Jedro

Tožeča stranka kot izvajalka socialnovarstvenih storitev institucionalnega varstva utemeljeno terja od toženke (do)plačilo storitev oziroma oskrbe za njeno mamo, ki je nastanjena pri tožeči stranki.

V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med strankama sporna dejanska vprašanja, če ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP, t. j. da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v pravočasnih pripravljanih vlogah.

Temelj obravnavane terjatve oziroma toženkina dolžnost preživljati svojo mater in s tem (do)plačevati njeno domsko oskrbo, ne izvira iz odločbe CSD, temveč iz zakona, t. j. prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR oziroma prvim odstavkom 185. člena DZ.

V pravdah glede (do)plačila institucionalnega varstva je vprašanje, v kakšnem obsegu je zavezanec (toženka) dolžan plačati storitev institucionalnega varstva za upravičenca (mamo), res predhodno vprašanje. Kadar je bilo o takšnem vprašanju na matičnem področju že odločeno s pravnomočno odločbo, je sodišče v pravdnem postopku nanjo vezano (13. člen ZPP). V konkretnem primeru pravnomočna odločba na matičnem področju še ni bila sprejeta, saj je toženka odločbo CSD izpodbijala. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo sicer najbolj smotrno, da bi sodišče prve stopnje postopek prekinilo in počakalo na pravnomočno odločitev na matičnem področju, saj je bil postopek že v teku, vendar pa sodišče prve stopnje k temu ni zavezano. O zadevi je lahko odločilo tudi samo, kar je storilo in sporno odločbo CSD upoštevalo v okviru dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo toženkin predlog za prekinitev postopka do odločitve v zadevi V Ps 209/2020 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Toženki je naložilo v plačilo 1.679,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov ter stroške pravdnega postopka, katere bo odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper odločbo se iz razlogov bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je 27. 1. 2022 prejela sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 209/2020, s katero je bila odpravljena odločba Centra za socialno delo X št. 000/2019 z dne 22. 7. 2019 in je bila zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. Prekinitev predmetnega pravdnega postopka je predlagala zato, ker meni, da je ravno odpravljena odločba CSD predstavljala osnovo za to, da je tožeča stranka v ustreznih deležih porazdelila domsko doplačilo med obe zavezanki. Z odpravo odločbe CSD je ta podlaga odpadla, s tem pa je odpadla tudi podlaga za izstavitev vtoževanih računov v višini kot jih je izstavila tožeča stranka. Med strankama je bilo sporno dejansko stanje, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti brez izvedbe naroka in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zakonitost odločbe CSD je predstavljalo predhodno vprašanje za odločitev v predmetni zadevi, zato bi sodišče prve stopnje moralo samo rešiti predhodno vprašanje ali pa postopek prekiniti. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče prve stopnje navede, da odločba CSD ne predstavlja podlage za toženkino plačilno obveznost, po drugi strani pa trdi, da je izračun deleža, ki odpade na toženko, pravilen, ker sledi porazdelitvi bremena med obe preživninski zavezanki skladno z njunimi zmožnostmi po ugotovitvi odločbe CSD. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločanju ni upoštevalo 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Ker je bila odpravljena odločba CSD, ni znan podatek o njeni plačilni sposobnosti, sodišče prve stopnje pa je samo ni ugotavljalo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot izvajalka socialnovarstvenih storitev institucionalnega varstva terja od toženke (do)plačilo storitev oziroma oskrbe za njeno mamo, ki je nastanjena pri tožeči stranki. Svojo terjatev temelji na računih, ki jih je izdala v skladu z odločbo CSD X št. 000/2019 z dne 22. 7. 2019. Vtoževana denarna terjatev ne presega 2.000 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni pravočasno predlagala izvedbe naroka. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med strankama sporna dejanska vprašanja, če ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP, t. j. da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v pravočasnih pripravljanih vlogah. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izvedbe naroka izrecno zahtevala nobena pravdna stranka, s čimer so bili izpolnjeni vsi pogoji za odločanje brez naroka po drugem odstavku 454. člena ZPP.

7. Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank ter za svojo odločitev podalo tehtne in argumentirane razloge. Tudi 6. in 15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ju izpostavlja toženka, si nista v nasprotju, saj se 6. točka obrazložitve nanaša na temelj vtoževane terjatve, 15. točka pa na njeno višino. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da temelj obravnavane terjatve oziroma toženkina dolžnost preživljati svojo mater in s tem (do)plačevati njeno domsko oskrbo, ne izvira iz odločbe CSD, temveč iz zakona, t. j. prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oziroma prvim odstavkom 185. člena Družinskega zakonika (DZ).1 Pri presoji višine obravnavane terjatve se je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo do odločbe CSD, saj se je nanjo sklicevala tožeča stranka. Ugotovilo je, da je iz računov, ki jih je tožeča stranka izstavila toženki, jasno razvidno, kaj ti zajemajo, da so zneski pravilno obračunani in skladni s toženkinimi zmožnostmi, kot so bile ugotovljene v odločbi CSD, ter da so toženkini ugovori zoper izstavljene račune in terjane zneske neutemeljeni.

8. V pravdah glede (do)plačila institucionalnega varstva je vprašanje, v kakšnem obsegu je zavezanec (toženka) dolžan plačati storitev institucionalnega varstva za upravičenca (mamo), res predhodno vprašanje. Kadar je bilo o takšnem vprašanju na matičnem področju že odločeno s pravnomočno odločbo, je sodišče v pravdnem postopku nanjo vezano (13. člen ZPP).2 V konkretnem primeru pravnomočna odločba na matičnem področju še ni bila sprejeta, saj je toženka odločbo CSD izpodbijala. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo sicer najbolj smotrno, da bi sodišče prve stopnje postopek prekinilo in počakalo na pravnomočno odločitev na matičnem področju, saj je bil postopek že v teku, vendar pa sodišče prve stopnje k temu ni zavezano. O zadevi je lahko odločilo tudi samo, kar je storilo in sporno odločbo CSD upoštevalo v okviru dokazov. Tožeča stranka je svojo terjatev temeljila na izdanih računih ter se glede višine sklicevala na odločbo CSD. Kot navedeno, je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost izdanih računov, se pri tem oprlo na predložene listinske dokaze, med drugim tudi odločbo CSD in argumentirano zavrnilo toženkine ugovore glede pravilnosti računov in njihove višine.

9. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na pravilno materialno pravo in toženki naložilo v plačilo vtoževano terjatev. Toženka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine obravnavane terjatve s sklicevanjem na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 209/2020 z dne 22. 12. 2021, ki jo je prejela 27. 1. 2022, ne more (več) izpodbijati. Izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Poleg tega se toženka sklicuje na nepravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je toženka obvestilo sodišču oziroma dopolnitev pritožbe z dne 17. 3. 2022 vložila po preteku roka za pritožbo, zato ta ni upoštevna.

10. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožeči stranki, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) tožeči stranki priznalo 250 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 186,66 EUR.

1 Odločba CSD ni izvršilni naslov, na podlagi katere lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terja plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama za sebe ne vzpostavlja pravnega razmerja med zavodom in osebo, ki je bodisi na podlagi pogodbe bodisi na podlagi zakona dolžna prispevati k preživljanju oskrbovanca. Prim. odločbe VSL I Cp 1675/2017, VSL III Cp 693/2020 in VSL I Cp 1586/2020. 2 Načelno so si postopki med seboj prirejeni, tako da se v vsakem postopku odloča o pravicah in pravnih razmerjih, ki spadajo v njegovo pristojnost. Civilno sodišče vseeno lahko tudi samo reši predhodno vprašanje, čeprav za njegovo reševanje sicer ne bi bilo pristojno, vendar pod pogojem, da to vprašanje na matičnem področju še ni bilo pravnomočno rešeno (V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, str. 129 ).