Jedro

Ker so z materialnim statusnim preoblikovanjem na novo družbo tožnico prešle pravice in obveznosti v zvezi z delom premoženja prenosne družbe, ki se nanaša na opravljanje upravniških poslov ter pravnimi razmerji, ki izvirajo iz dejavnosti upravljanja, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnica univerzalna pravna naslednica upravnice Ker je tožnica kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vse pravne položaje svojega pravnega prednika v zvezi z upravniškimi posli, so pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 108,34 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72677/2014 z dne 30. 5. 2014 ostane v veljavi tako, da je toženec dolžan plačati zneske 145,17 EUR, 125,35 EUR, 126,54 EUR, 118,68 EUR, 130,16 EUR, 126,25 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2014 (I. točka izreka). Glede tega, kar je tožnik zahteval več izvršilnih stroškov, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Sodišče je dobesedno prepisalo tožbene navedbe, toženčeve dokaze pa brez razlage zavrglo. Zaradi neupoštevanja dokazov, predvsem tistih, ki se ne nanašajo na stanovanjski objekt X, je sodišče zagrešilo kršitev iz 10., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nezakonito je zavrnilo dokaz z zaslišanjem prejšnjega direktorja tožnice S. Prav tako ni upoštevalo pisne izjave upravnika L. z dne 19. 9. 2013 niti ni upoštevalo odgovora UE Domžale oddelka za vpis v register upravnikov. Sodišče je v tej zadevi razsodilo drugače kot v zadevah P 106/2013 in P 36/2014, ki so temeljile na enakih dokazih. Iz listin, na katere se sklicuje sodba, ne izhaja obstoj univerzalnega pravnega nasledstva tožnice, niti družba A., d. o. o. ni soustanovitelj nove družbe, ki bi od svojega premoženja odsvojila del premoženja na nov pravni subjekt. Prav tako sodišče ni upoštevalo določil 16. in 17. člena pogodbe o upravljanju. Če bi bila tožnica pravna naslednica A., d. o. o., bi morala z etažnimi lastniki skleniti dodatek k pogodbi o upravljanju oziroma bi morala na novo ustanovljena družba podati odpoved pogodbe o upravljanju ter podati razpis za novega upravnika. Lastnik družbe A., d. o. o. je protipravno predal upravniške storitve tožnici, brez ustavne možnosti odločanja etažnih – lastnikov. Sodišče prve stopnje ni vpogledalo v pogodbo o medsebojnih razmerjih, niti ni upoštevalo določil pogodbe o upravljanju, ki upravnika ne pooblašča k zalaganju sredstev za neplačnike. Ker je tožnica plačevala toženčeve pogodbene (ne zakonske) obveznosti, tožbeni zahtevek po pravilih o nujni gestiji ni utemeljen, poleg tega gestija ni bila ne nujna ne koristna. Sodišče tudi ni upoštevalo pogodbe o poslovnem sodelovanju med tožnico in P. d. o. o., iz katere izhaja plačilo provizije za tožnico, če poravna celoten račun. Tožnica je samovoljno plačevala stroške neplačnikov dobavitelju, prejela pa je provizijo s strani dobavitelja, kar je nezakonito. Navedbe sodišča o preimenovanju tožnice so nerelevantne. Da tožnica posluje nezakonito, ker izdaja zgolj zbirnik stroškov, je ugotovilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1719/2011, kjer je sodišče naložilo povrnitev plačanih stroškov etažnemu lastniku, dokler tožnica ne bi imela podpisane pogodbe o upravljanju. Poleg tega sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb o novem upravniku. Tožnica tudi ni z nobeno listino izkazala konkretne višine dolga.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi ti. relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnica kot upravnica večstanovanjske stavbe na naslovu X, vtožuje plačilo obratovalnih stroškov, ki jih je založila za toženca, ter stroškov upravljanja. Toženec je ugovarjal obstoju tožničine aktivne legitimacije in predlagal zavrnitev zahtevka.

7. V izpodbijani sodbi je na podlagi v tem postopku predloženih listin (izpiska iz AJPES-a, delitvenega načrta SV 133/03, poročila o ustanovitveni bilanci ter delitveni in otvoritveni bilanci) ugotovljeno, da je tožnica univerzalna pravna naslednica družbe A., d. o. o., ki je kot upravnica sklenila – pogodbo o upravljanju (A13) za objekt na naslovu X, kjer je toženec etažni lastnik. Do univerzalnega pravnega nasledstva je prišlo na podlagi materialnega statusnega preoblikovanja, in sicer delitve družbe A., d. o. o. (upravnice) z ustanovitvijo nove družbe B., d. o. o, ki se je kasneje preimenovala v družbo C., d. o. o., ter prenosom premoženja nanjo iz naslova opravljanja upravniških – poslov.

8. Ker so z materialnim statusnim preoblikovanjem na novo družbo tožnico prešle pravice in obveznosti v zvezi z delom premoženja prenosne družbe (šesti odstavek 623. člena ZGD-1), ki se nanaša na opravljanje upravniških poslov ter pravnimi razmerji, ki izvirajo iz dejavnosti upravljanja, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnica univerzalna pravna naslednica upravnice družbe A., d. o. o. Ker je tožnica kot univerzalna pravna naslednica vstopila v pravni položaj svojega pravnega prednika, kar vključuje vstop v pogodbo o upravljanju, ki so jo etažni lastniki večstanovanjske stavbe na X, sklenili z njeno pravno prednico, pritožbeno vztrajanje pri neobstoju njene aktivne legitimacije ni utemeljeno. Iz navedenega razloga ni bila potrebna sklenitev aneksa k pogodbi o upravljanju, niti ni utemeljeno sklicevanje na 122. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek o protipravni predaji poslov upravljanja tožnici. Že zato, ker imajo etažni lastniki možnost odstopiti od pogodbe, ni utemeljen niti očitek o posegu v ustavno pravico etažnih lastnikov do svobodnega odločanja o izbiri upravnika.

9. Dvoma o pravilnosti odločitve pritožnik ne more vzpostaviti s sklicevanjem na druge sodne odločbe. Odločitev v zadevi VSL II Cp 1719/2011 se je nanašala na drug večstanovanjski objekt. Poleg tega gre za vprašanje, – presoja katerega je odvisna od zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov (7. in 212. člen ZPP). Ker toženec ni izkazal, da bi odločitvi v zadevah VSL II Cp 1719/2011 in P 36/2014 temeljili na enakem dejanskem stanju, preizkus z vidika enakega varstva pravic ni možen. Poleg tega je že v izpodbijani sodbi opozorjeno na zadevo VSL II Cp 1313/2015, v kateri je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, temelječi na zaključku, da je tožnica univerzalna pravna naslednica družbe A., d. o. o. 10. Z izpodbijanjem dokazne ocene listin, na kateri temeljita zaključka o univerzalnem pravnem nasledstvu in o prenosu premoženja v zvezi z upravniškimi posli na tožnico, pritožba uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek, da se sodba ni opredelila do njegovih – navedb o novem upravniku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V sodbi je ugotovljeno in obrazloženo, da je pogodba o upravljanju, sklenjena s tožničino pravno prednico, veljavna. Glede dokazov, ki naj bi ostali neizvedeni, ni razvidno, da bi bili predlagani za dokazovanje pravno odločilnih dejstev.

12. Pritožbeni očitki o kršitvah iz 10., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Sodba ima jasne in razumljive o pravno odločilnih dejstvih in med njimi ni nasprotij. Ker toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedbe naroka ni zahteval (454. člen ZPP), sodišče pa ga k izjavi, ali obravnavo zahteva, ni zavezano pozivati(1), ni utemeljen očitek o kršitvi iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogov, zaradi katerih naj bi bila podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožnik ni navedel in jih ni videti.

13. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 197. člen OZ, ni utemeljen. Ker je toženec etažni lastnik, je v skladu z določilom prvega odstavka 30. člena SZ-1 dolžan plačati stroške, ki izvirajo iz obratovanja večstanovanjske stavbe. Pravilno je zato stališče sodbe, da je tožnica s plačilom vtoževanih zneskov iz naslova obratovalnih stroškov izpolnila toženčevo zakonsko dolžnost. V zvezi s pritožbenimi navedbami o vsebini pogodbe o upravljanju in pogodbe o medsebojnih razmerjih naj bo dodano, da iz prve prepoved zalaganja sredstev za dolžnikove obveznosti ni razviden, druge pa toženec ni predložil. 14. Ker je tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na povrnitev založenih obratovalnih stroškov, utemeljen že na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (197. člen OZ), utemeljenost pritožbenih navedb v zvezi z uporabo določb o poslovodstvu brez naročila ne more vplivati na pravilnost sodbe.

15. Kolikor toženec nasprotuje plačilu stroškov upravljanja, pa ti temeljijo na pogodbi, tako da pritožbeno sklicevanje na nepravilno uporabo določb OZ že iz tega razloga ni utemeljeno.

16. S pritožbenim očitkom, s katerim toženec izpodbija višino dolga, čemur v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano oporekal, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Iz enakega razloga je nedopustna zgolj pavšalna pritožbena navedba, s katero toženec izpodbija višino tožničinega prikrajšanja s sklicevanjem na pogodbo o poslovnem sodelovanju med tožnico in dobaviteljem P., d. o. o., na podlagi katere naj bi dobavitelj v primeru plačila celotnega računa tožnici priznal provizijo. Višine provizije toženec v dosedanjem postopku ni zatrjeval. 17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 108,34 EUR, in sicer gre za nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 (68,80 EUR) ter za materialne stroške po tar. št. 6002 (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na – pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Betetto, v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 722.