Jedro

Tožeča stranka je pravna oseba zasebnega prava in ne opravlja javne službe.

V tem pogodbenem razmerju ima sicer toženka pravico uporabljati svoj (italijanski) jezik, ni pa predpisana obveznost tožeče stranke, da svojo terjatev iz tega razmerja izkazuje v italijanskem jeziku, in to tudi v primeru, če bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka takšen gospodarski subjekt, ki je dolžan pri svojem poslovanju spoštovati določila Zakona o varstvu potrošnikov. Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-218/04 je bilo namreč zadržano izvajanje tistega določila zakona, ki nalaga podjetjem pri poslovanju s potrošniki na območju, kjer živi avtohtona italijanska narodna skupnost, poslovanje v njihovem jeziku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v točki II s p r e m e n i tako, da ostane dajatveni del sklepa o izvršbi z dne 03.03.2003 v veljavi tudi za vse, v izreku sklepa o izvršbi navedene obresti pred 11.04.2005, v odločitvi o pravdnih stroških prvostopenjskega sodišča pa se s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 26.664,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.04.2005 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 24.550,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi z dne 03.03.2003 za celotno glavnico, to je za znesek 16.945,00 SIT, glede zakonitih zamudnih obresti pa le za tiste obresti, ki tečejo od glavnice od 11.04.2005 dalje do plačila. V preostalem delu, (glede obresti pred navedenim datumom) je dajatveni del sklepa o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo teh obresti zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje, glede stroškov izvršilnega postopka pa, da ostane sklep o izvršbi v 3.točki, s katero je bilo naloženo toženki povračilo 17.400,00 SIT stroškov tožeči stranki, v veljavi.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da zaradi nespoštovanja dvojezičnega računa tožena stranka ni bila v zamudi s plačilom svojih obveznosti. Tožeča stranka je namreč gospodarska družba v zasebni lasti. Kot upravnik večstanovanjskih hiš zbira račune dobaviteljev storitev, ki so enojezični in jih po ključu, ki ga sprejmejo lastniki, razdeli med lastnike ter z zbranimi sredstvi plača dobavitelje. Ravna torej v imenu in na račun lastnikov - to je tudi tožene stranke. Tožena stranka tožeči stranki ni že vrsto let poravnala ničesar in je zato pred sodiščem vrsta pravd. Lastniki hiše niso sklenili, naj se vsi računi prevedejo zaradi enega lastnika in to tudi ni izvedljivo. Tožeča stranka namreč mesečno izdaja položnice s specifikacijo raznovrstnih opravljenih del, gre za posebne položnice, ki imajo optični čitalec in jih tehnično ni mogoče drugače izpisati. Zato bi bilo potrebno kvečjemu na nivoju države izdelati druge položnice. Sicer pa ima tožeča stranka zaposlene delavce, ki govorijo tudi italijansko, zato bi se lahko toženka kadarkoli oglasila na sedežu tožeče stranke, kjer bi ji pojasnili vse posamezne postavke. Toženka očitno sploh ne živi v svojem stanovanju v K., temveč nekje v T. Tožečo stranko ne zavezuje noben pravni predpis, zakon ali Ustava, da prevede račune dobaviteljev, spremeni posebno položnico ter jo mesečno pošilja toženi stranki v italijanskem jeziku.

Pritožba je utemeljena.

Na območju, na katerem toženka živi, je poleg slovenskega uradni jezik tudi italijanščina (11.čl. Ustave Republike Slovenije). Po 62.čl. Ustave ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.

Poseben zakon, ki bi tožeči stranki nalagal na območju, kjer živi italijanska narodna skupnost, poslovanje v njihovem jeziku, ni sprejet. Tožeča stranka je pravna oseba zasebnega prava in ne opravlja javne službe. Gre za upravnika - pravno osebo, registrirano za upravljanje z nepremičninami. Določitev upravnika večstanovanjske hiše je sestavni del vsebine pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki, med katere spada tudi toženka. V obravnavanem primeru je predmet spora terjatev iz pogodbenega razmerja, ki ni javnopravne narave in tudi ne gre za razmerje iz poslovanja banke ali zavarovalnice. V tem pogodbenem razmerju ima sicer toženka pravico uporabljati svoj (italijanski) jezik, ni pa predpisana obveznost tožeče stranke, da svojo terjatev iz tega razmerja izkazuje v italijanskem jeziku, in to tudi v primeru, če bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka takšen gospodarski subjekt, ki je dolžan pri svojem poslovanju spoštovati določila Zakona o varstvu potrošnikov. Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-218/04 je bilo namreč zadržano izvajanje tistega določila zakona, ki nalaga podjetjem pri poslovanju s potrošniki na območju, kjer živi avtohtona italijanska narodna skupnost, poslovanje v njihovem jeziku. Pa tudi sicer je bilo to določilo v zakon vnešeno šele v letu 2004 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot - Ur.l. RS št. 51/04), medtem ko taka obveznost v zakonu, veljavnem v času, ko je nastala terjatev, ki je predmet izterjave v tem postopku, ni bila predpisana.

Na območju občine K. podrobneje ureja izvajanje dvojezičnosti Odlok o javnem izvajanju dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju (Uradne objave št. 22/98). Ta za vse pravne osebe, torej tudi za vse gospodarske in negospodarske subjekte, ki so registrirani za opravljanje dejavnosti, predpisuje le dvojezičnost javnih napisov, dvojezičnost pa je predpisana tudi za obrazce, namenjene vnaprej nedoločenim krogom oseb, ki jih te uporabljajo v stikih s pravnimi osebami javnega prava, izvajalci javnih služb in drugimi nosilci javnih pooblastil ter bankami in zavarovalnicami. Tudi v odloku torej ni podlage za zahtevo, da bi morala tožeča stranka toženki pošiljati izračune njenega dolga v italijanščini.

Ker v zadevi ni bilo sporno, da je toženka račune, ki ji jih je pošiljala tožeča stranka, sprejemala, zavračala pa zgolj z argumentom, da zavrača vse zahtevke, ki niso v italijanskem jeziku, je po oceni pritožbenega sodišča napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka vse do glavne obravnave, ki je bila vodena dvojezično, ni bila seznanjena o višini svoje obveznosti in da zato ni bila v zamudi z izpolnitvijo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II spremenilo tako, da ostane dajatveni del sklepa o izvršbi v veljavi tudi za obresti od posameznih, v sklepu o izvršbi navedenih zneskov od njihove zapadlosti do 11.04.2005, torej za del, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Ker je spremenjena sodba pokazala, da je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške prvostopenjskega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 26.664,00 SIT (sestava pripravljalne vloge 100 odvetniških točk, udeležba na prvi glavni obravnavi 100 odvetniških točk, materialni stroški 2 točki in 20% DDV). Glede na uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku pa je pritožbeno sodišče še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 24.550,00 SIT (sestava pritožbe 125 odvetniških točk, sodna taksa za pritožbo 10.800,00 SIT).