Jedro

Morebitna neuspešnost upravnih organov pri izvajanju ukrepov, ki bi osumljencu preprečevali izvrševanje kaznivega dejanja, katerega je utemeljeno sumljiv, ne more biti razlog za poseg v osebno svobodo.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika osumljenega F.G. za varstvo zakonitosti se sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17.8.2001 ter senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20.8.2001 razveljavita in se zadeva vrne v preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Mariboru, da v roku 24 ur po prejemu te sodbe ponovno odloči o predlogu okrožnega državnega tožilca v Mariboru za odreditev pripora zoper osumljenega F.G.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 17.8.2001 na predlog okrožnega državnega tožilca zoper osumljenega F.G. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 20.8.2001 pritožbo zagovornika osumljenega F.G. zavrnil kot neutemeljeno.

Dne 17.8.2001 je okrožni državni tožilec v Mariboru vložil zahtevo, da se zoper osumljenega F.G. opravi preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ, zoper osumljeno M.G. pa zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje pomoči k kaznivemu dejanju velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ v zvezi z 27. členom KZ.

Zagovornik osumljenega F.G. je dne 22.8.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. V obširni zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da ni podan element očitanega kaznivega dejanja, ker so bila za črpanje gramoza izdana vsa potrebna dovoljenja in soglasja ter da tudi ni podana ponovitvena nevarnost, ker F.G. gramoza ni črpal oziroma izkoriščal v svojem imenu in za svoj račun, temveč v imenu in za račun družbe M.G. d.o.o. Sklicuje se tudi na odločbo oddelka za gospodarstvo občine R. z dne 22.7.1994, iz katere je razvidno, da se družbi M.G. dovoljuje izkoriščanje gramoza na parc. štev. 163/1 in 166/2 k.o. Sp. S., ki doslej ni bila razveljavljena in zato preiskovalni sodnik ni imel nobene podlage za ugotovitev ničnosti te odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi in odpravi pripor zoper F.G. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 27.8.2001, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter navaja: "Zahteva za varstvo zakonitosti niti ne navaja zakonitih razlogov, zaradi katerih naj bi bila vložena. Trdi, da ne obstajajo dejanske okoliščine glede ugotovitve o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ in obstoja kazenske odgovornosti obdolženca. Tudi zatrjuje, da ne obstajajo takšne okoliščine, ki bi opravičevale zaključek sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. S takšnimi razlogi in splošno trditvijo, da je sklep o odreditvi pripora nezakonit, pa ne more biti uspešna".

V razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora so navedene okoliščine, na podlagi katerih sta preiskovalni sodnik in senat Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ocenila, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni F.G. v času od 1.11.2000 do 16.8.2001 storil kaznivo dejanje velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ. Z obširnimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik osumljenega F.G., ko navaja, da ima družba M.G. d.o.o. vsa dovoljenja za izkoriščanje gramoza ter da zato niso podani znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ, veljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je v zvezi z ugotovitvami izpodbijanega pravnomočnega sklepa o tem, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih okoliščin, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Po določilu 2. odstavka 202. člena ZKP je potrebno v sklepu o odreditvi pripora razen okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti tudi odločilna dejstva iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, če je pripor odrejen iz tega pripornega razloga, prav tako pa je potrebno povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi. Tudi Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 20. člena določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je v razlogih sklepa z dne 20.8.2001, s katerim je zavrnil pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, navedel, da je odreditev pripora, upoštevaje škodo, ki jo osumljenec povzroča na premoženju Republike Slovenije z namenom, da si pridobi veliko premoženjsko korist, edini ukrep, ki je neogibno potreben za varnost premoženja. V odločbi št. U-I-18/93 je sicer Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče, da se ustavna sintagma "varnost ljudi" ne nanaša le na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, pač pa je lahko varnost ljudi ogrožena tudi z napadom na tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo druge, širše kroge njegove zasebnosti in varnosti, torej tudi njegovo premoženje. Vendar pa iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.5.1999, št. Up-71/99 in Up-116/99, sledi, da za poseg v ustavno pravico do osebne svobode ne zadošča že posredno ogrožanje varnosti ljudi, tudi če gre za visok znesek morebitnega oškodovanja državnega premoženja, ker bi preskok ogrožanja državnega premoženja na ogrožanje varnosti ljudi pomenil ekstenzivno razlago dovoljenosti poseganja v ustavno pravico do osebne svobode. Morebitna neuspešnost upravnih organov pri izvajanju ukrepov, ki bi osumljencu preprečevali izvrševanje kaznivega dejanja, katerega je utemeljeno sumljiv, ne more biti razlog za poseg v osebno svobodo.

V razlogih sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17.8.2001 je sicer navedeno, da so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo osumljenec, kolikor ostane na prostosti, kaznivo dejanje ponavljal in je za varnost ljudi, upoštevaje poškodbo okolja s hujšimi posledicami (velikost izkopa), kar nedvomno lahko vpliva na kvaliteto življenja in lahko predstavlja nevarnost za ljudi v bližnji okolici, odreditev pripora neogibno potrebna. Stališču, vsebovanem v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, da bo osumljenec na prostosti nadaljeval z izkoriščanjem gramoza, sicer ni mogoče oporekati, upoštevaje pri tem tudi njegov zagovor. Vendar pa v zvezi s tem obstaja precejšen dvom glede ugotovitve o tem, da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi, zlasti še, ker v razlogih pravnomočnega sklepa ni pojasnjeno, zakaj in na kakšen način naj bi bila zaradi ravnanja osumljenca ogrožena varnost ljudi.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi pooblastila, vsebovanega v 427. členu ZKP, razveljavilo prvostopenjski in drugostopenjski sklep ter zadevo vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločitev, in sicer, da v roku 24 ur po prejemu te sodbe, torej v ustavnem roku iz 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, o predlogu za odreditev pripora ponovno odloči.