Jedro

Poprava sodbe in sklepa II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014.

Izrek

Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014 se popravita tako, da se: sodba v točki I a) 5 pravilno glasi: „točka II 6.1 spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki sta dolžni prvo tožeči stranki od 1. 3. 2001 dalje mesečno plačevati solidarno znesek 81,79 €, prva toženka pa še razliko do 116,84 € (torej še 35,05 €) iz naslova stroškov potrebne tuje pomoči, in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke s pripadajočimi zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila plačata v roku 15 dni, po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke, pa do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej.“ sklep v tretji alineji točke I b) pravilno glasi: „- odločitve o višini odškodnine na račun tuje pomoči v obliki mesečne rente (točka II 6.1. in 6.2. sodbe sodišča prve stopnje) v obsegu nad 81,79 € (v razmerju tožnika do solidarne obveznosti obeh toženk) in nad 116,84 € (v razmerju tožnika do prve toženke).“

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče RS je z odločbo z dne 16. 10. 2014 med drugim spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je uveljavljani odškodninski zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. V delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev škode iz naslova bodoče tuje pomoči, je Vrhovno sodišče odločitvi nižjih sodišč delno spremenilo tako, da je zaradi spremenjene odločitve o temelju dosojeno odškodnino zvišalo, odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka (zaradi ugotavljanja obsega potrebne tuje pomoči) pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obseg spremembe in razveljavitve pa je bil različen za vsako od toženk.

2. Prva toženka je na Vrhovno sodišče naslovila predlog za izdajo popravnega sklepa, v katerem predlaga, naj sodišče popravi računsko napako v tistem delu odločitve, ki se nanaša na bodočo tujo pomoč. Meni, da bi zaradi spremenjene odločitve o temelju odškodninskega zahtevka sodišče moralo zvišati dosojeno odškodnino v obliki mesečne rente na celoten vtoževani znesek (233,68 €), s čimer bi odpadla odločitev o razveljavitvi zavrnilnega dela izpodbijanih sodb, saj da zneska iz izreka sodbe 116,84 € in 81,79 € nista pravilna. Opozarja, da je tej obliki odškodnine ugovarjala v celoti (da ne gre za pravno priznano škodo), in ne le delno, tako da obseg izpodbijanja med toženkama kot solidarnima dolžnicama ni različen. Odločitev bi morala biti za obe toženki enaka.

3. Predsednik senata lahko po določbi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kadar koli (na pobudo stranke ali po uradni dolžnosti) popravi napake, ki so se primerile pri izdelavi sodbe.

4. Toženki v tej pravdi nastopata v vlogi odgovorne osebe in zavarovalnice, pri kateri je odgovornost zavarovana. Njuno sosporništvo je navadno in ne enotno(1); čeprav je obveznost zavarovalnice akcesorna, rezultat pravde ni nujno enak za obe sospornici. Uspeh ali neuspeh vsake od njiju je med drugim odvisen tudi od tega, katere razloge je vsaka od njiju (z učinkom le zase, saj določba 196. člena ZPP o razteznem učinku procesnih dejanj pri navadnem sosporništvu ne pride v poštev) uveljavljala v postopku z revizijo. V tej zadevi je prva toženka v reviziji glede relevantne oblike odškodnine uveljavljala, da je napačna odločitev o temelju zahtevka in da ne gre za pravno priznano škodo. Druga toženka pa je uveljavljala tudi procesno kršitev, da je obseg te škode ugotovljen brez angažiranja izvedenca. Ker revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v okviru uveljavljanih razlogov vsake od navadnih sospornic (prvi odstavek 371. člena ZPP), je odločitev za vsako od toženk različna.

5. Točne so navedbe prve toženke, da je tožnik iz naslova bodoče škode za tujo pomoč uveljavljal mesečno rento v višini 233,68 €. Vendar pa nižji sodišči zahtevka nista zavrnili le zato, ker sta menili, da je podan soprispevek tožnika k škodnemu dogodku, pač pa tudi zato, ker je pritožbeno sodišče obseg potrebne tuje pomoči razpolovilo. Tako je bil s sodbo sodišča prve stopnje tožniku prisojen znesek 186,95 € (upoštevaje 20 % soprispevek tožnika, za 90 ur mesečno). S prvo sodbo pritožbenega sodišča, zoper katero toženki revizije nista vložili in je torej v ugodilnem delu postala pravnomočna, je sodišče znesek 186,95 € znižalo na 81,79 € (soprispevek tožnika je zvišalo na 30 % ter razpolovilo obseg pomoči). Po tožnikovi reviziji je Vrhovno sodišče zavrnitev višjega zahtevka razveljavilo (torej za znesek 233,68 € - 81,79 € = 151,89 €). V ponovnem sojenju je pritožbeno sodišče prisodilo tožniku 93,47 € (upoštevaje 20 % soprispevek tožnika, vendar le za polovični obseg pomoči). Z zadnjo revizijo je tožnik uspel glede temelja, v zvezi s to obliko škode pa tudi glede njene višine (v zavrnjenem delu, torej še do preostale polovice), druga toženka pa v zvezi s to obliko škode tudi glede obsega škode nad zneskom 81,79 € (ki je pravnomočno dosojen po prvi sodbi pritožbenega sodišča). Od tod torej izvirata zneska iz izreka odločbe Vrhovnega sodišča z dne 16. 10. 2014, pri čemer sta znesek 81,79 € toženki dolžni plačati solidarno, le prva toženka pa je dolžna tožniku plačati še razliko 35,05 € do zneska 116,84 €, ki predstavlja polovico vtoževanega (zaradi utemeljenosti po temelju do 100 % in za polovico vtoževanega obsega). Solidarnost se je tekom pravde namreč vzpostavila le za znesek, do katerega je bil tožnik uspešen v razmerju do odgovornostne zavarovalnice, za presežek 35,05 € pa je obsojena le prva toženka. Zaradi take (različne) spremembe sodbe je posledično različen tudi obseg razveljavitvenega sklepa.

6. Ker je pri izdelavi pisnega odpravka sodbe prišlo do pomote glede postavitve besede „solidarno“ v povedi, jo je revizijsko sodišče s tem sklepom odpravilo.

Op. št. (1): Betetto, N. v Ude, L. et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2006, str. 253 – 254.