Jedro

Tožnice iz naslova vlaganj v stanovanja ne morejo biti stranke oziroma stranske udeleženke v tistem delu denacionalizacijskem postopku v katerem se odloča le o vračanju podržavljenega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06-odločba US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, z dne 10.12.2004, s katero je ta zavrgla predlog tožnic z dne 14.10.2004 za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z delno odločbo z dne 6.5.1999. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopnega upravnega organa, da tožnice niso upravičene vlagateljice predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo, s katero je bila v korist denacionalizacijskega upravičenca vzpostavljena lastninska pravica na tam navedeni hiši. Tožnice so kot najemnice stanovanja, ki je predmet denacionalizacije, stranke v postopku vračanja tega stanovanja prejšnjim lastnikom, le v obsegu, v katerem se odloča o njihovih pravicah, ki izvirajo iz vlaganj v tako stanovanje. O njihovem zahtevku za vračilo vlaganja pa še ni odločeno, temveč bo odločeno po tem, ko bo stanovanje vrnjeno (6. odstavek 25. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen). Zato tožnice v obravnavanem primeru ne morejo z uspehom uveljavljati obnovitvenega razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06 - ZUS-1, 126/07 in 65/08). Tega obnovitvenega razloga tožnic ne morejo uspešno uveljavljati niti z zatrjevanjem, da so kot najemnice stanovanja upravičene to stanovanje odkupiti na podlagi 125. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 13/93, 9/94-odl. US, 21/94, 22/94-odl. US, 29/95, 23/96, 24/96-odl. US, 44/96-odl. US, 1/00, 1/00-odl. US, 22/00, 87/02, 29/03-odl. US in 69/03). Na 116. člen SZ pa bi se lahko uspešno sklicevale le, če bi verjetno izkazovale, da so s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši ustvarile novo stvar, vendar njihov predlog za obnovo takšnih konkretnih trditev oziroma dokazov nima.

Tožnice so pritožbo, sedaj revizijo, vložile zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Sklicujejo se na navedbe v tožbi. Navajajo, da so še pred zaključkom denacionalizacijskega postopka na prvi stopnji vložile zahtevke za povrnitev vlaganj. Ker se zaradi samovolje prvostopenjskega organa kljub temu zahtevku denacionalizacijskega postopka niso udeleževale, je podan obnovitveni razlog po 9. točki 249. (pravilno 260. člena) člena ZUP. Ker pri odločanju organ ni upošteval povečane vrednosti, pa gre za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Da za položaj stranke v denacionalizacijskem postopku zadostuje zatrjevanje obstoja vlaganj, potrjuje tudi sodna praksa v odločbah U 1585/95 z dne 20. 10. 1999 in U 1852/95 z dne 14. 1. 1998. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem upravnem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove denacionalizacijskega postopka o vračanju premoženja tretjim osebam - upravičencem, predpisani v 1. oziroma 9. točki 260. člena ZUP. Pri tem ni sporno, da so revidentke najemnice stanovanj v hiši, ki je predmet denacionalizacije, in da so pred izdajo odločbe o vračanju obravnavane hiše dne 30. 12. 1998 vložile zahtevek za upoštevanje njihovih vlaganj v ta stanovanja.

Po določbi 9. točke 260. člena ZUP se obnova postopka dovoli, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Kdo je stranka ali stranski udeleženec v postopku denacionalizacije, določa ZDen. Ta pa v drugem odstavku 60. člena določa, da je v postopku denacionalizacije stranka tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Z odločbo, katere obnovo postopka zahtevajo tožnice, o njihovih vlaganjih v najeta stanovanja, ki so predmet vračanja v navedeni odločbi, ni bilo odločeno. Tožnice torej iz naslova vlaganj v ta stanovanja ne morejo biti stranke oziroma stranske udeleženke v delu postopka, v katerem se je z odločbo, v zvezi s katero zahtevajo obnovo, odločilo le o vračanju podržavljenega premoženja. Torej obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP iz naslova vlaganj ni podan. Prav tako ta razlog ni podan zaradi morebitne možnosti, da bi tožnice ta stanovanja odkupile po 125. členu SZ, kot jim je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. O odkupu stanovanj po 125. členu SZ se namreč ne odloča v denacionalizacijskem postopku, temveč v posebnem postopku po končanem denacionalizacijskem postopku.

Ker glede na navedeno tožnice v obravnavani zadevi niso izkazale pogojev za to, da bi morale v do sedaj končanem denacionalizacijskem postopku sodelovati kot stranke oziroma stranske udeleženke in jim iz tega razloga obnova postopka ni dovoljena, tudi njihovemu predlogu za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP ne more biti ugodeno, saj ga ni vložila upravičena oseba.

O zahtevku tožnic za vračilo vlaganj v denacionalizirana stanovanja bo odločeno v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka na podlagi šestega odstavka 25. člena ZDen. V tem delu postopka pa sodelujejo kot aktivne stranke, saj bo odločeno o njihovem zahtevku.

Ni utemeljen revizijski ugovor, da naj bi bilo glede na določbo 24. člena Zden-B (Uradni list RS, št. 65/98) odločanje o povračilu vlaganj z dopolnilno odločbo možno le v primerih, ko je bil denacionalizacijski postopek zaključen že pred začetkom veljavnosti ZDen-B. V primerih, ko upravni organ ni odločil o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, kakršen je tudi obravnavani, je pravna podlaga za izdajo dopolnilne odločbe namreč podana v 6. odstavku 25. člena ZDen v zvezi z 216. členom ZUP/86. Enako določbo pa vsebuje tudi 220. člen ZUP.

Sklicevanje tožnic na drugačno sodno prakso ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je namreč že v podobni zadevi (predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka v zvezi z zahtevkom za povračilo vlaganj, ki je bil vložen pred izdajo odločbe o denacionalizaciji), opr. št. X Ips 909/2005 z dne 6.2.2008, sprejelo stališče, da ni podan pravni interes za obnovo postopka glede zahtevka, o katerem z odločbo še ni bilo odločeno in je kasnejša odločitev o tem zahtevku še mogoča. V obravnavanem primeru po presoji vrhovnega sodišča zatrjevani revizijski razlog kršitve pravil postopka v upravnem sporu ni podan. Stranka, ki se v reviziji sklicuje na postopkovne kršitve, mora tak ugovor obrazložiti in konkretizirati. Tega pa tožnice niso storile s pavšalnim sklicevanjem na svoje dotedanje navedbe in s trditvijo, da sodišče prve stopnje nanje ni odgovorilo, zaradi česar naj bi o njih odločilo arbitrarno in brez pravne podlage.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj ni podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.