Jedro

Odločitev je, upoštevaje le odvetniške stroške pravilna, saj so stroški in tudi uspeh v pravdi obeh strank primerljivi. Tožnica je bila sprva oproščena plačila sodne takse, ki pa jo je po zaključku postopka dolžna plačati. Pravdni stroški tožnice so tako višji od stroškov toženke v višini sodne takse. Ker sta pravdni stranki uspeli vsaka s približno polovico je toženka v takšni višini dolžna tožnici povrniti stroške takse.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločitev prvega sodišča o stroških - točka IV tako spremeni, da je: tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 283,50 EUR pravdnih stroškov v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v - V. točki pa tako, da se znesek 612,00 EUR nadomesti z zneskom 567,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči 82,45 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo pravdni postopek ustavilo za znesek 1.500,00 EUR (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 9.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače je zavrnilo (točka II in III izreka sodbe). Glede stroškov pa je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v roku petnajstih dni plačati sodno takso v znesku 612,00 EUR (točka V. izreka).

2. Zoper odločitev o stroških – točka IV in V izreka se je pritožila tožnica. Navaja, da so pravdni stroški tudi sodne takse. Sodišče je glede na delni uspeh tožeči stranki naložilo plačilo celotne sodne takse za katero je bila oproščena. Sicer pa je po tar. št. 1111 ZST sodna taksa za tožbo 567,00 EUR in ne 612,00 EUR kot izhaja iz sodbe. Sodišče bi moralo skladno s 151. členom ZPP odločiti, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vsaj pravdne stroške odmerjene v višini sorazmernega dela sodne takse, torej od 9.000,00 EUR, s katerim je tožnica uspela. Tožnica je umaknila tožbo za 1.500,00 EUR, takoj po tistem, ko je tožena stranka v mediaciji ta znesek poravnala. Po tar. št. 1111 ZST v zvezi s 16. členom znaša sodna taksa od vrednosti 9.000,00 EUR 348,00 EUR in za ta znesek je tožnica tudi upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških tako spremeni, da se ji priznajo pravdni stroški v višini 348,00 EUR in jih je dolžna plačati tožena stranka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica je umaknila del tožbenega zahtevka v višini 1.500,00 EUR, ker je toženka, na podlagi v mediaciji sklenjene sodne poravnave ta znesek poravnala. Tožnica je od nadalje vtoževanih 18.000,00 EUR uspela s polovico zahtevka, to je 9.000,00 EUR. Prvo sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

5. Odločitev je, upoštevaje le odvetniške stroške pravilna, saj so stroški in tudi uspeh v pravdi obeh strank primerljivi. Tožnica je bila sprva oproščena plačila sodne takse, ki pa jo je po zaključku postopka dolžna plačati (168. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZST). Pravdni stroški tožnice so tako višji od stroškov toženke v višini sodne takse, ki tako kot pravilno opozarja pritožba znaša 567,00 EUR in ne 612,00 EUR. Ker sta pravdni stranki uspeli vsaka s približno polovico je toženka v takšni višini dolžna tožnici povrniti stroške takse.

6. Tožnica se je pritožila le zoper odločitev o stroških postopka in uspela z 81 %. V takšni višini je toženka dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v višini 101,08 EUR. To so stroški sodne takse v višini 40,80 EUR, sestava pritožbe 50,00 EUR in 22 % DDV. Glede na uspeh s pritožbo je toženka dolžna povrniti tožnici 82,45 EUR.