Jedro

V predmetni pravdi je tožničino dokazno breme glede vzročne zveze le v tem, da dokaže, da ji je škoda nastala pri operaciji, kar je tudi dokazala. Tožena stranka pa bi se odškodninske odgovornosti lahko razbremenila, če bi dokazala, da je operater ravnal tako, kot je bilo treba in da poškodba ni posledica strokovne napake, ampak zgolj operataivni zaplet, kot trdi, to pa lahko dokazuje le z zaslišanjem operaterja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v 1., 3. in 4.točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Zavrne se predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odmerilo nagrado sodnemu izvedencu in s sodbo odločilo: - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino v znesku 358.527,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.2001 dalje (1.točka izreka sodbe); - zavrnilo glavni tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino v znesku 811.060,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.2001 dalje (2.točka izreka sodbe); - ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku v delu, o katerem še ni bilo odločeno v 1.točki izreka sodbe tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.834,69 EUR v tolarski protivrednosti na dan plačila skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo dnevne hranilne vloge, vezane nad eno leto brez določenega namena pri banki v kraju izpolnitve in sicer od zneska 7.500 DEM od 15.01.2001 do 31.12.2001 in od zneska 3.834,69 EUR od 01.01.2002 dalje do plačila, pri čemer se obresti obračunavajo v DEM oziroma EUR izplačajo pa v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (3.točka izreka sodbe); - tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 384.295,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4.točka izreka sodbe). Iz razlogov sodbe izhaja, da terjatev tožeče stranke ni zastarala in je tožnica upravičena do plačila zavarovalnine iz naslova kolektivnega in življenjskega zavarovanja za škodo, ki ji je nastala kot posledica operacije, zaradi 15% invalidnosti.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je predmet in bistvo vsega predmetnega postopka ugotavljanje odločilnega dejstva, to je, ali je medicinsko osebje 05.01.1999 med operacijo golše storilo medicinsko napako. Tožena stranka meni, da je to relevantno dejstvo še vedno ostalo nerazjasnjeno. V zadevi je izvedenec v mnenju in med zaslišanjem pojasnil svoje ugotovitve, do katerih je prišel ob vpogledu dokumentacije in zatrdil, da je operater storil medicinsko ( torej strokovno) napako s tem, ko med tekom operacije ni prikazal poteka spornega živca. Na obstoj te napake je izvedenec sklepal na podlagi tega, kar je operater zapisal v operacijski zapisnik. Nerazjasnjeno je ostalo, ali je res tako, saj sodišče ni dalo možnosti, da bi se operater lahko o tem izjasnil. Le operater bi lahko pojasnil in opisal potek operacije ter splošno tudi tovrstne operativne posege in morebitne zaplete. V konkretnem primeru gre za zavarovalni spor (iz naslova lastne police tožnice), izid katerega je odvisen od dokazovanja obstoja medicinske napake, ki je kot pogoj navedena v 5.čl. zavarovalnih pogojev. To je bistveni element za ekskulpacijo tožene stranke, saj lahko le z zaslišanjem zdravnika, ki naj bi napako storil, ovrže omenjeni očitek. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno postopalo, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem medicinskega osebja, s čimer je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojenega zneska v smeri opredelitve stopnje invalidnosti na 15%. Meni, da je le-ta določena nepravilno, saj nima osnove v zavarovalnih pogojih. V določbah le-teh namreč nikjer ni zaslediti take stopnje invalidnosti, zato ni jasno, kje jo je povzel izvedenec in za njim sodišče. V pogojih je kot primerni točki mogoče najti točko 47a (NE- 88) in 47a (NE-93), ki obe navajata 5% invalidnost v primeru hripavosti zaradi poškodbe, pa še ti točki je mogoče uporabiti zgolj po analogiji. Izvedenec je pri svoji oceni (po mnenju tožene stranke napačno) upošteval tudi starost in poklic tožnice. To je po mnenju tožene stranke nesprejemljivo, saj so take okoliščine pri odmeri invalidnosti po omenjenih pogojih irelevantne in neupoštevne, saj je predmet ocene le delovna sposobnost. Sodišče je dejstva, ki pomenijo materialno podlago za odločitev v konkretni zadevi, nepravilno upoštevalo in ocenilo, zato tožena stranka predlaga kot uvodoma.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da je do poškodbe ene od glasilk oziroma obratnega živca, ki uravnava delovanje le-te, prišlo pri operaciji v omenjeni bolnišnici, ko ene od glasilk ni mogla več uporabljati. Sklicuje se na ugotovitve in mnenje izvedenca, ki je opisal potek operacije in potrebne medicinske standarde. Operacijski zapisnik je narekoval sam kirurg, ki je izvajal operacijo in je sam določal, kaj naj se vanj vpiše. V bistvu torej operacijski zapisnik pomeni kirurgov neposredni opis poteka operacije. Zato je popolnoma utemeljen sklep sodišče, da se zavrne zaslišanje kirurga. V pogojih NE-93 je pod točko VI. Sapnik in požiralnik navedena točka 47- trajna organska hripavost zaradi poškodbe: a)slabše intenzitete 5% in b) močnejše intenzitete 15 %. Tožeča stranka meni, da se pri njej invalidnost pojavlja kot hripavost in je izvedenec ob upoštevanju navedenih odstotkov pravilno opredelil odstotek invalidnosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, toženi stranki pa naj se naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določbo 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v tej določbi naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih sicer tožena stranka le pavšalno zatrjuje in ne obrazloži. Pač pa je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje operaterja dr. I.P., nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi mnenja izvedenca je namreč ugotovilo, da je operater v operacijskem zapisniku natančno opisal potek operacije, ni pa zapisal, da je poiskal grleni povratni živec, ali je prišlo do zapleta in ali so bile ugotovljene anatomske posebnosti pri tožnici, ter iz tega potegnilo zaključek, da je operater naredil napako. Sodišče je štelo operacijski zapisnik kot temeljni dokaz, da operater ni storil vsega tistega, kar bi po medicinski doktrini moral storiti, saj tega v zapisniku ni navedenega. Kljub temu pa je še vedno možen nasprotni dokaz zoper domnevo resničnosti tistega, kar je v njem zapisano, podobno kot pri vsaki javni listini, kot tudi dokaz, da obstoji določeno dejstvo, čeprav v zapisniku ni zapisano. V predmetni pravdi je tožničino dokazno breme glede vzročne zveze le v tem, da dokaže, da ji je škoda nastala pri operaciji, kar je tudi dokazala. Tožena stranka pa bi se odškodninske odgovornosti lahko razbremenila, če bi dokazala, da je operater ravnal tako, kot je bilo treba in da poškodba ni posledica strokovne napake, ampak zgolj operativni zaplet, kot trdi, to pa lahko dokazuje le z zaslišanjem operaterja dr. I.P., čigar zaslišanje je pravočasno predlagala in sicer v zvezi s tem, kaj je operater med operacijo delal in videl. Dejansko stanje bi se torej lahko popolno ugotovilo le z zaslišanjem zdravnika operaterja, ki je sodeloval pri operaciji, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi z ničemer doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je že izvedenec medicinske stroke povedal, da je operater v zapisniku natančno opisal potek operacije, izvedenec pa je povedal, kakšni so medicinski standardi za take operacije. Ker je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče meni, da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja treba zaslišati še operaterja dr. I.P., zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 1., 3. in posledično tudi glede stroškovne odločbe v 4.točki izreka (zoper zavrnilni del se tožena stranka ne pritožuje) in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353.čl. ZPP). Napotki sodišču prve stopnje izhajajo iz gornje obrazložitve. Sodišče naj zasliši operaterja, poleg tega pa navede jasne razloge o višini tožničine invalidnosti in sicer, po kateri točki tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošnih delovnih sposobnosti kot priloge dogovorjenih splošnih splošnih pogojev je invalidnost določena.

Odločba o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).

Tožena stranke je s pritožbo uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so stroški odgovora na pritožbo nepotrebni in jih pritožbeno sodišče ni priznalo (2.odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1.odst. 155. čl. ZPP).