotest, ki prikazuje rezultat v miligramih alkohola v litru izdihanega zraka, je v obravnavani zadevi pokazal rezultat 0,31 miligrama na liter izdihanega zraka. Ob upoštevanju tolerance, ki znaša 0,05 miligrama na liter to pomeni, da se je storilcu na podlagi rezultata ugotovljenega z elektronskim alkotestom, očitala vožnja pod vplivom alkohola s koncentracijo 0,26 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, kar pa ustreza koncentraciji 0,54 grama alkohola na kilogram krvi. Poleg tega je treba upoštevati, da je toksikološka analiza bila opravljena uro kasneje kot preizkus z elektronskim alkotestom, v tem času pa se je del alkohola že tudi izločil iz krvi. S toksikološko analizo pa je bila ugotovljena koncentracija 0,53 grama alkohola na kilogram krvi, ki torej ustreza približno koncentraciji 0,26 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka. Tako dejanskega odstopanja v samih rezultatih med rezultatom elektronskega alkotesta in toksikološko analizo dejansko ni.

9. Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje v predmetnem postopku s tem, ko razen storilčevega zaslišanja ni izvedlo nobenega drugega dokaza, ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti ni kršilo načelo materialne resnice. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da izvedba s strani storilca predlaganega dokaza za odločitev o zahtevi za sodno varstvo ni potrebna in je svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo, storilcu pa je tekom postopka dalo možnost, da navaja dejstva in predlaga dokaze, torej ni štelo, da bi bil s kakršnimikoli trditvami ali dokazi prekludiran. O nadaljnjih dejanjih v postopku pa ga kljub njegovi zahtevi ni moglo obveščati, saj nadaljnjih dejanj niti ni opravljalo. Tako je sodišče tudi utemeljeno zaključilo, da storilec s trditvami o zaužiti količini alkohola in jabolčnega kisa ni uspel omajati pravilnosti in zanesljivosti ugotovitev, da je vozil motorno vozilo v času, ko je v organizmu imel 0,53 grama alkohola na kilogram krvi, kar pa predstavlja prekršek po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. Pravilno pa je storilcu očitalo tudi, da je za storjeni prekršek odgovoren, saj se je kot voznik motornega vozila z opravljenim vozniškim izpitom nedvomno zavedal, da ne sme piti alkoholnih pijač oziroma ne sme voziti vinjen, pa je kljub temu vozil pod vplivom alkohola in to hotel, s čemer mu je očitalo ravnanje z direktnim naklepom.

10. Pritrditi pa je tudi razlogom sodišča, s katerim je zavrnilo storilčev predlog, da se mu namesto globe in kazenskih točk izreče opomin. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre pri vožnji pod vplivom alkohola za najhujše prekrške, zaradi katerih pride do usodnih prometnih nesreč in je zato potrebno ukrepati tudi preventivno zaradi varnosti vseh udeležencev cestnega prometa. V skladu s 21. členom ZP-1 sme sodišče izreči opomin, če gre za prekršek, ki je bil storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega oziroma (prvi odstavek 21. člena ZP-1), ali če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil in povrnil povzročeno škodo (drugi odstavek 21. člena ZP-1). Pritožbeno izpostavljene osebne lastnosti storilca, ki naj bi se kazale v tem, da ni ne specialni in ne navadni povratnik, da ni objesten voznik in da doslej še ni bil obravnavan ter kaznovan zaradi storitev kaznivih dejanj iz 23. poglavja KZ-1, ni mogoče šteti kot okoliščine, v katerih je bil strojen prekršek in ki bi bile posebej lahke. Gre zgolj za (splošne) olajševalne okoliščine, ki se nanašajo na osebnost storilca in bi lahko privedle le do izreka omilitve globe, ne pa tudi opomina. Iz zakonskega besedila jasno izhaja, da mora biti za izrek opomina izkazano, da so okoliščine prekrška takšne narave, da prekršek sam delajo posebno lahkega, česar pa pri prekršku vožnje pod vplivom alkohola ni mogoče trditi, zlasti glede na to, da je za ta prekršek poleg globe predpisan izrek tudi stranske sankcije 8 kazenskih točk v cestnem prometu, kar pomeni, da je že zakonodajalec ocenil, da gre za precej hud prekršek zoper varnost cestnega prometa. V zvezi s sklicevanjem storilca na sodbo Višjega sodišča v Kopru PRp 258/2022 z dne 6. 4. 2022, iz katere naj bi po mnenju storilca izhajalo, da je tudi v primeru, ko je zakonodajalec za določen prekršek predpisal kazenske točke, mogoče izreči opomin, pa pritožbeno sodišče poudarja, da storilec to sodbo očitno razume napačno. Iz te sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer v tisti zadevi obravnavanemu storilcu namesto glob za prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) ter devetim odstavkom 27. člena ZPrCP izreklo enotno sankcijo opomin, vendar je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe prekrškovnega organa takšno odločitev spremenilo ter storilcu izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.000,00 EUR.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka sodno takso po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 ZST-1 v znesku 165,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.