Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena do stroškov, ki jih je imela z dvema pritožbama. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen, če gre za separatne stroške).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana stroškovna odločba v sodbi sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki poleg že pravnomočno prisojene glavnice v znesku 4.879,15 EUR (prej 1.169.238,20 SIT) po sodbi opr. št. P 295/2006 z dne 5.3.2007 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 496/2007 z dne 4.9.2007, tudi zakonske zamudne obresti od zneska 1.169.238,00 SIT za obdobje od 28.12.1995 do 31.12.2001 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 389,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2007 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni od pravnomočnosti sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper stroškovni del sodbe se pritožuje toženka po pooblaščencu zaradi napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodba v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka z obrestmi. Navaja, da se je zoper prvo sodbo opr. št. P 50/2002 z dne 30.9.2004 pritožila, njeni pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Z vložitvijo pritožbe je imela stroške, in sicer 500 točk po odvetniški tarifi (OT) za sestavo pritožbe in 142,71 EUR za sodno takso. Prav tako se je pritožila zoper drugo sodbo opr. št. P 295/2006 dne 5.3.2007, njeni pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo, določitev o pritožbenih stroških pa je bila pridržana za končno odločbo. Z vložitvijo pritožbe je imela stroške, in sicer 500 točk po OT za sestavo pritožbe, 142,71 EUR za sodno takso. Skupno je tako imela stroškov za sestavo pritožb 459 EUR in za plačilo sodnih taks 295,42 EUR. Sodišče bi pri svoji odločitvi o stroških moralo upoštevati tudi uspeh tožene stranke, dosežen s pritožbo, vsaj pritožbene stroške bi ji moralo priznati in jih pobotati s stroški tožeče stranke. Tega ni storilo in tako napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ureja v 12. poglavju pravila, po katerih sodišče odloča o povrnitvi stroškov postopka. Kot temeljno pravilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. čl. ZPP). Tak kriterij je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v pravdi vtoževala plačilo glavnice 4.879,15 EUR (prej 1.169.238,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.12.1995 dalje do plačila in je z glavnim zahtevkom uspela v celoti, le delno je bil zavrnjen obrestni zahtevek (zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški). Zato je izpodbijana stroškovna odločba o toženi stranki naloženi povrnitvi stroškov postopka materialnopravno pravilna in pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena do stroškov, ki jih je imela z dvema pritožbama. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen, če gre za separatne stroške). Zato, če npr. stranka predhodno uspe s svojo pritožbo ter se izpodbijana sodna odločba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, mora drugi stranki po načelu uspeha povrniti vse pravdne stroške, če je sodišče v ponovljenem postopku izdalo sodno odločbo, s katero v pravdi ni uspela. Kot že predhodno ugotovljeno, je taka situacija podana tudi v konkretnem primeru. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, ko tudi ob uradnem preizkusu (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) kakšnih kršitev ni zasledilo in izpodbijano stroškovno odločbo v sodbi sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).