Jedro

Kljub temu da je povezanost med materjo in otrokom, ki ga mati nosi, nedvomno zelo velika, se ta po/navezanost še okrepi in poveča z njegovim rojstvom, ko mati prične za otroka skrbeti in ga negovati, kar posredno izhaja tudi iz sodne prakse, po kateri sodišča za smrt že rojenih otrok prisojajo višje denarne odškodnine kot za smrt še ne rojenih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici še 6.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2009 dalje do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici še dodatnih 520,63 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem se pritožba tožnice zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 540,80 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 6.547,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (48.911,10 EUR) je zavrnilo. Tožena stranka mora po odločitvi prvostopenjskega sodišča tožnici povrniti 490,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo ter ji ni prisodilo pravične denarne odškodnine. Pritožuje se glede prisojene višine za vse postavke nematerialne škode, vendar s pritožbo terja nižje denarne zneske, kot ji je vtoževala v postopku pred sodiščem prve stopnje, in zavrnilni del izpodbijane sodbe izpodbija le delno. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno ugotovilo vsa dejstva in okoliščine, ni pa tega v zadostni meri upoštevalo pri določitvi višine denarne odškodnine. Ne strinja se z oceno sodišča, da pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 20.000,00 EUR in zahteva še 2.000,00 EUR. Navaja, da sodišče pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti ne bi smelo popolnoma obiti izvedenskega mnenja, moralo bi ga upoštevati vsaj v določeni meri, ali pa obrazložiti, zakaj se z njim ne strinja. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo, da gre za mlado, aktivno mamo, ki svojima otrokoma v toplejšem delu leta zagotavlja aktivnosti na prostem, zaradi česar mora nositi kratka oblačila. Ne strinja se z oceno sodišča, da pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR in zahteva še 500,00 EUR. Glede strahu je sodišče pravilno upoštevalo vse okoliščine, vendar se te v premajhni meri odražajo v višini denarne odškodnine, ki jo je sodišče ocenilo na 1.900,00 EUR, zato iz tega naslova zahteva še 3.100,00 EUR. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da ji je družina pomenila nadpovprečno veliko, tudi na športnem področju je bila nadpovprečno aktivna, zato je bila njena psihična prizadetost izredno huda, kar se v premajhni meri odraža v višini denarne odškodnine. Sodišče neupravičeno ni upoštevalo njene prizadetosti na poklicnem področju, saj iz dokazov jasno izhaja, da je tudi tu njena življenjska aktivnost zmanjšana zaradi posledic prometne nesreče. Ne strinja se z oceno sodišča, da pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 36.300,00 EUR in zahteva še 3.700,00 EUR. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi smrti bližnjega (nerojenega otroka) tožnica nasprotuje pogojevanju višine denarne odškodnine z dejstvom, da ima dva majhna otroka in da otrok, ki je umrl, še ni bil rojen. Sklicuje se na sodbo, s katero je sodišče očetu (njenemu možu), zaradi smrti bližnjega prisodilo 10.000,00 EUR, ona pa je kot mati trpela huje kot oče otroka, zato bi morala dobiti vsaj takšno odškodnino kot on. Ne strinja se z oceno sodišča, da pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 6.800,00 EUR in zahteva še 3.200,00 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožničina pritožba v delu, ki se nanaša na višino denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, utemeljena. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (stran 6), je tožnica zaradi prometne nesreče izgubila otroka, ki bi bil rojen čez deset dni, in tri organe (jajčnik, maternico in vranico). Poškodovanih je imela več organskih sistemov, njeno zdravljenje je bilo dolgotrajno, saj je opravila številne različne preglede in terapije (podrobneje glej drugi odstavek na 7. strani prvostopenjske sodbe), dolgo časa je trpela tudi različno intenzivne bolečine (prvi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe). Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki jih tožnica v pritožbi izrecno ne izpodbija, znaša v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina iz tega naslova 22.000,00 EUR, torej iz tega naslova še dodatnih 2.000,00 EUR, ki jih v pritožbi utemeljeno terja tožnica.

5. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni sledilo izvedenskemu mnenju, saj iz izpodbijane sodbe (četrti in peti odstavek na 9. strani obrazložitve) jasno izhaja, da ga je upoštevalo in mu v celoti sledilo, sàmo pa je na podlagi ugotovitev zavzelo le materialnopravno stališče o vprašanju, ali gre za skaženost takšne stopnje, da tožnici iz tega naslova pripada denarna odškodnina, in kakšna višina odškodnine ji pripada. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ni vezano na kvalifikacijo izvedenca, da gre pri tožnici za srednjo stopnjo skaženosti, saj je odločanje o pravnih vprašanjih vselej pridržano sodišču. V zvezi z navedbami tožnice, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarne odškodnine iz tega naslova premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica mlada aktivna mama, ki svojima otrokoma v toplejšem delu leta skuša zagotoviti čim več gibanja na prostem, kopanja in podobnih aktivnosti, zaradi česar mora nositi kratka oblačila, pritožbeno sodišče ugotavlja, gre za (delno) nedovoljeno (raz)širitev trditvene podlage (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj je doslej (tj. pravočasno) zatrjevala le, da mora zaradi zagotavljanja raznih aktivnosti otrokoma v vseh toplejših mesecih nositi kratka oblačila, čemur se ne more odreči, zato ji je v teh mesecih neugodno zaradi vprašanj in pogledov drugih. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče prisodilo iz tega naslova, povsem primerna, zato se pritožnica neutemeljeno zavzema za njeno povišanje.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s trditvijo pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine za strah premalo upoštevalo ugotovljene dejanske okoliščine. Kot izhaja iz 11. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica določen čas pred trčenjem videla nasproti vozeče vozilo in je videla ter vedela, da bo trčilo vanjo, pri tem pa se s svojim vozilom ni mogla umakniti. Ob dejstvu, da je bila tožnica visoko noseča in tik pred porodom, je bil njen primarni strah še večji, nedvomno zelo hud ter intenziven. Ob upoštevanju še sekundarnega strahu, ki ga je tožnica, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (11. in 12. stran obrazložitve), trpela, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova 1.000,00 EUR več, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, pritožničino zavzemanje za še dodatnih 2.100,00 EUR pa nima podlage v OZ in sodni praksi.

7. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnice utemeljene. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so spremembe na delovnem mestu tožnice zgolj posledica njene spremenjene volje, spremenjenih ambicij in prioritet (drugi odstavek na 16. strani sodbe), v kar pritožbeno sodišče sicer dvomi, ker dokazna ocena prvostopenjska sodišča v tem delu ne prepriča, obenem ocenjuje, da že vse ostale okoliščine in ugotovitve (14. in 15. stran obrazložitve) niso v zadostni meri upoštevane pri višini denarne odškodnine iz tega naslova, saj iz njih izhaja, da je življenjska aktivnost tožnice zmanjšana na številnih področjih (trajna nezmožnost zanositve, poslabšan imunski sistem, preventivna cepljenja in jemanje antibiotikov, bolečine v levem kolenu, nezmožnost aktivnega ukvarjanja s športom, strahovi in bojazni pred nesrečami, moreče sanje, strah pred vožnjo z avtomobilom in opustitev druženja s prijatelji), zaradi česar tožnica kot mlad, družinski človek nedvomno zelo trpi. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova 40.000,00 EUR, zato je pritožbi tožnice v tem delu v celoti ugodilo ter ji prisodilo dodatnih 3.700,00 EUR.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica trpela hude duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - nerojenega otroka, do rojstva katerega je manjkalo zgolj deset dni, a ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine iz tega naslova, ob upoštevanju pričakovanja in navezanosti na tega otroka, pravilno upoštevalo tudi dejstvi, da otrok še ni bil rojen in da ima tožnica že dva otroka (stran 18 sodbe). Kljub temu da je povezanost med materjo in otrokom, ki ga mati nosi, nedvomno zelo velika, se ta po/navezanost še okrepi in poveča z njegovim rojstvom, ko mati prične za otroka skrbeti in ga negovati, kar posredno izhaja tudi iz sodne prakse, po kateri sodišča za smrt že rojenih otrok prisojajo višje denarne odškodnine (1) kot za smrt še ne rojenih (2). Za tožnico kot mamo, ki je z otrokom močno povezana še pred njegovim rojstvom, je tovrstno razlikovanje najbrž težko predstavljivo, a je gotovo, da po/navezanost še (z)raste po rojstvu, ko mama otroka ne le čuti, temveč ga tudi vidi in sliši ter se otrok mami (vse bolj) odziva. Drži, da je tudi zadeva, v kateri je sodišče tožničinemu možu za izgubo istega otroka prisodilo precej višjo odškodnino, kot jo je sodišče tožnici priznalo z izpodbijano sodbo, del sodne prakse in v bistvenem najbolj podobna tu obravnavani zadevi, toda ob tem ni mogoče spregledati, prvič, da primer tožničinega moža po višini bistveno odstopa primerljivih zadev v sodni praksi, medtem ko je odškodnina, prisojena tožnici, povsem primerljiva s primeri iz sodne prakse, in drugič, da je bila tožnici priznana pravična denarna odškodnina zaradi več oblik nematerialne škode, celotni prisojeni znesek pa močno presega odškodnino, ki je bila prisojena njenemu možu (več glej v naslednji točki te obrazložitve). Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova prisodilo povsem primerno denarno odškodnino.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v sodni praksi že dolgo zavzeto stališče, da ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravilna odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.(3) Povedano drugače: pomembno je, da celotni znesek za vse prisojene oblike nepremoženjske škode predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ. Po delnem zvišanju odškodnine s strani pritožbenega sodišča je tožnica za vse oblike nepremoženjske škode skupaj dobila (delno s strani tožene stranke še pred pravdo) 72.700,00 EUR (22.000,00 + 1.000,00 + 2.900,00 + 40.000,00 + 6.800,00), kar glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe predstavlja 73,5 povprečne mesečne neto plače ter po oceni pritožbenega sodišča povsem zadošča kriterijem iz 179. člena OZ.

10. Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zavrnilnem delu (II. točka izreka sodbe sodišče prve stopnje) delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati še 6.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 16. 2. 2009 dalje do plačila. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu II. točke izreka potrdilo.

11. Tožnica je delno uspela s svojo pritožbo, kar pomeni, da je posledično uspela z večjim delom svojega zahtevka, kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ji mora tožena stranka, ob upoštevanju odmerjenih pravdnih stroškov, ki ji jih je priznalo že sodišče prve stopnje, povrniti še 520,63 EUR, torej skupno 1.011,24 EUR, zato je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP ustrezno spremenilo tudi III. točko izreka izpodbijane sodbe.

12. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila samo tožnica, ki je s svojo pritožbo delno uspela (v 46% (4)), zato ji mora tožena stranka povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka, kar znaša 540,80 EUR (tožnica je priglasila 587,20 EUR odvetniških stroškov, kar skupaj z 20 % DDV znaša 704,64, ter 471,00 EUR sodne takse, skupaj 1.175,64 EUR).

(1) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 5. 6. 2003, opr. št. II Ips 102/2003, in z dne 9. 9. 2010, opr. št. II Ips 954/2008, ter tam citirano drugo sodno prakso.

(2) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 17. 9. 2008, opr. št. Cp 12/2008. (3) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25. 8. 2008, opr. št. II Ips 977/2006. (4) Tožnica v pritožbi izrecno navaja, da s pritožbo uveljavlja le dodatnih 14.700,00 EUR, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo kot izpodbijani del oziroma vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku.