Jedro

Glede samega priznanja krivde ne more biti dvoma, da je bila to zavestna in prostovoljna odločitev obtoženca samega in ni šlo za dogovarjanje med njim in državno tožilko (in njegovo zagovornico), ki bi "rezultirala v sporazumu o priznanju krivde", kar pritožnik v pritožbi večkrat neutemeljeno in v nasprotju s spisovnimi podatki izpostavlja.

Šesti odstavek 285.č člena ZKP izrecno določa, da se obrazložitev sodbe, ki temelji na priznanju krivde, omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je predsednica senata pred sprejemom sklepa o priznanju krivde presodila, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. To je tudi obrazložila že na samem naroku, kot tudi v drugi točki izpodbijane sodbe. Poleg tega je treba še pojasniti, da je predsednica senata opravila predobravnavni narok na podlagi obtožnice, ki je postala pravnomočna po tem, ko je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje zavrnil ugovor obtoženčeve zagovornice s sklepom z dne 20.9.2022, kar pomeni, da je šlo pred priznanjem krivde za visoko stopnjo verjetnosti, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil, zato je predsednica senata na podlagi priznanja krivde, ki je bilo podprto z dokazi, utemeljeno prišla do prepričanja o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter mu je izreklo kazen dveh let in šest mesecev zapora, stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj torej v višini 3.000,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 6.7.2022 od 18.45 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo izgon tujca iz države za dobo štirih let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema telefona znamke Samsung in SIM kartice mobilnega operaterja A1. 2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženčev zagovornik, ki jo je tudi dopolnil in višja državna tožilka B. B. (v nadaljevanju: državna tožilka). Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom oziroma podredno, da obtožencu zniža kazen na eno leto zapora in 300,00 EUR denarne kazni ter mu izgon iz Republike Slovenije zniža na dve leti in vrne zasežen telefon s SIM kartico. Državna tožilka navaja, da sodbo izpodbija iz razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 374. členom ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče višjo, neomiljeno zaporno kazen. Na pritožbo državne tožilke je podal odgovor obtoženčev zagovornik s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

_K pritožbi obtoženčevega zagovornika_

4. Pritožnik trdi, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe, ker pritožnik "še ni prejel spisa in se pritožba vlaga na podlagi izpovedb obtoženca". Obtoženec naj bi tudi navedel, da se bo kmalu iztekel rok za pritožbo. Ta pritožbena navedba ni utemeljena. Obtoženec je prejel izpodbijano sodbo (v prevodu) 28.10.2022, njegova zagovornica po uradni dolžnosti (odvetnica C. C.) pa 18.11.2022. Pritožnik je na sodišču vpogledal spis 23.11.2022 (sodišče prve stopnje je tudi njemu vročilo sodbo in jo je prejel 22.11.2022), zato je lahko ugotovil, da se rok za pritožbo ne bo kmalu iztekel, saj je začel teči šele po tem, ko je sodbo prejela obtoženčeva zagovornica po uradni dolžnosti.

5. Pritožnik navaja, da je obtoženec krivdo priznal, čeprav ni razumel obtožbe. Priznal jo je, ker mu je tako rekla prejšnja odvetnica pred sodiščem, kateri je potem preklical pooblastilo, saj je priznal dejanje, ki ga ni storil. Navaja, da je bil obtoženec "prisiljen v sklenitev obravnavanega sporazuma o priznanju krivde" ter da v spisu ni dokazov, da bi bil obtoženec izvidnik, ni korespondence s soobdolženimi, ne organizatorji, niti migranti. Sodišče ne bi smelo sprejeti priznanja krivde, ki ni podprto z ustreznimi dokazi v sodnem spisu. Zatrjuje, da so bile s tem kršene obtoženčeve ustavne pravice do pravičnega sojenja, neodvisnega in nepristranskega sodišča, domneve nedolžnosti, kontradiktornosti in neposrednega izvajanja dokazov in načelo enakosti iz 29., 23., 27. in 14. člena Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja ureditev instituta sporazuma o priznanju krivde ter izpostavlja dve odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (U-I-18/93 z dne 11.4.1996 in U-I-134/97 z dne 14.3.2022), s katerima naj bi sodišče odločilo, da je nepošteno in nepravično, če sodišče, ki sodi, nagovarja obdolženca k priznanju krivde. Tudi v nadaljevanju pritožbe pritožnik izpostavlja naravo sporazuma o priznanju krivde in trdi, da sodišče sporazuma ne bi smelo sprejeti.

6. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da v obravnavani zadevi sodba ni bila izdana na podlagi sporazuma o priznanju krivde, ampak na podlagi priznanja krivde na predobravnavnem naroku, ki je bil opravljen 17.10.2022 (listovna št. 269-272 spisa). Obtoženec je na javni seji, ki jo je pritožbeno sodišče opravilo 9.2.2023 pojasnjeval, da je priznal krivdo zato, ker mu je prejšnja zagovornica postavljena po uradni dolžnosti povedala, da bo v primeru priznanja dobil največ deset mesecev zapora. Med samo glavno obravnavo ga je povabila na hodnik in mu med odmorom povedala, da če ne bo priznal krivde, bo obsojen na zaporno kazen petih let. Počuti se nedolžnega. Sicer pa je tudi tedanja zagovornica od njegovega očeta prejela denar, in sicer 3.350,00 EUR, kar je bilo plačano z več nakazili. Prav tako naj bi zagovornici 2.500,00 EUR plačal njegov stric, vendar za to nima dokazov. Pojasnil je, da ga je zagovornica obiskala en dan pred glavno obravnavo (očitno: predobravnavnim narokom) oziroma večer pred glavno obravnavo (očitno: predobravnavnim narokom). Ob tej priložnosti mu je dejala, da če bo priznal krivdo, bo dobil 10 mesecev zapora in da ji mora zato naslednji dan, to je na dan glavne obravnave (očitno: predobravnavnega naroka), plačati 2.500,00 EUR. Ta isti večer, po obisku zagovornice, je zaprosil paznike za telefonski pogovor in poklical očeta ter ga prosil, naj si izposodi denar, da bo lahko ta znesek poravnal. Oče tega zneska ni uspel zagotoviti, zato mu ni jasno ali je zaradi tega dobil višjo kazen. Potrdil je vsebino kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnim naroku z dne 17.10.2022. 7. Sodišče prve stopnje zgoraj navedenih kršitev ni zagrešilo. Iz podatkov spisa izhaja kot sledi v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je obtožencu vročilo vabilo na predobravnavni narok (prevedeno v srbski jezik) 26.9.2022. V njem so vsebovana opozorila (pouk), med drugim, da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi, dokazni postopek pa bo izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 17.10.2022 nadalje izhaja, da je predsednica senata obtoženca ponovno poučila, med drugim tudi kot v vabilu, da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Obtoženec je povedal, da je razumel dane mu pravne pouke. Glede obtožbenih očitkov je na vprašanje predsednice senata izjavil, da je obtožbo prejel in jo razumel. Na izrecno vprašanje je odgovoril, da razume za kakšno kaznivo dejanje ga bremeni obtožba. Nato je bila državna tožilka pozvana, da predlaga sankcijo v primeru priznanja krivde. Državna tožilka je povedala, da v primeru priznanja krivde predlaga kazen tri leta in dva meseca zapora, 3.000,00 EUR denarne kazni, štiri leta izgona tujca iz države in odvzem telefona, ki je bil uporabljen za kaznivo dejanje. Nato je sledil odmor zaradi posveta zagovornice z obtožencem. Po posvetovanju z zagovornico, je obtoženec izjavil, da krivdo po obtožbi prizna. Povedal je, da ne prereka nobenega dejstva kot mu je očitano ter da je storil očitano kaznivo dejanje na način in v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah kot je to opisano v izreku same obtožbe. Na posebno vprašanje je odgovoril, da je priznanje njegove krivde dano prostovoljno in da ga v to ni nihče prisilil. Sledil je ponoven (tretji) pouk predsednice senata, da je priznanje krivde, v kolikor ga bo predsednica senata s sklepom sprejela, nepreklicno, nakar je obtoženec izjavil, da je dani pravni razumel in da vztraja na dani izjavi o krivdi. Ko je nato predsednica senata presodila pogoje iz prvega odstavka 285. člena ZKP, je priznanje krivde sprejela. Sklep o priznanju krivde je tudi obrazložila in sicer, da iz spisovnih podatkov in dokazov, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da je priznanje obtoženca podprto z listinskimi dokazi. V nadaljevanju, na naroku za izrek kazenske sankcije, v katerem je bil prebran izpisek iz kazenske evidence obtoženca in drugih dokaznih predlogov za izrek kazenske sankcije ni bilo, je sledila beseda strank, v kateri je državna tožilka ponovno predlagala izrek treh let in dva meseca zapora, denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR in štiri leta izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije ter odvzem mobilnega telefona, ki ga je obtoženec, kot je navedla državna tožilka, nedvomno uporabil pri in za izvršitev kaznivega dejanja. Tako predlagani zaporni kazni je nasprotovala obtoženčeva zagovornica in opozarjala na olajševalne okoliščine konkretnega primera ter predlagala sodišču, da sodišče obtožencu izreče bistveno nižjo kazen kot jo je predlagala državna tožilka. V končni besedi je obtoženec ponovno povedal, "jaz sem naredil kaznivo dejanje, katerega sem priznal", prosil pa je za izrek nižje kazni. Povedal je nadalje, da se kesa zaradi vsega tega kar je naredil in da nikoli več ne bo ponovil kaznivega dejanja.

8. Iz zgoraj povzetega je očitno, da ni utemeljena pritožbena navedba, da obtoženec ni razumel obtožbe ter da je bil prisiljen "v sklenitev obravnavanega sporazuma o priznanju krivde" oziroma, ker v obravnavani zadevi sporazum o priznanju krivde sploh ni bil sklenjen, da je bil prisiljen v priznanje krivde. Obtoženec je smiselno zatrjeval, da je bil s strani tedanje zagovornice prevaran, češ, da mu je ta zagotovila, da bo v primeru priznanja "dobil največ deset mesecev zapora" (če ji bo na dan predobravnavnega naroka plačal 2.500,00 EUR), v primeru, da krivde ne bo priznal pa da bo obsojen na 5 let zapora, vendar pritožbeno sodišče obtožencu tudi v tej smeri ne sledi, saj je sam pojasnil, da njegov oče tega zneska ni uspel zagotoviti, poleg tega je pred priznanjem krivde državna tožilka predlagala izrek zaporne kazni tri leta in dveh mesecev, kar je enako ponovila v besedi strank, vendar je obtoženec na priznanju krivde vztrajal, čeprav je mislil, da ne zasluži tako visoke kazni, kar je izpostavila tudi njegova zagovornica v zaključni besedi. Kot je videti iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu državne tožilke, saj je obtožencu kazen omililo in mu izreklo dve leti in šest mesecev zapora. Glede samega priznanja krivde ne more biti dvoma, da je bila to zavestna in prostovoljna odločitev obtoženca samega in ni šlo za dogovarjanje med njim in državno tožilko (in njegovo zagovornico), ki bi "rezultirala v sporazumu o priznanju krivde", kar pritožnik v pritožbi večkrat neutemeljeno in v nasprotju s spisovnimi podatki izpostavlja. Ni sprejemljiva navedba obtoženca, da mu je zagovornica predočila, da mu bo sodišče izreklo pet let zapora, saj je državna tožilka predlagala izrek zaporne kazni treh let in dveh mesecev, v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP pa sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Okoliščina, da naj bi zagovornica po uradni dolžnosti od obtoženčevega očeta prejela 3.350,00 EUR, 2.500,00 EUR pa naj bi ji plačal tudi njegov stric, na veljavnost priznanja krivde, na kar ga je sodišče večkrat opozorilo in poučilo, da je nepreklicno, ne more vplivati. Seznanitev s posledicami priznanja krivde pomeni, da obtoženec ve, da v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku oziroma da se odpoveduje postopku na glavni obravnavi.

9. Pritožnik trdi, da izpodbijana sodba ni obrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni preverilo ali dokazi v spisu podpirajo priznanje krivde. Zatrjuje, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Zgoraj navedene kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Šesti odstavek 285.č člena ZKP izrecno določa, da se obrazložitev sodbe, ki temelji na priznanju krivde, omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je predsednica senata pred sprejemom sklepa o priznanju krivde presodila, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. To je tudi obrazložila že na samem naroku, kot tudi v drugi točki izpodbijane sodbe. Poleg tega je treba še pojasniti, da je predsednica senata opravila predobravnavni narok na podlagi obtožnice, ki je postala pravnomočna po tem, ko je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje zavrnil ugovor obtoženčeve zagovornice s sklepom z dne 20.9.2022, kar pomeni, da je šlo pred priznanjem krivde za visoko stopnjo verjetnosti, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil, zato je predsednica senata na podlagi priznanja krivde, ki je bilo podprto z dokazi, utemeljeno prišla do prepričanja o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

11. Pritožnik trdi, da kaznivo dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, nima znakov kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. čelna KZ-1. Po njegovi oceni bi moralo sodišče prve stopnje izpustiti iz opisa besedilo, ki se nanaša na članstvo hudodelske združbe, pri tem trdi, da o tem ni dokazov. V tej zvezi tudi izpostavlja, da obtoženec tujce ni izpostavil nevernosti za življenje ali zdravje ljudi, vendar se slednje obtožencu ne očita, zato je ta pritožbena navedba odveč. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opisano kaznivo dejanje vse znake kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 ter je, kot je presodila predsednica senata, tudi očitek, da je dejanje storil kot član hudodelske združbe, podprt z dokazi v spisu. Ostale pritožbene navedbe se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa je v nasprotju z drugim odstavkom 370. člena ZKP, ki določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo olajševalne okoliščine, da ima zelo bolne starše ter da s partnerko pričakujeta otroka. Poleg tega po oceni pritožnika sodišče prve stopnje ni ocenilo, da obtoženec kot samostojni podjetnik ne deluje več in da je imel zaradi dolgov blokirane račune. Meni, da je sodišče narobe štelo, da ima dohodke ter da je zmožen plačati sodne stroške in denarno kazen. Izpostavlja, da ima obtoženec za več kot 20.000,00 EUR dolgov, zato ocenjuje, da bi ga moralo sodišče prve stopnje oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, denarno kazen pa znižati na 300,00 EUR. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov oziroma je v njej nejasno obrazloženo zakaj "vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko sodišč v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem". Po njegovi oceni bi moralo sodišče vpogledati v zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 33420/2020 z dne 27.10.2020, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Kp 33420/2020 z dne 16.2.2021, kjer je šlo za podobno dejansko in pravno podlago.

13. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 3. do 7. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je ugotovilo, da gre za posebne olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je obtožencu omililo kazen, kar pomeni, da pritožnik nima prav, ko trdi drugače. Okoliščina, da je obtoženec dejanje storil zato, da bi pridobil sredstva za preživljanje svoje družine in partnerke, da ima zelo bolne starše ter da s partnerko pričakujeta otroka, kot tudi, da ne posluje več ter da je imel zaradi dolgov blokirane račune, niso okoliščine take teže, ki bi terjale še dodatno omilitev izrečene zaporne kazni. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na zgoraj navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, saj je šlo v tej zadevi za kaznivo dejanje storjeno pred spremembo KZ-1G, ko je bilo za kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen od enega do osmih let zapora. Ta kazenska zadeva torej ni primerljiva z obravnavano. Pritožnik neutemeljeno trdi, da gre v obravnavani zadevi za "matematično izrekanje kazni kot ga je ponudila državna tožilka", saj je državna tožilka predlagala izrek višje in neomiljene zaporne kazni (tri leta in dva meseca). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje kazen odmerilo glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščin. Ni res, da je sodišče prve stopnje dalo veliko težo obremenilnim okoliščinam. Pritožnik ima prav, da v postopku ni bil zaslišan D. D., vendar ni jasno, kako bi ta dokaz, katerega izvedba ni bila predlagana, lahko vplival na znižanje zaporne kazni. Glede dejanskega stanja, ki se nanaša na obtoženčevo krivdo, pa je bilo že zgoraj navedeno, da ta pritožbeni razlog ni dovoljen. Pritožnik trdi, da je izrečena denarna kazen previsoka ter da je svoj s.p. zaprl, ker ima blokirane račune in je brez dohodka, vendar je tudi to v nasprotju s spisovnimi podatki oziroma izjavo samega obtoženca na preodbravnavnem naroku, ki je povedal, da je nosilec svojega podjetja, ki se ukvarja z gradbeništvom. Sodišče prve stopnje je izrečeno denarno kazen obrazložilo v 6. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena denarna kazen pravilno odmerjena, tako po višini določnega dnevnega zneska kot po številu dnevnih zneskov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Ravnalo je pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo 300 dnevnih zneskov ter je pri tem upoštevalo splošna pravila odmere kazni. Višino dnevnega zneska v višini 10,00 EUR, pa je pravilno odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca kot jih je sam navajal. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik pritožbe, ne morejo pripeljati do spremembe odločitve sodišča prve stopnje, saj je potrebno upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, čemur drugi odstavek 47. člena KZ-1 daje večjo težo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrek stranske kazni izgona tujca iz države ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi pri tej kazni pravilno upoštevalo vse okoliščine primera in v 7. točki izpodbijane sodbe podalo prepričljive razloge.

14. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema telefona s SIM kartico. Trdi, da ima na telefonu vse osebne telefonske kontakte, ki jih potrebuje ter da pri njem nikoli ni bila podana ponovitvena nevarnost, da bo telefon uporabljen za storitev novega istovrstnega kaznivega dejanja. S prej navedenim se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženec telefon uporabil za storitev kaznivega dejanja, kar je glede na njegovo vlogo pri kaznivem dejanju kot je opisana v izreku izpodbijane sodbe tudi logično, zato je pravilno odločilo, da se telefon s SIM kartico odvzame. To ne pomeni, da obtoženec ne bo mogel priti do v telefonu shranjenih osebnih telefonskih kontaktov, saj se vsebina teh lahko prepiše, kar sodišče prve stopnje lahko odobri s posebno odredbo.

15. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Navedbe v tej zvezi so nove in v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile izpostavljene in izkazane, zato bodo lahko predmet odločanja predsednice senata na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Sicer je pritožnikova trditev, da je obtoženec delal kot pek, v nasprotju z navedbami samega obtoženca, ki je na predobravnavnem naroku povedal, da je nosilec svojega podjetja, ki se ukvarja z gradbeništvom. Ker je bil obtoženec spoznan za krivega, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, kar ima podlago v prvem odstavku 95. člena ZKP.

_K pritožbi državne tožilke_

16. Državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko je obtožencu izreklo omiljeno kazen, za kar ni bilo zakonskih pogojev. V obtožnici namreč tožilka ni predlagala izreka omiljene kazni v primeru, če obtoženec krivdo prizna. Po oceni pritožnice tudi sicer niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale izrek omiljene kazni. Meni, da obtoženec s priznanjem ni v ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, ker je bil pri kaznivem dejanju prijet, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V pritožbi izpostavlja tudi ravnanje obtoženca po tem, ko so policisti skušali njegovo vozilo prehiteti.

17. Pritožbeno sodišče, kot je bilo že zgoraj odgovorjeno na pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, da obtožencu omili zaporno kazen, pravilna in je ustrezno obrazložena. Jasno je, da je sodišče prve stopnje kazen omililo na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1. Pritožnica ima prav, da je omilitev kazni fakultativna, vendar nima prav, ko neutemeljeno zmanjšuje kvaliteto obtoženčevega priznanja krivde na predobravnavnem naroku. Priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, je namreč institut, ki omogoča, da se kazenski postopek hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, zato "prispevek k razjasnitvi dejanskega stanja" ni odločilen. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kazen omililo zato, ker je obtoženec priznal krivdo, ker še ni bil obsojen in ker je ugotovilo, da dejanje iskreno obžaluje. Prej navedene okoliščine same zase res niso okoliščine, ki bi imele naravo posebne olajševalne okoliščine, vendar je treba imeti v vidu skupek vseh teh okoliščin v povezavi s priznanjem krivde, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča doseglo kvaliteto posebno olajševalnih okoliščin. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je treba kazen omiliti, kar je tudi skladno s primerljivimi primeri iz sodne prakse. Pritožnica izpostavlja obteževalne okoliščine, vendar je sodišče te okoliščine pravilno upoštevalo pri oceni narave in teže obravnavanega kaznivega dejanja storjenega v hudodelski združbi. Izpostavljen način obtoženčeve vožnje tudi ni taka okoliščina, ki bi onemogočila omilitev kazni.

18. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) po tem, ko je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega ostavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

19. Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je skladno z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.