Jedro

Tožnica se zmotno zavzema za stališče, da ji toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 4. 2014 za delovno mesto svetovalec za osebne finance, ki je mirovala v času, ko je tožnica na podlagi pogodbe za določen čas z dne 15. 4. 2020 opravljala delo na vodilnem delovnem mestu vodje poslovalnice F. ZDR-1 v drugem odstavku 74. člena, ki ureja posebni položaj vodilnih delavcev, določa, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre za drugačno ureditev mirovanja, kot je določena v 53. členu ZDR-11, ki ureja primere, ko delavec zaradi drugih zakonsko predvidenih okoliščin začasno preneha opravljati delo pri delodajalcu, pogodba o zaposlitvi pa mu zaradi tega ne preneha.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 8. 2020 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč ji še traja, za vzpostavitev delovnega razmerja na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 30. 4. 2014 in z dne 15. 4. 2020, za poziv nazaj na delovno mesto, prijavo v zavarovanja in vpis v matično evidenco ZPIZ; za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, obračun plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2020, povečano za dodatke, ter za izplačilo neto zneska po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica postavila enak tožbeni zahtevek, ki se od primarnega razlikuje le po tem, da je vezan zgolj na pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 4. 2014. Odločilo je še, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi ji toženka lahko odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodje poslovalnice, ne pa tudi pogodbe za nedoločen čas za delovno mesto svetovalca za osebne finance, saj je ta pogodba mirovala. Ta institut je urejen v 53. členu ZDR-1 (suspenz), ki določa, da delodajalec pogodbe o zaposlitvi ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved. Pogodbe torej ni bilo možno odpovedati z redno odpovedjo iz krivdnega razloga. Takšno stališče je bilo zavzeto v zadevi Pdp 471/2015, ki poudarja, da ne moreta veljati dve pogodbi naenkrat. Zmotno je sklicevanje na 16. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da tožnici preneha veljati tudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšna pogodbena določba je v nasprotju s 53. členom ZDR-1. Poleg tega se pisno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nanaša le na kršitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje poslovalnice in ne na pogodbo za delovno mesto svetovalca za osebne finance. Zmotno je stališče sodišča, da interni akt, ki je za delavca ugodnejši, ni relevanten. V skladu s pravilnikom mora posamezna OE prijavo suma kršitev podati pisno v roku 4 delovnih dni na predpisanem obrazcu, postopek pa se mora zaključiti v 30 dneh. V tem primeru pa se je rok 4 delovnih dni iztekel že 30. 6. 2020, prijava pa je bila podana 20. 7. 2020, torej en mesec prepozno. Prav tako toženka postopka ni zaključila najkasneje v 30 dneh, kot je določeno v pravilniku. Podana je bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B.. Prav tako je z odločitvijo, da toženki ni treba priložiti poročila C. z dne 31. 7. 2021 v celoti, brez prikritih delov, kršilo tožničino pravico do izjave. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj je sodišče napačno povzelo vsebino odpovedi ter štelo, da je toženka v odpovedi navajala kršitve in izgubo zaupanja, ki se nanašajo na obe delovni mesti, po obeh pogodbah o zaposlitvi. Iz odpovedi ni razviden dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2014. Tudi ni upoštevalo navedb tožnice in izpovedi D.D., da je bila tožnica neenako obravnavana; upoštevalo je le izpoved E.E.. Neenaka obravnava je vodila do podaje pisnega opozorila, saj je tožnica storila dejanje v stiski, ki je bila posledica ukinitve enovitega delovnega časa in prepovedi kompenzacije prihodov.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v posledici ugotovitve zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013 in nasl.). Predmet odpovedi je bil očitek, da je tožnica kot vodja poslovalnice toženke v F. od vodje enote G. H.H. 23. 6. 2020 in 24. 6. 2020 zahtevala pojasnila o aktivnostih, povezanih z odobritvijo izrednega limita komitentu I.I., tožničinemu partnerju, čeprav na njegovem osebnem računu ni bila pooblaščena in je imel komitent skrbništvo v drugi poslovalnici (v G.), in ker je 24. 6. 2020 vpogledala na račun istega komitenta, čeprav za to ni bila izkazana poslovna upravičenost. S tem je izrabila položaj in dostop do bančno varovanih podatkov za svoje privatne interese, pridobljene podatke pa uporabila za vplivanje na druge zaposlene. V predhodnem pisnem opozorilu z dne 21. 1. 2020 je toženka tožnici očitala, da je v obdobju od 14. 10. 2019 do 13. 11. 2019 najmanj 11-krat lažno prikazovala svojo prisotnost na delu z zlorabo svoje službene kartice in ker je v oktobru in novembru 2019 ravnala v nasprotju z internimi pravili toženke o preprečevanju trpinčenja in nadlegovanja delavcev.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B.B., svetovalca za osebne finance pri toženki, in A.A., direktorice kontaktnega centra toženke. B.B. je bil kot priča predlagan v zvezi z obema kršitvama iz pisnega opozorila. Ker pa je tožnica prvo kršitev (nepravilno evidentiranje delovnega časa) priznala, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z drugo kršitvijo (neprimerna komunikacije z zaposlenimi), saj to za presojo zakonitosti odpovedi ni bilo potrebno. Tožnica je zaslišanje B.B. predlagala tudi v zvezi s padcem standardov in kadrovsko okrnjenostjo poslovalnice v G. ob njenem prihodu v to poslovalnico v letu 2016, kar pa za presojo zakonitosti odpovedi, ki je bila podana v letu 2019 zaradi opravljanja nalog tožnice v poslovalnici F., ni odločilno. Prav tako je tožnica ta dokazni predlog podala le za primer, če bi sodišče menilo, da je izvedba dokaza potrebna, kar pa ni ustrezen dokazni predlog. Tudi dokazni predlog za zaslišanje A.A. je sodišče pravilno zavrnilo, saj je bil podan v zvezi z dokazovanjem okoliščine, da je tožnica tri mesece čakala na pogovor pri direktorju E.E. zaradi nestrinjanja s kvartalnim ocenjevanjem kompetenc, kar za presojo odpovedi ni bistveno, ter v zvezi z dokazovanjem, da ni izvajala mobbinga nad zaposlenimi, kar pa za presojo pisnega opozorila iz že pojasnjenega razloga (priznanje preostalega očitka) ni odločilno.

8. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja navedeno kršitev določb postopka tudi v zvezi z odločitvijo sodišča, da toženke ne pozove k predložitvi poročila C. z dne 31. 7. 2020 v celoti, brez prikritih delov, saj je bil ključni del poročila, v katerem so bile obravnavane kršitve, neprikrit, ostali (prikriti) deli pa za odločitev v predmetni zadevi niso relevantni, kot je ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. Pritožba opozarja, da so v Pravilniku za izvajanje postopkov preiskovanj sumov škodljivih ravnanj, ukrepov in zaščito prijaviteljev določeni krajši roki kot pa so določeni v ZDR-1. Takšno opozorilo ni relevantno, saj navedeni pravilnik ne ureja postopka podaje odpovedi, ampak postopek preiskave škodljivih ravnanj. Zato ni odločilno pritožbeno sklicevanje na (ne)upoštevanje 4-dnevnega roka za prijavo ter 30-dnevnega roka za zaključek postopka iz pravilnika. Ni podlage za tolmačenje, da bi morala upoštevati ugodnejšo ureditev postopka odpovedi iz pravilnika kot pa je zakonska ureditev. Zato tudi zatrjevani očitki napačne izvedbe predpisanega postopka iz pravilnika za presojo zakonitosti odpovedi niso pomembni. Nenazadnje ima toženka posebno Navodilo in smernice glede ravnanja pristojnega direktorja v delovno pravnem postopku, ki glede roka za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga povzema besedilo iz šestega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato ni mogoče zaključiti, da roki iz pravilnika za izvedbo posameznih faz v postopku preiskave sumov škodljivih ravnanj (npr. 4-dnevni za prijavo ali 30-dnevni za izvedbo postopka, ki ju izpostavlja pritožba) odločilno vplivajo na presojo pravočasnosti odpovedi.

10. Tožnica se zmotno zavzema za stališče, da ji toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 4. 2014 za delovno mesto svetovalec za osebne finance, ki je mirovala v času, ko je tožnica na podlagi pogodbe za določen čas z dne 15. 4. 2020 opravljala delo na vodilnem delovnem mestu vodje poslovalnice F..

11. ZDR-1 v drugem odstavku 74. člena, ki ureja posebni položaj vodilnih delavcev, določa, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre za drugačno ureditev mirovanja, kot je določena v 53. členu ZDR-11, ki ureja primere, ko delavec zaradi drugih zakonsko predvidenih okoliščin začasno preneha opravljati delo pri delodajalcu, pogodba o zaposlitvi pa mu zaradi tega ne preneha. Ta določba, ki resda omejuje možnosti prenehanja delovnega razmerja, se ne nanaša na tožničino pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je tožnica opravljala delo pri toženki, bila prijavljena v zavarovanja in prejemala plačo, kar pa za pravne položaje iz 53. člena ZDR-1 ne velja. Tudi ni relevantno s tem povezano sklicevanje na zadevo Pdp 471/2015. Skladno z navedenim sta stranki v pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2020 tudi predvideli, da lahko toženka odpove pogodbo o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga in da ji v tem primeru preneha veljati tudi pogodba o zaposlitvi za neodločen čas, ki v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, miruje.

12. Sodišče prve stopnje ni zmotno povzelo vsebine odpovedi, v kateri se je toženka sklicevala tudi na izgubo zaupanja v smislu resnosti odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela (drugi odstavek 89. člena ZDR-1) in tožnici odpovedala obe pogodbi o zaposlitvi. Ker je tožnica opravljala delo vodilnega delavca, se že po naravni stvari očitki ne morejo nanašati na opravljanje nalog delovnega mesta svetovalca za osebne finance, kar pa, kot že obrazloženo, ni ovira za prenehanje delovnega razmerja tožnice po obeh pogodbah.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče premalo raziskalo dejansko stanje, ker ni upoštevalo navedb tožnice in izpovedi priče D.D., da je bila tožnica neenako obravnavana. Upoštevalo je izpoved E.E., nekdanjega direktorja, da je tožnico obravnaval enako kot ostale vodje, nenazadnje pa je upoštevalo tudi izpoved same tožnice, ki je o nekdanjemu direktorju govorila spoštljivo in tako celo sama ni potrdila navedb v smeri nedopustne obravnave. Sodišče prve stopnje tudi v izpovedi D.D. ni imelo dovolj podlage za ugotovitev diskriminacije. Sprejelo je torej dovolj raziskan in pravilen zaključek, da tožnica ni bila neenako obravnavana oziroma, da ji pogodba ni bila odpovedana iz nedopustnega razloga, ampak zaradi ugotovljenih kršitev delovnih obveznosti.

14. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

1 Člen 53 ZDR-1 (z naslovom Suspenz pogodbe o zaposlitvi) določa: (1) V primerih, ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek, zaradi katerih ne more opravljati dela šest mesecev ali manj, obveznega ali prostovoljnega služenja vojaškega roka, opravljanja nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije, vpoklica pogodbenega pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske k opravljanju vojaške službe v miru ter poziva ali napotitve na opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči pogodbenega pripadnika Civilne zaščite, pripora in v drugih primerih, ki jih določajo zakon, kolektivna pogodba ali pogodba o zaposlitvi, začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca (suspenz pogodbe o zaposlitvi). (2) Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. (3) Delavec se ima pravico in dolžnost vrniti na delo najkasneje v roku petih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe. S tem dnem preneha suspenz pogodbe. Če se delavec v predpisanem roku neupravičeno ne vrne na delo in mu je izrečena izredna odpoved v skladu s sedmo alinejo prvega odstavka 110. člena tega zakona, traja suspenz pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi.