Jedro

Ker mineralna surovina v raščenem stanju ni v prometu, saj sploh (še) ni stvar v stvarnopravnem pomenu, tržne cene ne more imeti. Tržno ceno ima lahko (šele) mineralna surovina v razsutem stanju, ki je stvar in je v prometu. Pretvorba iz raščenega v razsuto stanje je povezana s stroški. Tudi ti niso ugotovljeni. Glede vprašanja, ali se pri izračunu odškodnine stroški odštevajo od tržne cene, in če se, kateri, se je Vrhovno sodišče že opredelilo v zadevi III Ips 81/2007.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju odločilo, da morata toženi stranki plačati tožeči stranki 2.063,39 EUR odškodnine zaradi izkopa mineralne surovine (tehničnega kamna - dolomita), ki je po določbi prvega odstavka 17. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) v lasti Republike Slovenije, brez ustreznih dovoljenj in (vsaj delno) celo po tem, ko je pristojni inšpektor izkop prepovedal, s parcele št. 901/13 k.o. ..., last prvega toženca F. P. Skladno z napotki pritožbenega sodišča v sklepu o razveljavitvi njegove prejšnje (prve) sodbe, s katero je višino odškodnine odmerilo v ekvivalentu tržne vrednosti protipravno odvzete mineralne surovine, je presodilo, da je država oškodovana le za polovico koncesnine, ki bi jo moral investitor plačati občini in državi, vsaki polovico, če bi mu bila podeljena koncesija za izkoriščanje mineralne surovine. Zato je višji zahtevek države, ki je zahtevala 139.146,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Njegovo stališče je bilo, da je treba, ker gre za mineralno surovino, pri ugotavljanju višine škode, nastale državi zaradi nedovoljenega posega v prostor, upoštevati, da po Zakonu o rudarstvu država ne more sama izkoriščati mineralnih surovin in jih prodajati na trgu, pač pa da ima v okviru gospodarjenja z njimi le možnost podeljevanja rudarske pravice, za katero je upravičena do koncesnine (enakovredno z občino). Njeno škodo torej predstavlja »le« izgubljena koncesnina.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča v delu, s katerim je le-to potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o rudarstvu bi lahko sodišči vzeli za podlago odločitve le v primeru, če bi bila tožena stranka nosilka rudarske pravice in bi opravljala izkop mineralnih surovin na podlagi ustreznih dovoljenj, pa ne bi plačala koncesnine. V konkretnem primeru je bil izkop nezakonit, zato je lahko podlaga za odmero odškodnine le tržna vrednost mineralne surovine v razsutem stanju. Pravilna je bila prva odločitev sodišča prve stopnje. Izpodbijana odločitev je edina odločitev v sodni praksi, po kateri je povzročitelj škode, ki ni nosilec rudarske pravice, dolžan za nedovoljeno odvzete mineralne surovine plačati zgolj odškodnino v višini koncesnine.

4. Revizija je bila vročena toženima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženi stranki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Ugotovljeno je bilo, da sta toženi stranki protipravno izkopali in odpeljali tehnični kamen – dolomit v prostornini 25.650 m3 v raščenem stanju oziroma 32.345 m3 v razsutem stanju. Tožeča stranka je trdila, da se je s tem zmanjšalo njeno premoženje in na tej podlagi (in ne na podlagi sicer zatrjevane poškodbe okolja po takrat veljavnem ZVO) uveljavljala odškodnino. Ni pa uveljavljala, da bi bilo s tem poseženo v njeno pravico podeljevanja koncesije. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odškodninski odgovornosti (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tako višina koncesnine, kot je revizijsko sodišče v takem primeru že odločilo,(1) ne more biti podlaga za izračun odškodnine. Zavzelo je tudi že stališče, da je, ko gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari, tržna vrednost izkopane mineralne surovine primerno izhodišče za izračun odškodnine, saj ni razloga za odstop od uveljavljenega stališča sodne prakse, da se v primerih uničenja ali odtujitve stvari za izračun ustrezne vsote kot odškodnine upošteva tržna cena stvari (tretji odstavek 185. člena ZOR).(2)

7. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča niso ugotovljena dejstva, ki so odločilna za odmero odškodnine. Ugotovljena ni tržna cena odvzete mineralne surovine. Ker mineralna surovina v raščenem stanju ni v prometu, saj sploh (še) ni stvar v stvarnopravnem pomenu, tržne cene ne more imeti. Tržno ceno ima lahko (šele) mineralna surovina v razsutem stanju, ki je stvar in je v prometu. Pretvorba iz raščenega v razsuto stanje je povezana s stroški. Tudi ti niso ugotovljeni. Glede vprašanja, ali se pri izračunu odškodnine stroški odštevajo od tržne cene, in če se, kateri, se je Vrhovno sodišče že opredelilo v zadevi III Ips 81/2007.(3)

8. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP), je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011. Op. št. (2): Tako sodba in sklep III Ips 81/2007 z dne 12. 5. 2009 in sodba in sklep III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011. Op. št. (3): Izčrpno o tem 16. in 17. točka.