Jedro

Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru drugo toženko obsodilo na plačilo 348.899,80 EUR s pripadki, vse iz naslova obveznosti po Sporazumu o skupnem odvajanju in čiščenju odpadnih voda iz Občine A. po komunalni infrastrukturi na območju Občine A. in Mestne občine B. z dne 30.9.2009 (v nadaljevanju Sporazum) in Pogodbe o izvajanju storitev odvajanja in čiščenja odpadnih voda na skupnih objektih in napravah ter skupnem financiranju investicijsko vzdrževalnih del z dne 20.7.2017 (v nadaljevanju Pogodba). Višji zahtevek in zahtevek zoper Občino A. pa je zavrnilo.

2.Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka in druga toženka.

3.Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Nasprotuje zaključku sodišča, da naj ne bi bila izvajalec gospodarske javne službe in podaja svoje argumente o tem, da je dejanski izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda tudi za Občino A. (poleg Komunale C.). To vprašanje do te pravde nikoli ni bilo sporno. Če je tako, obstaja obveznost Občine A., da plača stroške izvajanja te javne službe in sta obe toženki glede na določbe Sporazuma in Pogodbe za plačilo teh stroškov solidarno odgovorni. Napačno pa je po mnenju tožeče stranke sodišče tudi zavrnilo zahtevek zoper drugo toženko v delu cene, ki se nanaša na donos. Ta postavka je del kalkulacije cene tako po Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Pravilnik) kot po Uredbi o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Uredba MEDO). Če je sodišče priznalo ostale postavke (zavarovanje, uporaba infrastrukture), bi moralo tudi to. V tem delu so si razlogi sodbe celo v nasprotju.

4.V odgovoru na pritožbo sta toženki pritrdili razlogom sodišča in vztrajali pri ugovorih iz svoje pritožbe.

5.Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Vztraja, da je tožeča stranka toženi storitve obračunavala kot bi bila končni porabnik in ne naročnik storitve. Gre za sodbo presenečenja, saj se je celotni dokazni postopek odvijal v smeri ugotavljanja utemeljenosti stroškov, sodišče pa je nato presenetilo z odločitvijo, da se uporablja Uredba MEDO. Ob tem je sodišče kršilo določbe glede dokazovanja. Med strankama ni bil sporen način obračunavanja storitev gospodarske javne službe, pač pa da tožeča stranka zaračunava stroške, ki niso predmet Pogodbe, ter nepotrebne in previsoke stroške. Sporna je bila tudi kvaliteta storitve. Tožena stranka je poudarila tudi, da enostransko obračunavanje stroškov ni dopustno in da bi morala tožena stranka pri tem sodelovati. Dejanski stroški v postopku niso bili ugotovljeni, pri čemer je tožena stranka posamezne postavke konkretno prerekala, poleg tega je opozorila na napačno dolžino vodov. Toženi stranki sta na naroku 8.6.2022 vztrajali, da naj tožeča stranka predloži vse dokaze, ki se nanašajo na obračun stroškov. Tožeča stranka je s predložitvijo dokazov zamudila s strani sodišča postavljen rok, na kar je tožena stranka ves čas postopka opozarjala. Sodišče prepozno predloženih dokazov ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer dokazi v pripravljalni vlogi niso bili substancirani. Izvedenec je ugotovil, da na podlagi predloženih dokazov ne more ugotoviti, ali se vsi zaračunani stroški nanašajo na čiščenje in odvajanje odpadnih voda iz Občine A. Sodišče je v postopku dejansko zavzelo vlogo zbiratelja dokazov za toženo stranko, kar kaže na njegovo pristranskost. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na sodno prakso iz obdobja 2002 do 2013. Ne gre toliko za prepozno navajanje kot za inkvizitorno ravnanje sodišča. Zaradi vseh naštetih kršitev ni prišlo do prevalitve dokaznega bremena. Če tožeča stranka kljub pozivom določenih podatkov ni dostavila, ni mogoče od tožene stranke zahtevati bolj substanciranih ugovorov. Poleg tega tožena stranka negativnega dejstva, da ne gre za potrebne stroške, ne more dokazati. Napačno je stališče, da se za določitev cene uporablja Uredba MEDO. Ta ni predmet Pogodbe, v 8. členu Pogodbe pa je dogovorjeno, da tožena stranka pokriva dejanske stroške. Teh pa tožeča stranka ne zaračunava. Pogodba v ničemer ne ureja načina obračuna storitve. Sodišče je spregledalo, da tožena stranka ni končni uporabnik, zato je neuporabno mnenje izvedenke A. A., ker je postopek knjiženja za odločitev irelevanten. V Sporazumu so stroški taksativno našteti. Stranki pa se nista nikoli dogovorili, da bi morala tožena stranka plačevati stroške obratovanja čistilne naprave v višini, kakršna se obračunava končnim porabnikom. Cene po Uredbi MEDO niso stroški, določeni v 8. členu Sporazuma.

6.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in vztrajala pri navedbah iz svoje pritožbe.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke

8.Odvajanje in čiščenje odpadnih voda spada med obvezne lokalne gospodarske javne službe. Izvajanje gospodarskih javnih služb ureja Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Gospodarske javne službe se lahko izvajajo le v oblikah, ki jih določa zakon. Med njimi ni "dejanskega" izvajanja. Način izvajanja javne službe predpiše lokalna skupnost z odlokom. V predmetni zadevi ni sporno, da Občina A. ni sprejela odloka, s katerim bi določila, da odvajanje in čiščenje odplak zanjo izvaja tožeča stranka. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izvajalec gospodarske javne službe za Občino A., je zato pravilen. Navsezadnje pa je v Pogodbi izrecno ugotovljeno, da javno službo odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območju Občine B. (in Občine D.) izvaja tožeča stranka, na območju Občine A. pa druga toženka.

9.Ker se čiščenje odpadnih voda za območje Občine A. (delno) izvaja v E. na območju Občine B. in ker sta obe občini solastnici čistilne naprave, je bil v času, ko je čistilna naprava še poskusno obratovala, sklenjen Sporazum, s katerim so stranke za čas do sprejetja novih cen, uredile izvajanje in financiranje čiščenja odpadnih voda v E. V uvodnih določbah so namreč udeleženci Sporazuma ugotovili, da se bodo stroški odvajanja in čiščenja povečali in da bi ti stroški sicer padli na tožečo stranko kot upravljavca čistilne naprave. Zato je bilo v 8. členu dogovorjeno, da bo tožeča stranka drugi toženki izstavljala račune in sicer v višini stroškov, skladno z izdelano kalkulacijo na osnovi porabljenih količin vode v letu 20081. V nadaljevanju so bili našteti stroški, ki se upoštevajo pri kalkulaciji. Ob primerjavi z v času sklenitve Sporazuma veljavnim Pravilnikom lahko ugotovimo, da so nekatere postavke iz Pravilnika podrobneje razdelane, ni pa postavke "donos na vložena sredstva izvajalca". Zaključek sodišča, da so stranke Sporazuma izključile obračunavanje stroška donosa na vložena sredstva izvajalca, je zato pravilen.

10.V 7. členu Sporazuma je določeno, da bosta obe občini v najkrajšem času pristopili k postopku sprejema nove (skupne) cene za čiščenje na osnovi cene po Pravilniku2 ter k sprejemu novih cen za odvajanje odpadnih voda v obeh občinah. Ker nova (skupna cena) ni bila dogovorjena (oziroma vsaj nobena od strank ne trdi, da bi bila), se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 8. člena Sporazuma, ki ureja financiranje čiščenja v obdobju do sprejeta novih cen. Tožeča stranka zato nima nobene podlage za zaračunavanje neposredno po Uredbi MEDO, saj še vedno velja določba 8. člena Sporazuma in v njej določeni elementi kalkulacije cen.

11.Res je bilo v Sporazumu dogovorjeno, da bo Občina C. zagotovila sredstva tako, da bo tožeča stranka izstavljala račune drugi toženki, vendar to ne pomeni, da se je prva toženka solidarno zavezala za plačevanje stroškov čiščenja odpadnih voda, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Upoštevati je treba, da gre za storitev, namenjeno končnim porabnikom (ki so po Zakonu o varstvu okolja, v nadaljevanju ZVO-2, tudi zavezani k plačilu za obremenjevanje okolja), da so za izvajanje lokalnih gospodarskih javnih služb odgovorne lokalne skupnosti in da gre pri čistilni napravi za skupni projekt obeh občin. Občini sta tudi lastnici vsaka svojega komunalnega podjetja. Obveznost druge toženke izvira že iz dejstva, da je ona izvajalka gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda, računi pa se nanašajo na stroške, povezane z izvajanjem javne službe. Zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala nobenih obrazloženih navedb, na podlagi katerih bi lahko o zahtevku odločali na odškodninski podlagi, pa pritožnica niti ne nasprotuje. Enako velja za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.

12.Iz gornjih razlogov je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke

13.Očitek, da gre za sodbo presenečenja, je neutemeljen. Predmet dokaznega postopka je bilo ugotavljanje utemeljenosti stroškov, vendar je sodišče na koncu ugotovilo, da ni bilo izkazano, da bi bili stroški (razen glede donosa na lastna sredstva) obračunani neutemeljeno in glede na ta zaključek sprejelo odločitev o zahtevku. Pri tem pa je ne glede na Uredbo MEDO priznalo samo tiste stroške, ki so bili dogovorjeni v Sporazumu.

14.Sodišče prve stopnje je ugovore druge toženke glede višine zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka glede višine izpolnila svoje trditveno in dokazno breme, zato se je dolžnost dokazovanja prevesila na stran tožene stranke, ta pa naj bi temu bremenu ne zadostila. Pritožba temu zaključku nasprotuje. Druga toženka sodišču očita še kršitev postopka in sicer pravil o prekluziji, smiselno pa tudi kršitev določb o materialnem procesnem vodstvu, s katerim naj bi sodišče favoriziralo tožečo stranko.

15.Prekluzijo ureja 286. člen ZPP. Če je sodišče stranko v pisnem pozivu pred razpisom obravnave ali ustno na naroku pozvalo, naj dopolni svoje dokazne predloge ali naj predloži pisne dokaze, na katere se je sklicevala, stranka pa tega ni storila, lahko stranka na prvem naroku za glavno obravnavo takšna dejstva in dokaze navaja le pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Prav za tak primer je v zadevi šlo. Ker ima stranka možnost, da dokaze predloži tudi prepozno, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, je napačno stališče v pritožbi, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti že takoj, ko tožeča stranka listinskih dokazov ni predložila. Sodišče pa tudi ni kršilo pravil o materialnem procesnem vodstvu. Po 285. členu ZPP mora sodnica postavljati vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Tožeča stranka je pravočasno predložila vse dokaze, ki bi bili potrebni za dokazovanje dejstev, ki so odločilna glede na njeno materialnopravno stališče. Tožena stranka se s takim stališčem ni strinjala in je v odgovoru na tožbo zahtevala, da tožeča zahtevke iz računov specificira po postavkah, kakršne so bile dogovorjene v Sporazumu in da zanje predloži račune. V nadaljevanju se je kljub temu opredeljevala do posameznih obračunanih postavk, ki so izhajale iz Elaborata za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode za obdobje 2018 - 2020 (v nadaljevanju Elaborat3), kar pomeni, da je bila druga toženka s posameznimi postavkami iz Elaborata seznanjena. Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Pri odločanju o tem, katere dokaze bi morala tožeča stranka predložiti, je bilo treba upoštevati določbo zadnje alineje 1. člena Pogodbe 217, s katero se je tožeča stranka zavezala pošiljati drugi toženki enkrat letno podatke o ceni izvajanja storitev skladno z veljavnim predpisom, ki določa metodologijo oblikovanja cen. Ta ne zahteva predložitve posameznih računov, ampak samo razdelitev stroškov po postavkah. Po drugi strani pa ni mogoče mimo pravice druge toženke, da je z namenom stroškov seznanjena, saj ni dolžna plačevati stroškov, ki se morda nanašajo na kakšne druge dejavnosti tožeče stranke (ali na njene druge objekte). Sodišče je zato utemeljeno pozvalo tožečo stranko, da dopolni svoje dokazne predloge, kar je ta storila s predložitvijo konto kartic in obrazložitvijo stroškov za zaposlene. Ti dokazni predlogi zato niso prepozni. Tudi sicer se je sodišče pravilno sklicevalo na določbo 252. člena ZPP, po kateri se lahko na zahtevo izvedenca izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si izvedenec mogel ustvariti mnenje. Za odločitev je bilo na podlagi povedanega treba pridobiti dodatne podatke. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.

16.Tožena stranka je ne glede na pravočasno dopolnitev z listinami vztrajala pri svojem izračunu, ki temelji le na ocenah, predlagala pa je izvedbo dokaza z izvedencem finančne in komunalne stroke. Sodišče prve stopnje je ta dokaz izvedlo. Izvedenka finančne stroke je ugotovila, da so pri kalkulaciji cene upoštevani stroški iz 8. člena Sporazuma, (razen glede donosa na lastna sredstva), da ima tožeča stranka natančno izdelan Pravilnik o sodilih za razporejanje prihodkov, odhodkov, sredstev in obveznosti do virov sredstev po posameznih dejavnostih in opravlja obračun po posameznih stroškovnih mestih in da so računovodski izkazi tožeče stranke revidirani (posebna pozornost je bila pri reviziji zaradi neplačanih računov posvečena prav postavki Centralna čistilna naprava) in torej izkazujejo resničen in pošten prikaz finančnega stanja. Za centralno čistilno napravo se vodi posebno stroškovno mesto, delež stroškov, ki odpade na Občino C., pa se določa s ključem. Izvedenka je glede na povedano ugotovila, da so obračuni storitev odvajanja in čiščenja voda izdelani pravilno (razen glede donosa na lastna sredstva) in tudi, da v obračunanih stroških ni stroškov glob, reprezentance, sponzorstva in donacij4. Seveda pa se ni mogla opredeliti do (bolj kot ne na ocenah in domnevah temelječih) očitkov o previsokih stroških in o napačnih sodilih. V ta namen je sodišče postavilo izvedenca kemijske in ekološke stroke, ki pa tudi po dopolnitvi in pridobitvi dodatnih listinskih dokazov na vprašanje, ali so določeni stroški upravičeni ali ne, ni odgovoril, saj naj mu ne bi bila razkrita tehnološka problematika čistilne naprave, čeprav podatkov v tej smeri ni zahteval. Zanj pa ni bilo sporno, da centralna čistilna naprava normalno obratuje in nepravilnosti v njenem delovanju ni zaznal. Dopolnitve takega mnenja nobena stranka ni zahtevala. Na podlagi obeh mnenj je bilo tako mogoče zaključiti, da so obračuni tožeče stranke v večjem delu izdelani pravilno, da so preverjeni (tako glede posameznih računov kot glede sodil za razdelitev stroškov), trditve tožene stranke, da naj bi bili obračunani stroški previsoki in da naj bi se nanašali tudi na druge dejavnosti in objekte tožeče stranke, pa niso bile dokazane (pri tem ne gre za dokazovanje negativnega dejstva). Na toženo stranko se je zato prevesilo breme, da poda dodatne navedbe in predlaga dodatne dokaze (primeren dokaz bi bil zlasti izvedenec s področja delovanja čistilnih naprav) in s tem izkaže svoje trditve. Temu bremenu (kljub izrecnemu pozivu sodišča) ni zadostila, zato je pravilen zaključek sodišča, da so stroški (v večjem delu) obračunani skladno z 8. členom Sporazuma, pri čemer so posamezne postavke v ustrezni višini glede na revidirane računovodske podatke.

17.V zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke A. A. pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe, da druga toženka ni končni porabnik in da naj bi bilo zato mnenje neuporabno, nerazumljive. Sodišče prve stopnje se je oprlo na ugotovitve izvedenke o odločilnem dejstvu, to je, ali so obračunane postavke iz 8. člena Sporazuma in ne o tem, kakšna je cena za končnega uporabnika. Tudi sicer pa se Sporazum nanaša na pokrivanje stroškov, ki bi jih po določitvi skupne cene krili končni uporabniki (glede na jstopka.asne določbe ZVO-2). Res je izvedenka govorila o Uredbi MEDO, vendar se ta glede stroškov praktično ne razlikuje od prej veljavnega Pravilnika in v največjem delu določa enake stroške kot Sporazum.

18.V zvezi z kanalizacijskimi vodi, po katerih se odvajajo odpadne vode z Občine A. in ki potekajo po ozemlju Občine B., je toženka res postavila ugovor, da bi moral biti po njenem mnenju ob upoštevanju pravilne dolžine vodov (6 km) obračun na m³ nižji, vendar iz izvedenskega mnenja izvedenke A. A. izhaja, da je tožeča stranka upoštevala podatke in metodologijo, sprejeto na operativnih sestankih podpisnikov Sporazuma v leti 2009. Dokazov in dodatnih trditev, s katerimi bi izkazala napačen obračun, pa v nadaljevanju toženka ni več predložila.

19.Pritožbeno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da bi morala tožeča stranke višino cene storitve usklajevati vsaj s prvo toženko. Prva toženka namreč odgovarja za izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda za svoje občane, cena storitve v razmerju do porabnikov pa se mora oblikovati skladno z Uredbo MEDO. Vendar pa za plačevanje stroškov centralne čistilne naprave (in vodov do nje) v razmerju med obema komunalnima podjetjema velja Sporazum, dokler do drugačnega dogovora o novih (skupnih) cenah ne pride.

20.Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče tudi pritožbo druge toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

21.Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, mora vsaka kriti svoje stroške pritožbenega po

1Prvi odstavek 8. člena se nanaša na stroške čiščenja odpadnih voda, drugi odstavek pa na stroške odvajanja odpadnih voda po komunalnih vodih na območju Občine B.

2V zapisu je sicer govora o prvi alineji 6. člena, vendar gre za očitno pomoto, saj je metodologija za oblikovanje cene dogovorjena v drugi alineji.

3Elaborat je sicer upošteval Uredbo MEDO, vendar se tudi po tej Uredbi upoštevajo (poleg ostalih) postavke iz 8. člena Sporazuma.

4V tem smislu se je sklicevala na Uredbo MEDO, kar pa za zaključek, da zahtevek teh stroškov (ki niso povezani s CČN) pravilno ne vsebuje, ni relevantno.