Jedro

Ker tožnica ni dala nikakršne izjave ali soglasja k prenehanju delovnega razmerja in ji je le-to prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in torej ne po njeni volji, ima kljub temu, da se je odpovedala posebnemu varstvu delovnega invalida pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pravico do povečanja delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca z dne 21. 12. 2006 in z dne 27. 7. 2006 in tožnici za čas od 18. 4. 2006 dalje priznalo pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 334,88 EUR. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 627,81 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo. Zavrnilo pa je tožničin tožbeni zahtevek v delu, v katerem zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe, do poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev.

Zoper sodbo v 1., 2. in 3. točki izreka je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da izjavi oziroma izpovedi tožnice in priče J.R. nista skladni, jasni in nedvoumni, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Toženec meni ravno nasprotno, da je tožnica na vprašanja sodišča odgovarjala nejasno, tega, kako je reagirala na obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa se ni spomnila. Sodnega varstva pravic zoper odločitev delodajalca ni uveljavljala, na vprašanje, zakaj ne, pa je odgovorila, ker ni uveljavljala pravic kot invalid III. kategorije, ampak kot starejša delavka. Vendar tožnica ni uživala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo kot starejša delavka, ker tožničin primer ni tak, kot je določen in opisan v 114. členu Zakona o delovnih razmerjih, bistveno je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju s 116. členom ZDR. Glede izpovedi priče J.R. pa toženec navaja, da predvsem kaže na nezakonitost postopka pri delodajalcu, saj glede na to, da je bila tožnica absolutno zaščitena pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri njem postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smel teči kot pri drugih zaposlenih, oziroma ne bi smel teči. Prav tako ne drži izjava, da se tožnica z obvestilom o nameravani odpovedi ni strinjala, saj v kolikor se ne bi strinjala, bi uveljavljala varstvo svojih pravic zoper odločitev delodajalca pri pristojnem delovnem sodišču. Ker pa tožnica ni bila aktivna pri uveljavljanju svojih pravic, je dopustila, da ji je delovno razmerje prenehalo. Tudi vse ostale izjave priče v zvezi s postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so jih vodili pri delodajalcu, kažejo na to, da ti postopki v tožničinem primeru niso bili vodeni v skladu z določbami 116. in 200. člena ZDR. Prav tako je nerazumljiva izjava priče, da v primeru, da bi se tožnica odločila za pravno varstvo kot invalid, bi pogodbo o zaposlitvi odpovedali po 1. 1. 2006 po spremenjeni zakonodaji. Tožnici je bilo pred tem datumom absolutno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zagotovljeno po 116. členu ZDR in ker se je varstvu odpovedala, je soglašala z odpovedjo. V kolikor bi tožnica uveljavljala delovnopravno varstvo zoper odločitev delodajalca, bi v delovnem sporu uspela, saj ji delodajalec ne bi smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Citira 1. odstavek 116. člena ZDR in poudarja, da bi bila odpoved možna šele po 1. 1. 2006, pred tem pa so invalidi uživali absolutno varstvo. Navaja, da tožnica ni mogla odločati o tem, katero varstvo bo uveljavljala, ker ji gre absolutno varstvo kot invalidki III. kategorije invalidnosti že po samem zakonu. Sicer pa je tudi že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. Ps 2246/2006 z dne 21. 3. 2008, ko je presojalo pravilnost odločitve o zavrnitvi pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, zavzelo stališče, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po njeni volji. Sodišče je ob presoji enakih listin, kot jih je presojalo v tem sporu, prišlo do zaključka, da je tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2005, nezakonita. Ker pa tožnica s tožbo ni uveljavljala njene nezakonitosti, je potrebno zaključiti, da je ostala brez zaposlitve po svoji volji. Sodišče prve stopnje se v tem socialnem sporu v obrazložitvi sodbe do navedenega zaključka v drugem socialnem sporu, ni opredelilo. Odločitev tožnice, da ne bo uveljavljala varstva pravic, kljub temu, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, je nedvomno izraz njene volje. Tožničina opustitev uveljavljanja delovnopravnega varstva ima za posledico, da ji je delovno razmerje prenehalo, čeprav bi ji glede na 116. člen ZDR moralo še trajati. Tožnica se je zavestno odločila, da pravic ne bo uveljavljala, torej je bilo prenehanje delovnega razmerja odvisno od njene volje, saj je prenehanje posledica opustitve ravnanja, ki se mu je odpovedala s pisno izjavo z dne 8. 11. 2005, kar je nedvomno odraz njene volje. Takšnega ravnanja pa glede na tedaj podane okoliščine ni mogoče šteti drugače, kot prenehanje delovnega razmerja, odvisno od volje tožnice. Vzrok za prenehanje delovnega razmerja je namreč opustitveno ravnanje tožnice, ki izhaja iz njene volje. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Vztraja, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo po lastni volji ali krivdi, zaradi česar razlog za zmanjšanje njenih pravic iz invalidskega zavarovanja, ni podan. Naslovno sodišče je v ponovljenem postopku pravilno odločilo in ugodilo njenemu zahtevku in povečalo njeno delno invalidsko pokojnino za 40 %. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru, ko sta predmet presoje dokončna odločba toženca z dne 21. 12. 2006 ter prvostopna odločba z dne 27. 7. 2006, spor pa je o tem, ali je tožnica od 18. 4. 2006 upravičena do delne invalidske pokojnine, povečane za 40 %, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Ps 217/2007 z dne 17. 6. 2008, s katero je tožničin tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb toženca z dne 21. 12. 2006 in z dne 27. 7. 2006 ter priznanje pravice do delne invalidske pokojnine v znesku 80.249,80 SIT ter povrnitev stroškov postopka, zavrnilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 657/2008 z dne 20. 5. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo po določbi 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in izvedlo dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča in sicer dokaze o obstoju krivdnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Pravna podlaga za odločanje je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 1. odstavku 93. člena določa, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Delna invalidska pokojnina se, kot je določeno v 2. odstavku citirane določbe, odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Skladno s 3. odstavkom pa se tako odmerjena invalidska pokojnina poveča za 40 %, če zavarovanec izgubi delo brez lastne volje ali krivde, oziroma se glede na 5. odstavek 93. člena ZPIZ-1, delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. odstavku tega člena, zmanjša za 30 %, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje. To vprašanje, iz katerih razlogov je tožnici prenehalo delovno razmerje, ali odvisno od njene volje ali krivde, pa je tudi ključnega pomena v konkretnem primeru, kar je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu. Ključnega pomena je torej vprašanje, ali je pri tožnici delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, prišlo do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z njenim soglasjem in po njeni volji ali brez soglasja in brez njene volje. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče tudi poudarilo, da v citirani določbi 93. člena ZPIZ-1, niti v drugih določbah ta zakon ne določa, da mora zavarovanec, če mu je delovno razmerje prenehalo v nasprotju z določbo 114. ali 116. člena Zakona o delovnih razmerjih, uveljaviti sodno varstvo, sicer se šteje, da se je s takšno odpovedjo strinjal in da gre za njegovo voljo. V določbi 93. člena ZPIZ-1 ne gre za domnevano dejstvo, da je s tem, ko tožnica ni uveljavljala sodnega varstva pravic, izraženo njeno soglasje za prenehanje delovnega razmerja.

Pritožba sicer pravilno navaja, nima pa to nikakršnega pomena za odločitev v sporni zadevi, da je sodišče prve stopnje v prvem postopku sicer zaključilo, da je tožnici, ker ni uveljavljala varstva pravic, delovno razmerje prenehalo po njeni volji oziroma odvisno od njene volje. Izpodbijana sodba, izdana v prvem postopku, je bila razveljavljena, hkrati pa je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da ne gre za domnevano dejstvo (ki ga ne bi bilo potrebno dokazovati, če bi šlo za tako dejstvo), prvostopnemu sodišču naložilo, da ugotovi vse okoliščine prenehanja delovnega razmerja in predvsem, ali so na tožničini strani razlogi za prenehanje delovnega razmerja ter ali ji je delovno razmerje prenehalo po njeni volji ali krivdi. Kot že rečeno, je ta ugotovitev bistvena za odločitev, ali je tožnica upravičena do delne invalidske pokojnine povečane za 40 %. Ni pa bistveno to, kot zmotno navaja pritožba, da je tožnici prenehalo delovno razmerja v nasprotju z določbami 116. člena in 200. člena Zakona o delovnih razmerjih. Prenehanje delovnega razmerja v nasprotju z določbo 116. člena Zakona o delovnih razmerjih je na strani delodajalca, ne pa delavca. Že sama pritožba tudi pravilno poudarja, da pomeni absolutno varstvo invalidov do 1. 1. 2006, prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta prepoved pa velja za delodajalca.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico in pričo J.R., sicer zaposleno v spornem obdobju pri bivšem tožničinem delodajalcu. Ta je izpovedala, da se tožnica z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni strinjala in da je želela delati, vendar zanjo ni bilo dela. V zvezi z izjavo, ki jo je tožnica dala, da se odpoveduje posebnemu pravnemu varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ji gre kot invalidu po 116. členu Zakona o delovnih razmerjih (priloga A/7), je priča pojasnila, da so od pravnih strokovnjakov pridobili stališče, da je za delavce, ki uživajo dvojno varstvo, potrebno pridobiti izjavo, katero varstvo bodo uveljavili oziroma izbrali. Kar pa je najpomembneje, je priča izrecno izpovedala, da z delavcem, ki se strinja s prenehanjem delovnega razmerja, sklenejo sporazum in ne podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Med dokumentacijo se ne nahaja sporazum o prenehanju delovnega razmerja med tožnico in njenim delodajalcem, ampak redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A/5) z dne 14. 11. 2005, ki jo je tožnica prejela 18. 11. 2005 (priloga A/6). Še preden je tožnica prejela navedeno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je dne 8. 11. 2005 dala izjavo, da se odpoveduje posebnemu pravnemu varstvu kot delovni invalid in istega dne 8. 11. 2005 tudi izjavo, da bo uveljavljala pravico do znižanja starosti za delo pred 18. letom (priloga A/8), kar potrjuje skladnost in verodostojnost izpovedi priče J.R. v zvezi s pridobitvijo mnenj pravnih strokovnjakov. Kot izhaja iz tožničine izjave, se je odpovedala posebnemu varstvu kot delovni invalid in ni dala nikakršne izjave ali soglasja k samemu prenehanju delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tudi tožnica je izrecno izpovedala, da ji delovno razmerje ni prenehalo po njeni volji. Očitek pritožbe, da tožnica ni bila aktivna pri uveljavljanju pravic, ne more biti razlog za odklonitev pravice do povečanja delne invalidske pokojnine oziroma za zaključek, da ji je delovno razmerje prenehalo po njeni volji.

Pritožba se ne utemeljeno sklicuje še na stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v drugi zadevi, opr. št. Ps 2246/2006 v zvezi z uveljavljanjem pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, čeprav se sodišče prve stopnje do tega stališča v sporni zadevi res ni opredelilo. V omenjeni zadevi je sodišče prve stopnje sicer zaključilo, da je tožnici delovno razmerje zaradi izjave, s katero se je odpovedala edinemu posebnemu varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prenehalo po njeni volji. Hkrati pa je tudi poudarilo, pri čemer se je sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. Up-63/03-19, da tožničina izjava o tem, da se kot invalidka odpoveduje edinemu posebnemu varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, niti ne more biti pravno učinkovita in v nadaljevanju zaključilo, da je tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2005, nezakonita. Kar zadeva samo izjavo, pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da se le-ta nanaša na odpoved pravici do posebnega varstva, ne pa na soglasje k prenehanju delovnega razmerja.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z njo v ničemer ni pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.