Jedro

Tožeča stranka le zatrjuje, da je neprekinjeno živela na območju RS, kar pa ni mogoče enačiti s stalnim prebivališčem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka s pisno vlogo z dne 3.11.2003 zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je ugotavljala izpolnjevanje pogojev, ki jih določa 1. odstavek 19. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, med drugim tudi izpolnjevanje pogoja, prijavljenega stalnega prebivališča prosilca v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990. Ko je po uradni dolžnosti ugotovila, da tožeča stranka na območju Upravne enote A. in Upravne enote B. ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, je z dopisom z dne 10.9.2004 obvestila pooblaščenca tožeče stranke, da njegova stranka ne izpolnjuje enega izmed pogojev iz 1.odstavka 19. člena zakona, to je, da bi imel prosilec za sprejem v državljanstvo na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ga pozvala, da v določenem roku predloži izjavo stranke o navedenem dejstvu, oziroma morebitno potrdilo upravne enote v kolikor je imela tožeča stranka prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990, kjerkoli v Republiki Sloveniji. Pooblaščenec tožeče stranke v danem roku vloge ni dopolnil niti predložil zahtevanih dokazov, zato ga je tožeča stranka ponovno dne 22.10.2004 pozvala na ustrezno dopolnitev vloge oziroma prekvalifikacijo ali umik zahtevka, istočasno pa ga tudi seznanila, da bo v nasprotnem primeru vlogo tožeče stranke zavrnila. Ker tožeča stranka v danem roku svoje vloge ni dopolnila, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je toženi stranki predložila vrsto dokumentov v zadevi zaradi priznanja statusa stalnega prebivališča v RS, ki se vodi pri toženi stranki. V Slovenijo se je preselila leta 1980 iz Bosne in Hercegovine. Ob prihodu se je zaposlila v gradbenem podjetju AAA iz C. in delal v D., C. in B. Leta 1991 se je zaposlila pri privatniku A.A. s.p. v B. in pri njem delala do leta 1996, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu to je B.B. s.p. v A.. V tem času je stanovala na naslovu v A., v E. in A. na drugem naslovu, nazadnje pa je prijavljena na tretjem naslovu v A.. Nenehno je bivala na območju Republike Slovenije zato meni, da izpolnjuje pogoj prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kar dokazuje s predlaganimi pričami. Nadalje navaja, da je tožeča stranka kršila določila Zakona o splošnem upravnem postopku, saj je ne da bi ugotavljala status tožeče stranke, neutemeljeno in nepravilno zaključila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka je pred izdajo odločbe ni zaslišala s čimer bi lahko neposredno ugotovila ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije. S tem je kršila 3. odstavek 146. člena starega Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa da pristojni organ ne sme izdati odločbe preden stranki ne da možnosti, da se izjavi o dejstvih in dokazih na katerih se ista odločba opira. Tožena stranka bi morala upoštevati, da je tožeča stranka preprost delavec, ki si v preteklosti ni pribavljal posebnih dokazov o svojem bivanju v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je neizobražen mu je tudi sedaj težko pribavljati dokaze nanašajoče se na njegov status in zahtevati od številnih organov, da mu izdajo potrdila in dokaze za nazaj. Glede na dano situacijo bi mu morala tožena stranka še toliko bolj pomagati pri zbiranju podatkov po uradni poti. Zaradi neupoštevanja pravil postopka in neupoštevanja statusa tožeče stranke je po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba preuranjena in neutemeljena, zato sodišču predlaga, da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zahtevek tožeče stranke je bil zavrnjen, ker le ta ni izkazala, da izpolnjuje enega izmed predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in sicer pogoj iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/02), da je imela na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialne predpise in je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče sledi njeni utemeljitvi in razlogov za odločitev ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). V zvezi z toženimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja.

Tožeča stranka je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/02). Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91 -1, 30/91-I, 38/92, 61/92, 13/94, 13/95, 55/99 in 96/02 - ZDRS) določa različne pravne podlage za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ena izmed pravnih predlag je tudi pravna podlaga iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu RS. Po tej določbi lahko v roku 1 leta od dneva uveljavitve tega zakona zaprosi za državljanstvo RS polnoletna oseba, ki je imela na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živi, če izpolnjuje pogoje iz 5., 6., 8. in 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Tožeči stranki je potrebno pojasniti, da na tej pravni podlagi lahko zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije le osebe, ki so imele na določen datum stalno prebivališče na območju RS. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi imela tožeča stranka na dani datum niti pred tem datumom stalno prebivališče na območju RS. Tožeča stranka le zatrjuje, da je neprekinjeno živela na območju RS, kar pa ni mogoče enačiti s stalnim prebivališčem. Tožeča stranka je bila tudi pozvana, da svojo vlogo dopolni in predlaga dokaze, česar v danem roku ni storila, razen tega pa ji je bila dana pred izdajo izpodbijane odločbe tudi možnost, da svojo vlogo ustrezno dopolni oziroma prekvalificira, česar pa tožeča stranka v danem roku ni storila. Tožečo stranko je v upravnem postopku zastopala prava uka stranka, zato so ugovori glede neznanja tožeče stranke neutemeljeni. Upoštevaje navedeno očitek tožeče stranke glede kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku ni utemeljen.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke po zaslišanju prič, ki naj bi potrdile, da je tožeča stranka neprekinjeno bivala na območju RS, saj za odločitev v tej stvari to ni pomembno glede na to, da tožeča stranka na določen datum ni imela prijavljenega stalnega prebivališča na območju RS, tega pa tožeča stranka niti v upravnem postopku niti v svoji tožbi ne zatrjuje. Glede na poziv za predložitev dokazov v upravnem postopku, pa predlagani dokazi predstavljajo tudi nedopustno tožbeno novoto (člen 14/3 ZUS).

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.