Jedro

Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica sicer storila vse dogovorjene

ukrepe, ki so bili predpisani v zadnjem odstavku 3. člena Aneksa 1/2010, saj je predložila potrebne podatke za identifikacijo sozavarovanih oseb, vendar pa v času izdaje vozil ni storila vseh drugih ukrepov, ki so bili potrebni zato, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 32.911,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 6.112,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bila s strani tožnice dne 5. 5. 2014 obveščena, da je policija zasegla transportno vozilo VW Transporter, reg. št. (v nadaljevanju VW Transporter), tožnica ga je prevzela in lahko z njim prosto razpolaga, zato je potrebno v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju Splošni pogoji) od višine morebitne škode odšteti vrednost rešenih delov vozila v višini 3.900,00 EUR. Opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih zatrjevanj, da zneska iz računov družbe PL, ki jih vtožuje tožnica, predstavljata stroške financiranja po leasing pogodbi in ne tržne vrednosti vozil. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo predlagan dokaz z izvedencem avtomobilske stroke, ki bi podal izvid in mnenje glede višine vrednosti odtujenih vozil. Trdi, da iz obrazložitve izpodbijane odločitve ne izhaja, na podlagi katerega določila aneksa je sodišče prve stopnje sklepalo, da razširjeno kritje velja za vsa motorna vozila pri tožnici, torej tudi tista v rent-a-car najemu. Pri tem se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do 4. člena aneksa, ki določa, da v jamstvo niso vključene škode, ki nastanejo na vozilih, ki se dajejo v najem proti plačilu (rent-a-car). V posledici zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da aneks že avtomatično zajema tudi vse primere oddaje vozil v najem, sodišče tudi ni odločalo o tem, ali gre v navedenih primerih za rent-a-car najem in ali je bilo opravljeno predpisano doplačilo, ki ga za povečano nevarnost, ki zvišuje premijo zavarovanja avtomobilskega kaska, zahteva 1. točka tretjega odstavka 4. člena Splošnih pogojev. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je v zvezi s presojo skrbnosti tožnice pri preprečevanju zavarovalnega primera zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavanem primeru delovala s potrebno skrbnostjo. Izpostavlja, da je tožnica izpolnila najemno pogodbo, ki glasi na podjetje, ki ne obstaja, v drugem primeru pa na osebo, ki o najemu ne ve nič. V obeh primerih tožnica ni zadostno preverila, ali je najemnik, naveden na najemni pogodbi, tudi dejansko seznanjen z najemom, pri čemer bi lahko v primeru oddaje vozila pravni osebi, obstoj podjetja preveril na spletu, v primeru fizične osebe, pa bi lahko s pomočjo kontaktnih podatkov o najemniku sama preverila, ali je najemnik seznanjen z najemom. Od prevzemnika vozila bi morala zahtevati pooblastilo za prevzem vozila, zato ravnanje tožnice po njenem mnenju ne more zadostiti kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka. Končno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj meni, da je sodišče pooblaščencu tožnice priznalo stroške, ki niso bili potrebni.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno presodilo, da je za zavarovalna primera podano zavarovalno kritje iz sklenjenega delnega avtomobilskega kaska, z motno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določilo 950. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o preprečevanju zavarovalnega primera, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja zmanjšanja obveznosti toženke.

6.

V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo zavarovalnine v skupni višini 32.911,54 EUR iz naslova zavarovanja delnega avtomobilskega kaska za avtomobil VW Transporter in VW Golf z registrsko številko (v nadaljevanju VW Golf) s trditvami, da sta bili obe vozili tožnici odtujeni, zaradi česar je podano zavarovalno kritje iz kombinacije T Splošnih pogojev in posebnih določil Aneksa št. 1/2010 h Generalni polici št. 2011/6 (v nadaljevanju Aneks 1/2010).

7. Toženka je v postopku nasprotovala temelju zahtevka z ugovornimi navedbami, da ni podala pisnega soglasja za sklenitev kombinacije T, ki je potrebno v primeru, če se vozilo daje v odplačni najem (rent-a-car), zaradi česar v obravnavanem primeru ni podano zavarovalno kritje. Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo, saj je presodilo, da iz Aneks 1/2010 izhaja, da zavarovanje kombinacije tatvina in še razširjena kombinacija tatvina (dva izrecno opisana primera) velja za vsa motorna vozila pri tožnici.

8. Sodišče druge stopnje takšnemu stališču prvostopnega sodišča pritrjuje in ne sledi pritožbenim navedbam, da toženka ni dala pisnega soglasja, ki ga zahteva drugi odstavek 6. člena Splošnih pogojev. Iz Aneksa 1/2010 namreč izhaja, da je predmet zavarovanja avtomobilsko zavarovanje vozil v prometu, sklenjeno po generalni polici, ki obsega med drugim tudi avtomobilski kasko (3. člen Aneksa 1/2010). K polnemu kasko zavarovanju so bile sklenjene še kombinacije H, J, T in AXA delnega avtomobilskega kaska, pri čemer je bilo posebej le za delno kombinacijo H in J določeno, da sklepajo po dogovoru za posamično vozilo (četrti odstavek 3. člena Aneksa 1/2010). Letni agregat zavarovalnin je bil v tekočem zavarovalnem letu omejen na 100.000 EUR, in sicer skupno za celotno skupino Porsche (9. odstavek 3. člena Aneksa 1/2010), glede načina zavarovanj pa je bilo določeno, da zavarovalna premija za zavarovanje posamičnega vozila znaša 855,00 EUR/vozilo ter da se morebitne izbrane kombinacije delnega kaska H in J obračunajo posamezno (7. točka poglavja Način zavarovanja Aneksa 1/2010). Na podlagi navedenega je tako zaključiti, da je delni avtomobilski kasko kombinacije T veljal za vsa motorna vozila tožnice oziroma za celotno skupino Porsche, pri čemer pa se je samo kombinacija H in J sklepala po dogovoru za posamezno vozilo. S tem, ko je toženka sklenila Aneks 1/2010, s katerim so bila po kombinaciji T zavarovana vsa motorna vozila tožnice, je po prepričanju sodišča druge stopnje podala tudi zahtevano pisno soglasje, ki ga določa drugi odstavek 6. člena Splošnih pogojev, zato je nasprotno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno.

9. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na to, da sodišče prve stopnje ni odločalo o tem, ali je bilo v obravnavanem primeru opravljeno doplačilo, ki ga za povečano nevarnost, ki zvišuje premijo zavarovanja avtomobilskega kaska, določa 1. točka tretjega odstavka 4. člena Splošnih pogojev. Pregled zadeve namreč pokaže, da toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi moralo biti obračunano navedeno doplačilo zaradi oddajanja vozil v najem. Potrebno je izpostaviti, da je v odgovoru na tožbo trdila celo nasprotno, kot sedaj v pritožbi, saj je navedla, da se povečana premija plača zgolj pri zavarovanju osnovnih rizikov (prometna nesreča, delovanje naravnih sil, požar in eksplozija, poškodovanje vozila), za kombinacijo T pa je potrebno zgolj soglasje zavarovalnice brez doplačila. Ob tem je tudi pojasnila, da v primeru, če zavarovalnica poda zavarovancu pisno soglasje za kritje kombinacije T tudi za primer oddajanja vozil v rent-a-car najem, zavarovalnica za to ne zaračunava dodatne premije, ampak je premija enaka. Glede na takšno trditveno podlago toženke, bi a ktivnost sodišča prve stopnje, za katero se zavzema pritožba, po prepričanju sodišča druge stopnje presegla uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), zato je sklicevanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je bila obračunana dodatna premija za povečano nevarnost, neutemeljeno.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega naziranja toženke, da na podlagi Aneksa 1/2010 v jamstvo niso vključene škode, ki nastanejo na vozilih, ki se dajejo v najem proti plačilu (rent-a-car). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se sodišču v obrazložitvi svoje odločbe ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Tako se po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do navedb toženke in njenih pravnih naziranj glede določila 4. točke poglavja Način zavarovanja Aneksa 1/2010, saj v obravnavanem sporu tožnica ne uveljavlja škode, ki je nastala na vozilih, ampak zahteva škodo, ki je nastala tožnici zaradi odtujitve vozil. Potrebno je poudariti, da 4. točka poglavja Način zavarovanja Aneksa 1/2010 izključuje zavarovalno kritje le v primeru, če je škoda nastala na vozilu, kar pomeni, da je škoda izključena v primeru posledice npr. prometne nesreče, delovanju naravnih sil, požara itd., zato citirana določba Aneksa 1/2010 za razsojo v obravnavani zadevi ni bila pravno odločilna, zaradi česar ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče pa nadalje sprejema trditve pritožbe, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica storila vse, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera. Materialno pravni okvir za odločanje o tem vprašanju predstavlja določba prvega odstavka 950. člena OZ, na podlagi katerega je zavarovanec dolžan storiti predpisane, dogovorjene in vse druge ukrepe, ki so potrebni zato, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera. OZ tako nalaga zavarovancu, da upošteva vse predpisane ukrepe in tiste, ki jih v pogodbi posebej zahteva zavarovalnica, poleg tega pa mora ravnati samoinciativno in skrbeti za to, da do škodnega dogodka ne bo prišlo. Pri preventivnem ravnanju se zavarovančevo ravnanje presoja v skladu s standardi skrbnosti, ki se zanj zahtevajo v konkretnem primeru.(1)

12. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s presojo skrbnosti tožnice glede preprečevanja zavarovalnega primera pravilno ugotovilo, da je za oba vozila tožnica naredila pogodbo o najemu vozil in zapisnik k pogodbi. Pojasnilo je tudi, da je oba vozila prevzel BS, ki je dne 20. 9. 2010 prevzel vozilo VW Transporter za podjetje E iz Italije. Pri najemu je imel s seboj osebni dokument za GP, ki jo je navedel kot pravno zastopnico navedenega podjetja, in žig tega podjetja. V drugem zavarovalnem primeru ob prevzemu VW Golfa pa se je BS predstavljal kot oseba, ki naj bi prišla po nadomestno vozilo v imenu LK, ki je imel svojo vozilo na popravilu pri tožnici. Ker je imel BS s seboj le zdravstveno izkaznico brez slike, ga je delavec tožnice fotografiral, pri čemer pa se je kasneje izkazalo, da LK o tem, da bi naj kdorkoli zanj prevzel nadomestno vozilo, ni vedel ničesar.

13. Na podlagi takšnega dejanskega stanja pa je po presoji sodišča druge stopnje prvostopno sodišče materialno pravno zmotno zaključilo, da je tožnica storila vse potrebne ukrepe, ki jih določa 950. člen OZ. Pravno odločilno okoliščino za takšen zaključek sodišča druge stopnje predstavlja dejstvo, da je tožnica vozilo VW Transporter in Golf oddala v odplačni najem oziroma kot nadomestno vozilo v okviru svoje poklicne dejavnosti, zato je potrebno v tem kontekstu njeno ugotovljeno ravnanje presojati na podlagi strožjih meril, in sicer na podlagi meril skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica sicer storila vse dogovorjene

ukrepe, ki so bili predpisani v zadnjem odstavku 3. člena Aneksa 1/2010, saj je predložila potrebne podatke za identifikacijo sozavarovanih oseb, vendar pa v času izdaje vozil ni storila vseh drugih ukrepov, ki so bili potrebni zato, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera. Pritožba namreč utemeljeno izpostavlja, da tako v primeru oddaje VW Transporter kot VW Golfa od prevzemnika vozila (BS) ni zahtevala pooblastila za prevzem vozila. Kljub temu, da je tožnica oba vozila izročila osebi, ki je izrecno navedla, da ni dejanski najemnik vozila, saj je vozilo VW Transporter BS prevzel v imenu družbe E, VW Golf pa domnevno v imenu LK, od BS ob prevzemu vozila ni zahtevala, da izkaže upravičenost, da lahko v imenu in za račun navedene družbe oziroma osebe prevzame vozilo. Takšno ravnanje tožnice (oziroma njenih zaposlenih) po prepričanju sodišča druge stopnje ne ustreza kriterijem dolžnega skrbnega ravnanja udeleženke, ki izpolnjujejo obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, zato je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 950. člena OZ.(2)

14. Ob tem je še pojasniti, da če zavarovanec ne izpolni svoje obveznosti preprečevanja zavarovalnega primera in za to nima opravičila, se obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zaradi tega nastala večja škoda (četrti odstavek 950. člena OZ). Sankcija za kršitev navedene obveznosti je torej odškodninska odgovornost - obveznost zavarovalnice se zmanjša za toliko, kolikor večja je bila škoda zaradi zavarovančeve opustitve. Če zavarovalnica dokaže, da je nastalo škodo v celoti mogoče pripisati zavarovančevi pasivnosti, pa je prosta svoje obveznosti.(3)

15.

Na podlagi predstavljenega materialno pravnega izhodišča presoje odgovornosti tožnice, sodišče druge stopnje zaključuje, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo dejanskega stanja glede vprašanja vzročne zveze med ugotovljeno protipravno opustitvijo tožnice in nastankom zavarovalnega primera ter vprašanja morebitnega prispevka tožnice k nastali škodi, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Na podlagi okoliščin primera je namreč ocenilo, da samo ne more odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, saj bi bili v nasprotnem primeru, t.j. če bi dokazni postopek dopolnjevalo sodišče druge stopnje in končno samo meritorno odločalo, stranki prikrajšani za pravico do pravnega sredstva (333. člen ZPP v zvezi z 25. členom Ustave RS).

16.

Glede na vse obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju v okviru trditvene podlage in pravila o dokaznem bremenu, ob upoštevanju 286. člena ZPP, dejansko stanje presojati na podlagi določbe četrtega odstavka 950. člena OZ in pri tem skrbno presoditi vprašanje ali je mogoče nastanek obeh zavarovalnih primerov pripisati neskrbnemu ravnanju tožnice oziroma oceniti, ali je tožnica morebiti prispevala k škodi s svojim pasivnim ravnanjem. Pri tem bo moralo u poštevati določbo drugega odstavka 362. člena ZPP, da lahko stranke v novem postopku navajajo nova dejstva in dokaze le, v kolikor jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti, in z aključek o nakazanih vprašanjih podati na podlagi vestne in skrbne ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) ter vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki terja primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

17. Ob tem je za izpostaviti, da v kolikor sodišče prve stopnje ne bo presodilo, da je toženka prosta svoje obveznosti, bo moralo ponovno obravnavati vprašanje višine zavarovalnine, saj pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke v odgovoru na tožbo, da vtoževana zneska zavarovalnine predstavljata strošek financiranja po leasing pogodbi. Ob tem se bo moralo tudi opredeliti do njenih navedb, da je tožnica dne 13. 5. 2014 vozilo VW Golf zaradi najdbe prevzela, kar po stališču toženke v skladu s 4. točko prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev vpliva na višino zavarovalnine.

18.

V posledici odločitve sodišča druge stopnje o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek, saj bo pravdni uspeh znan šele s končno odločbo.(4)

19.

V skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1) : Prim. z A. Polajnar Pavčnik M. Juhart et alt, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str. 862. Op. št. (2) : Sodišče druge stopnje pa pri presoji vprašanja skrbnosti tožnice ni upoštevalo pritožbenih zatrjevanj, da bi morala tožnica preveriti obstoj družbe Eurosistemi in da bi morala pred oddajo vozila VW Golf pri osebi, ki je imela avtomobil na popravilo pri toženki, preveriti, ali je seznanjena z najemom, saj takšne trditve predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj teh očitkov toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.

Op. št. (3) : Prav tam, str. 862. Op. št. (4) : Sodišče prve stopnje bo moralo pri odločanju o stroških postopka uporabiti Zakon o odvetniški tarifi, saj je bila tožba vložena dne 4. 5. 2012, torej v času veljavnosti navedenega zakona.