Jedro

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo prvotno preveriti, ali so, skladno z drugim odstavkom 192. člena ZPP, podani pogoji za oblikovanje tožbe na način, da je med Banko Slovenije in poslovno banko vzpostavljeno razmerje eventualnega sosporništva. Če niso, bo moralo postopati skladno s 108. členom ZPP. Šele potem pa bo lahko, glede na rezultat tega postopka, presojalo vprašanje lastne pristojnosti, pri čemer bo moralo, če bo zaključilo, da ta ni podana, svoja stališča utemeljiti z navedbo jasnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se:

-sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 1. 2020 razveljavi, in

-sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 9. 2024 razveljavi v II. točki izreka.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 22. 1. 2020 sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 9. 2024 pa je sklenilo, da se postopek po tožbi tretjega tožnika ustavi (I. točka izreka), ter ponovno, da ni pristojno za odločanje o tem sporu in bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru (II. točka izreka).

2.Tožniki se pritožujejo zoper celotni sklep z dne 22. 1. 2020 in uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku. Predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.V obširni pritožbi navajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja pristojnosti za zahtevke, ki jih tožniki ne vlagajo na podlagi 350.a člena Zakona o bančništvu. Tožbeni zahtevek zoper primarno toženo Banko Slovenije je oprt tudi na 26. člen Ustave RS, torej na temelj, ki se na podlagi določb Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank ne presoja. Tudi odškodninski zahtevek zoper podredno toženo poslovno banko temelji na povsem drugih pravnih podlagah. Ker je sodišče zgolj pavšalno zaključilo, da ni pristojno za odločanje o tej zadevi, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo 22. člen URS. S tem, ko je sodišče vse zahtevke odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, je napačno uporabilo 9. člen in prvi odstavek 45. člena ZPSVIKOB, ter 192. člen ZPP. Izpodbijani sklep sicer temelji na protiustavni zakonski ureditvi, pri čemer tožniki neskladje posameznih določb ZPSVIKOB z URS podrobno utemeljujejo.

4.3. Tožniki se pritožujejo tudi zoper II. točko izreka sklepa z dne 9. 9. 2024. Tudi v zvezi s tem uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu v zvezi s 366. členom ZPP. Predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5.V obširni pritožbi, glede kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člen URS, navajajo smiselno enako kot v pritožbi zoper sklep z dne 22. 1. 2020. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja pristojnosti za zahtevke, ki jih tožniki ne vlagajo na podlagi določb Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. V zvezi s tem izpostavljajo tudi kršitve 23. in 25. člena URS, ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izpodbijani sklep sicer temelji na protiustavni zakonski ureditvi, pri čemer tožniki neskladje določb 6. člena in prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 z URS podrobno utemeljujejo.

6.Ker je bila tožba vložena pred sprejemom ZPSVIKOB-1 se tožniki ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. Niso se mogli izjaviti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki, skladno z novo zakonsko ureditvijo (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tako izjavo iz previdnosti podajajo v pritožbi. Pogoji za odločanje o pristojnosti še niso bili izpolnjeni.

7.O nepristojnosti se je sodišče sicer že izreklo s sklepom z dne 22. 1. 2020, zoper katerega so tožniki vložili pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče kršilo načelo ne bis in idem iz 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožbi zoper oba sklepa sta utemeljeni.

8.5. Tožniki so 16. 12. 2016 vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo odškodnine. Svoj zahtevek, ki ga primarno uveljavjajo zoper Banko Slovenije in opirajo na 350. a člen ZBan-1 in 26. člen URS, utemeljujejo s tem, da je Banka Slovenije dne 17. 12. 2013 sprejela izredni ukrep, s katerim so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti podredno tožene poslovne banke, ki so predstavljale osnovni kapital te banke in obveznosti iste banke do upnikov iz naslova podrejenih terjatev. S tem je tožnikom nastala škoda, ker so bili razlaščeni svojih podrejenih obveznic, katerih izdajateljica je bila podredno tožena poslovna banka. Za primer, da bi bil tožbeni zahtevek zoper primarno toženko zavrnjen, podrejeno zahtevajo plačilo odškodnine neposredno od poslovne banke, in sicer ob upoštevanju pravil nepogodbene odškodninske odgovornosti.

9.6. Zaključek sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, je pravilen v delu, ki se nanaša na primarno toženko. Pritožbena navedba, da ima tožbeni zahtevek zoper primarno toženko podlago tudi v 26. členu URS nima vpliva na presojo o pravilnosti te odločitve. Tožniki zoper primarno toženko namreč uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, kar pomeni, da gre tudi v delu, ki ga tožniki utemeljujejo s 26. členom URS, za zahtevek v smislu prvega odstavka 3. člena ZPSVIKOB-1. Zatrjevana pravna podlaga se nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v tem delu posledično ni podana.

10.7. Pritožbi pa utemeljeno opozarjata, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni opredelilo do vprašanja pristojnosti glede tožbenih zahtevkov, ki jih tožniki zoper podredno toženo poslovno banko utemeljujejo na podlagi pravil o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, kljub temu, da iz izrekov obeh sklepov smiselno izhaja, da se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o celotni zadevi. V zvezi s tem izpodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijanih sklepov je izostala obrazložitev glede tega, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je Okrožno sodišče v Mariboru pristojno za odločanje v tej zadevi tudi glede podredne toženke. Če ni podana pristojnost za odločanje o zahtevku zoper primarno toženko, to ne pomeni nujno, da pristojnost ni podana niti za odločanje o zahtevku zoper podredno toženko. Tako ZPSVIKOB, kot tudi ZPSVIKOB-1, sta namreč določala, da izključna pristojnost sodišča ne velja za zahtevke zoper poslovno banko. Pristojnost v delu, ki se nanaša na podredno toženko, je tako potrebno določiti z upoštevanjem splošnih pravil o stvarni in krajevni pristojnosti, ki jih določa ZPP. Ker izpodbijana sklepa glede tega nimata nobenih razlogov, je sodišče tožnikom s tem efektivno odvzelo pravico do pritožbe zoper to odločitev, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.8. Res je sicer, da so tožniki svojo tožbo oblikovali na način, da sta toženki toženi eventualno (prvi odstavek 192. člena ZPP). To pomeni, da je tožba zoper podredno toženko vezana na bodoči negotov dogodek (pogoj), in sicer na pravnomočnost odločitve o neutemeljenem zahtevku zoper primarno toženko. Meritorno odločanje o tožbenem zahtevku zoper podredno toženko je torej dopustno šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko propade in ta odločitev postane pravnomočna. Vendar pa mora sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo (v tej zadevi torej sodišče, ki je izdalo izpodbijana sklepa), to, ali so podane zahtevane procesne predpostavke za obstoj eventualnega sosporništva (med katere spada tudi pristojnost), presoditi takoj, in ne šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko pravnomočno propade. Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva, je namreč lahko oblikovana na tak način le, če so izpolnjene vse predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP - med drugim to, da je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek. Če te predpostavke niso podane, konstrukcija instituta eventualnega sosporništva ni dopustna, sodišče pa mora s tako tožbo ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati.

12.9. Ker sta pritožbi že na podlagi navedenega utemeljeni, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje posebej do preostalih pritožbenih ugovorov. Ti namreč ne morejo voditi do drugačne odločitve sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.10. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep z dne 22. 1. 2020 razveljavilo v celoti, sklep z dne 9. 9. 2024 pa v izpodbijani II. točki izreka (3. točka 365. člena ZPP). Sklepa je bilo potrebno v izpodbijanih delih razveljaviti glede obeh toženk. Če bi pritožbeno sodišče sklepa razveljavilo zgolj glede podredne toženke, bi s tem dejansko razdružilo postopek v dve ločeni pravdi, pogojno postavljeni zahtevek zoper podredno toženko pretvorilo v nepogojnega (samostojne pogojne tožbe ZPP namreč ne pozna), izničilo eventualno sosporništvo in prekoračilo tožbeni zahtevek. Odločitev mora biti glede obeh toženk torej nujno enaka.

14.11. Vrnitev zadeve v nov postopek ni bila potrebna, ker je sodišče prve stopnje izpodbijana sklepa izdalo po uradni dolžnosti. To, ali bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o svoji nepristojnosti v tej fazi postopka še ni znano.

15.12. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo prvotno preveriti, ali so, skladno z drugim odstavkom 192. člena ZPP, podani pogoji za oblikovanje tožbe na način, da je med Banko Slovenije in poslovno banko vzpostavljeno razmerje eventualnega sosporništva. Če niso, bo moralo postopati skladno s 108. členom ZPP. Šele potem pa bo lahko, glede na rezultat tega postopka, presojalo vprašanje lastne pristojnosti, pri čemer bo moralo, če bo zaključilo, da ta ni podana, svoja stališča utemeljiti z navedbo jasnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2024) - ZPSVIKOB-1 - člen 1, 3, 3/1, 4, 4/1, 5, 5/1, 6, 27, 27/1, 48, 48/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 48, 108, 192, 192/1, 192/2, 339, 339/2, 339/2-8