Jedro

Obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je pritožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel utemeljiti. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Njegove trditve ne dajo podlage za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in pomenijo, tudi če se vzamejo za resnične, v pretežni meri zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov oziroma splošno počutje v času njegovega bivanja v tej državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-179/2015/6 (1313-20) z dne 29. 1. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški je sodišče prve stopnje sledilo utemeljitvi izpodbijanega sklepa in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 to posebej poudarilo. Posebej je v zvezi s tožbenimi ugovori še pojasnilo, da se je tožena stranka glede tožnikovih izjav opredelila v delu, ki se nanaša na njegovo nezadovoljstvo zaradi odločitve v postopku pridobitve mednarodne zaščite in glede dostopa do zdravniške in pravne oskrbe, druge izjave, ki se nanašajo na njegovo počutje, pa niso take, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Glede tožbenega sklicevanja na različne vire o razmerah v Republiki Hrvaški tožnik ni podal opravičljivega razloga, zakaj teh podatkov ni navajal že v postopku do izdaje upravnega akta, zato gre za tožbene novote, ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati. Tožniku ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic, saj je vsebina sodbe Upravnega sodišča I U 165/2015 razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 41/2015, s katero je to sodbo potrdilo, in je javno objavljena na spletni strani www.sodnapraksa.si.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da dokazov, ki jih je predložil v tožbi, ni mogel ne moral prej navesti, saj je bilo npr. poročilo AIDA dopolnjeno v relevantnem delu šele decembra 2015, osebni razgovor pa je potekal 18. 11. 2015, torej pred tem, ko so bili dokazi izdani. Prav tako je zaključek sodišča, da bi lahko vse dokaze, ki jih je predložil s tožbo, posredoval toženi stranki po opravljenem razgovoru, napačen. Na podlagi 21. člena ZMZ mora namreč prosilec predložiti vse dokaze do konca osebnega razgovora. Konkretno poročilo je bilo objavljeno šele v decembru 2015 (torej so dejstva obstajala že v času odločanja tožene stranke). Sodišče tudi ni upoštevalo predloženih listinskih dokazov – izjave notranjega ministrstva Republike Hrvaške, ki so bistvene za odločitev, prav tako pa niso prepozne, saj do njih prej ni mogel priti, ker so bile podane po njegovem osebnem razgovoru. Ker sodišče prve stopnje dokazov ni upoštevalo, mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. Nadalje navaja, da od njega ni moč pričakovati, da bo nosil celotno breme dokazovanja sistemskih pomanjkljivosti in kršitev človekovih pravic. Svoje trditveno breme je izpolnil z opisom razmer, v katerih je bival na Hrvaškem, oziroma je že ob podaji prošnje kot tudi kasneje na razgovoru zatrjeval obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III. Pri tem pa bi morala tudi sama tožena stranka raziskati ali obstajajo poročila o tem, da postopki na Hrvaškem tečejo ustrezno. Podal je takšne navedbe, ki še posebej s predstavljeno dokumentacijo predstavljajo podlago za utemeljene domneve, da bi lahko (oziroma je že) prišlo do kršitve človekovih pravic; predvsem zaničevanje in grdo ravnanje, kot tudi nehumane razmere v azilnem domu. Sodišče prve stopnje se je tudi napačno opredelilo do pritožnikovih navedb glede spoštovanja načela nevračanja, saj obstajajo utemeljene domneve, da Republika Hrvaška ne bi spoštovala načela nevračanja. V nadaljevanju navaja, da je klavzula suverenosti namenjena tudi dejanski in pravni situaciji kot je njegova. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Nadalje drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke in kot jo povzame sodišče prve stopnje ter iz podatkov v upravnem spisu, je bilo na podlagi podatkov iz baze EURODAC ugotovljeno, da se je pritožnik, državljan Nigerije, pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji nahajal v Republiki Hrvaški, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in ga je Republika Hrvaška kot prosilca vnesla v navedeno bazo dne 3. 8. 2015, 13. 1. 2015 in 9. 1. 2015. Po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III je tožena stranka posredovala prošnjo Republiki Hrvaški za sprejem prosilca in 23. 10. 2015 je tožena stranka od pristojnega organa Republike Hrvaške pridobila odgovor, da je v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. S pritožnikom je bil dne 18. 11. 2015 opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je glede razmer povedal, da je bilo na Hrvaškem grozno. V nastanitvenem centru so bili štirje v eni sobi, bilo je hrupno in veliko problemov. Nihče ni kontroliral, kaj se dogaja v centru in varnostniki so slabo delali. Povedal je tudi, da se tam ni počutil dobro, veliko je pretrpel in bil zaničevan. Odnos do njega na Hrvaškem je bil slab, z njim so ravnali, kot da je nihče. Posteljnino so menjali vsaka dva tedna. Tudi hrana v centru je bila grozna. Imel je zdravnika, a ta svojega dela ni opravljal dobro. Ne more se vrniti v Republiko Hrvaško, saj tam nima nobene možnosti za bivanje, prav tako tam ne bo dobil zaščite za svoje težave.

8. Določba drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.(1)

9. Obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je pritožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel utemeljiti. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Njegove trditve ne dajo podlage za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in pomenijo, tudi če se vzamejo za resnične, v pretežni meri zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov oziroma splošno počutje v času njegovega bivanja v tej državi. Sklicuje se tudi na Poročilo AIDA (Asylum information database) za Republiko Hrvaško, članek Raziskovalnega inštituta za migracije iz Berlina (moving europe) in na izjavo hrvaškega notranjega ministrstva, da prosilci iz določenih držav (med njimi ni Nigerije – op. sodišča) ne morejo dobiti neposredne zaščite, ki po mnenju Vrhovnega sodišča ne dajejo podlage za očitek sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Glede poročila AIDA Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da navedbe, na katere se pritožnik sklicuje, ne odražajo današnjih razmer glede zdravstvenega varstva. Iz tega poročila namreč izhaja tudi, da se je od maja 2014 stanje nekoliko izboljšalo, saj je zdravnik v Centru za sprejem prosilcev za azil v Zagrebu in Kutini na voljo vsak teden.(2) Prav tako novi Zakon o mednarodni in začasni zaščiti, ki je začel veljati 2. 7. 2015, v 52. členu določa, da ima prosilec pravico do zdravstvene zaščite, skladno s 57. členom pa zdravstveno varstvo vključuje nujno medicinsko pomoč in potrebno zdravljenje bolezni ter hudih duševnih motenj.

10. V tej zvezi zato tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bi morala tožena stranka sama raziskati ali obstajajo poročila o tem, da postopki v Republiki Hrvaški tečejo ustrezno. Tožena stranka je namreč izčrpno navedla dejstva, ki ne potrjujejo pritožnikovih navedb, danih v postopku. Na podlagi opravljenega osebnega razgovora je ugotovila, da je imel pritožnik dostop do zdravniške oskrbe in pravne pomoči, imel je pravnega zastopnika in možnost pritožbe na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito ter možnost vložitve ponovne prošnje, kar je tudi izkoristil. Po podatkih, pridobljenih na spletni strani ECRE, v bazi informacij o azilu, iz poročila National country report – Croatia pa imajo prosilci v Republiki Hrvaški pravico do brezplačne pravne pomoči v azilnem postopku, ki jo ureja nacionalni zakon o azilu, prav tako imajo v azilnem postopku ter postopku pred sodiščem na voljo prevajalca, prosilci imajo tudi možnost vložiti tožbo zoper prvostopenjsko odločitev pri upravnem sodišču. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča je v tožbi navedene listinske dokaze sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Informacije, na katere se je skliceval pritožnik, so že obstajale v času odločanja na prvi stopnji, pritožnik pa ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Skliceval se je, da dokazov ni navedel do osebnega razgovora (ta je potekal 18. 11. 2015), ker takrat še niso obstajali. Poročilo Raziskovalnega inštituta za migracije iz Berlina je bilo objavljeno dne 6. 1. 2016, Poročilo AIDA decembra 2015, izjava hrvaškega notranjega ministrstva je bila podana dne 20. 11. 2015, izpodbijani sklep pa je bil izdan šele 29. 1. 2016, zato bi lahko pritožnik to navajal v postopku do izdaje upravnega akta, ne glede na to, da je bil osebni razgovor opravljen že prej. Poleg tega pritožnik sam v pritožbi navaja, da so dokazi nastali nekaj dni pred izdajo odločbe. Treba je tudi upoštevati, da je imel pritožnik v postopku zagotovljeno pravno pomoč, zato ni opravičljivega razloga, zakaj določenih navedb iz posameznih prispevkov ni uveljavljal že prej. Pri tem Vrhovno sodišče še pripominja, da 21. člen ZMZ določa rok za predložitev dokazov, ki so obstajali že v času do osebnega razgovora, ne pa za dokaze, ki so nastali kasneje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sklicevanje na poročilo AIDA in na druge dokumente, ki bi jih pritožnik lahko predložil toženi stranki še pred njeno odločitvijo, vendar jih ni, pomeni nedopustno tožbeno novoto. Zato se Vrhovno sodišče tudi ne strinja s pritožnikovimi navedbami, da mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva, ker sodišče ni upoštevalo predloženih dokazov.

12. Sodišče prve stopnje se je glede sistemskih pomanjkljivosti v obrazložitvi na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge tožene stranke, ta pa je v izpodbijanem sklepu natančno povzela postopek po Uredbi Dublin III in pojasnila, da med pritožnikovim bivanjem v Republiki Hrvaški niso obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, znano pa ji tudi ni nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti. S tem je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema, in nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na stališča SEU v zadevi C-4/11 z dne 14. 11. 2013. 13. Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do načela nevračanja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik v postopku izdaje upravnega akta ni dokazoval, da ga bo Republika Hrvaška vrnila izvorni državi, ampak je izrazil nezadovoljstvo nad tamkajšnjimi razmerami, v osebnem razgovoru je le povedal, da je dobil dovoljenje, da lahko en mesec biva v Republiki Hrvaški, nato pa mora oditi iz države. O tem, da se v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne bi spoštovalo načelo nevračanja, kot zatrjuje pritožnik, pa ni splošno znanih informacij, prav tako so njegova zatrjevanja glede tega pavšalna.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča se pritožnik neutemeljeno sklicuje tudi na klavzulo suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, ki v prvem odstavku določa, da se z odstopanjem od prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Ta določba ne daje posamezniku upravičenja, ki bi ga lahko uveljavljal s tožbo, ampak pomeni možnost države, da se po lastni presoji odloči, ali bo prevzela katerega od primerov, in ji te odločitve ni treba utemeljevati, prav tako ne, zakaj se za uporabo te določbe ni odločila. Medtem ko pri uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ne gre za diskrecijsko pravico. Ta določba nalaga državi obveznost, da prosilca ne preda v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno, v obravnavanem primeru niso podane.

15. Na tej podlagi in glede na vse ugotovitve tožene stranke ter sodišča prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlogov za uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zato je pritožnikovo pritožbo, ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Primerjaj VSRS Sodba I Up 41/2015. (2) From May 2014, the situation slightly improved, and a doctor was available on a weekly basis in the Reception Centre for Asylum Seekers in Zagreb and Kutina (http://www.asylumineurope.org/sites/default/files/report-download/aida_hr_update.ii_.pdf).